Zanimivo je, kako pri dvajsetih gledaš na 16-letnike. Vidiš jih kot mulce, ki vsako priložnost izkoristijo da so videni in da poskusijo vse možne substance, ki jih niti na Tik Tak blagajni po zakonu ne bi smeli dobiti. Včasih pa jih vidiš kot sebe v njihovih letih. Sicer se časi tako menjajo, da je takrat že Radler bil drznost, medtem ko danes skorajda je viski pijača s katero mešajo kaj drugega. In minila so le 4 leta. Ampak da ne bom zvenela kot neka stara mama... Lepa leta so to. Začne se z mešanjem pri 16, nato pa se le stopnjuje. Rešilec, policija, gasilci. Ampak to bi naj bilo odraščanje? Bom rekla temu kako drugače čez 20 let? Koga briga... Dobro počutje je na prvem mestu. A vseeno ne bom pozabila, da trpim za krizo zelo zgodnjih srednjih let zmeraj ko gre mimo mene 16 letnica v 15 cm petkah, s popolnim make-upom, minico in prekratkim pisanim topom...
Sicer pa minevajo dnevi, ko slovenski šport doživlja svoj večdnevni vrhunec. Od vročine na igriščih in pred malimi in velikimi ekrani je tudi ženskam prišlo. Vsem prihaja. Prihaja da s srcem in telesom navijajo za svojo državo. Škoda le, da je večinoma tako zgolj takrat ko je vroče. Ob mrazu niti sintetične stvari ne vzburijo navijačev. Morda le ob nenadni nevihti, zvesti najvijači stojijo in držijo pokonci svojo ekipo. Ampak če predolgo pada, potem se noben Green dragon ali Viola ne vstane več. Športno ali nešportno. Podpora je na prvem mestu. Verjamem, da je spodbuda najboljša Viagra za nove zmage. Že danes ponovno.
Po tem izčpnem odstavku sem se odločila, da grem pred mali ekran in probam vzburiti in podpirati selektorja slovenske košarkaške reprezentance, ki se mu z morebitno zmago skoraj zagotovo obeta zlato mesto v zgodovini slovenske košarke in tudi verjetno uvrstitev v naslednji krog, ko bo imel možnost teptati parket v Stožicah.
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar