Vsak dan traja 24 ur. Nikoli manj (na žalost), nikoli več (spet na žalost). Misija preživeti dan se ne začne zjutraj. Misija Preživeti dan se začne ob 00:00 in se ne konča ob odhodu v posteljo (ker nikoli ne veš, kaj te čaka in nimaš zagotovila, da ne boš skočil iz postelje in odbrzel kam). Konča se, ko je ura 23:59 plus 1 minuta. In ob vsakem koncu sem srečna, da je mimo. In ob vsakem začetku, obratno. Kaj vse pa se dogaja vmes... Pa noben ne more napovedat. Lahko sediš na kavču in se zadušiš z jabolki. Lahko se voziš po cesti in ti pade metorit na avto. Lahko greš v šoping in zadeneš 500eur. Lahko se zbudiš s streho nad glavo in zaspiš brez nje. Lahko med sesanjem kuhinje dobiš udarec po glavi in padeš po tleh. Lahko se zbudiš sam in zaspiš v družbi. Lahko cel dan iščeš nekaj in tega ne najdeš. Od tigrastega modrca, maminih sončnih očal pa do sebe. In tako je vsak dan... Iščem nekaj in ne najdem. Morda si bo treba kdaj zapisat, kaj sem kje pustila. Kaj vem, morda pa kažem prezgodnje znake demence... Ali pa enostavno ne obupam in živim? Ker kdo išče, ta najde. Pa recimo da verjamemo in zaupamo tem slovenskim in tujim pregovorom, da ne kompliciramo stvari.
Narava se je spet igrala z nami. Malo toče, malo nevihte in malo sonca. Prav dolgočasna in ležerna nedelja. Kaj nas čaka šele čez teden... Jutri vem, da vse olimpijce čaka sprejem v Ljubljani. Malo pozno, a vseeno končno. Čeprav mi ni jasno, zakaj bo sprejem na odročnem delu naše prestolnice... Jankoviću je kaj udrailo po žepu ali sin potrebuje liposukcijo in nov vikend v JAR, kjer so naredili prvo transplatacijo srca (ni povezave, pa dobro. Nekaj novega)?
Uradno pa se je končala tudi sezona na slovenskih smučiščih. S ponosom lahko povem, da jih nisem obiskala. Pa ne zaradi vremena, ampak faksa. In spet se bo začelo... Se je sploh končalo?
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar