Kako lep dan pod poncami. Kako grd dan na železnici in zunaj. Brije, brije in brije. In to ne britvica ali kak Philipsov brivnik. Stric veter je nekaj bil spet v akciji. Čas je za božične pesmi na radiu in okraševanje mestnih ulic. Pač imejmo letos namesto Velike noči, še en Božič. Božično vzdušje je lep čas. Koga briga pomlad in ptički in zaljubljenost...
V enem izmed milijon dvesto sobotnih časopisov na katerih je subscribed my family, sem danes prebrala dejstvo, da hodim v šolo v slovenski Silicijevi dolini. Po mnenju predsednika inštituta Jožef Štefan, bi naj bil ljubljanski Vič Silicijeva dolina dežele na sončni strani Alp. Čeprav sonca primanjkuje že lep čas. Prebivalstvo dobesedno tripa za hipoVitaminDijemijo. Kljub temu, da ne nosim predpone dr. sem sposobna videti, da drevesa še ne cvetijo. Ja za fotosointezo je poleg klorofila in vode potrebno še sonce. Razen, če bi kdo posodil malo elektrike drevesom. Spet sem odjadrala od bistva. Ja, šolam se v Silicijevi dolini... In na koncu bom ostala brez službe kot kdorkoli pred mano in za mano. Vedno bolj sem pa tudi prepričana, da me niti kak promised land ne bo rešil, ker ne vem kam naj grem. Rada bi nekam, kjer je srce. Rada bi nekam, kjer so kapilare. Rada bi nekam, kjer so motorične ploščice in kje so žrelo, grlo in sapnik eno in isto. Rada bi vstran.
T=
Ni komentarjev:
Objavite komentar