Nasmeh 8500 kilometrov vstran

 Pa se je zgodila tudi moja enomesečna migracija iz dežele v obliki kokoške v deželo v obliki slonje glave.

Pad Thai in famozni Chang (bolj lajkava Singho)

Vtisi? Napisat bom mogla potopis. Obvezno. Najmanj 2 A4 strani in opremljen bo s slikami (no potem bo več kot 2 A4 strani ker je 6000 slik VELIK izbor) ter nasveti. Ampak ne bom niti približino mogla zajeti teh 28 dni, ko sem marsikaj doživela prvič (in upam ne zadnjič). Božala sem tigra - velika muca, ni kaj. Jahala sem slona - veliko gub, ni kaj. Raftala sem v tropski nevihti - bila sem mokra, iz vseh strani, ampak ne morem jaz ukazovat monsunom. Ogledala sem si velilko budističnih templjev - definitvno Budaoverdose, ne pretiravam. In kar je preveč je preveč. Poskusila sem durian (uradno drugič prvič in drugič zadnjič), mangostin, rambutan in longan- ne se bat, da so to znamke cigaret (use Google if you like). Bila sem v peščenem zalivu, kjer se je "valjal" DiCaprio v filmu Plaža  - in se razočarala nad komercializacijo. Vozila sem se na skuterju (sicer drugič v življenju) in pristala v še eni tropski nevihti - mokre so bile tudi dlake v popku (če sploh obstajajo...), a bilo je smešno. Doživela sem nekaj voženj s tuktukom (prevozno sredstvo, ki je posebnost Tajske) - in ena izmed voženj je bila posebej nora, saj je voznik bil na nečem in to ni bil le Chang. Jedla sem morsko travo (dejansko ji rečejo Seaweed)- dejansko je to prigrizek kot pri nas čips ali smoki. In ni slaba...V 28 dneh sem se sedemkrat vkrcala na letalo - proti koncu niti več nisem čutila, da smo vzleteli. Rabutala sem banane-ki so bile preveč zelene da bi dozorele, a važen je namen. Obiskala sem človeški živalski vrt - no to je edina stvar, ki je ne bi rada še enkrat doživela. Vozila sem se po železnici smrti (baje obstaja film o mostu na reki Kwai ter tej železnici in je ful znan)-a roko na srce, proga je tako posebna kot odsek Laško-Zidani most s slovenskimi železnicami (tudi udobje in zvoki motorja so podobni). Bila sem na masaži nog z ribicami - in priznam, veliko bolje je od masažnih stolov v Cityparku ali na Rudniku. Videla sem veliko belcev s Tajkami pod roko -  verjetno ne gre za iskreno ljubezen.Kupila sem si klobuk za 20centov in preveč hlač za 5 eur-Tajska je raj za študentsko denarnico.

Tigrov tempelj v Chiang Mai-ju (tri velike muce na sliki)

Vas "dolgovratk"- človeški ZOO

In prejšnji odstavek bi lahko nadaljevala in nadaljevala. A prav zadnjih 6 besed prejšnjega odstavka najbolje opiše potovanje v Deželo nasmehov, kot ji pravijo turistične agencije. In ne motijo se. Obrazi Tajcev so redko mrki in žalostni. Zlasti ko se srečajo s turistom. Bi nas res vsi tako radi nategnili (zagotovo te hoče vsak taksist in voznik Tuktuka) ali pa imajo zgolj prirojen nasmeh na obrazu? Lahko bi se tudi v Deželi polke pod Triglavom tega malo naučili. Da ko pride črnec na avtobus in se usede ne bo zic ob njem prazen, zraven pa bodo stali dve babici in gospod ter gledali, kdo si bo prvi upal usesti. Kot da bi se bali, da se bo čokolada stopila na njih. Tega na Tajskem ni. Bolj nisi njihov, raje te bodo imeli. Sicer imajo najraje svoje bude, ampak ti se počutiš kot da si na drugem mestu. In prav prijetno je... Ljubezen do sočloveka na vsakem koraku in pultu (doživela sem le par izjem med receptorji-a ne gre jim zamerit. Spet je prišel nekdo, ki jim bo svinjal po sobi, mazal brisače ter imel drisko).

Jaz v buda drži, primerni za meditacijo in stik z Zemljo

Če bi me kdo vprašal, ali bi želela živeti na Tajskem, bi najbrž odgovorila z Ne (kljub temu da imajo najboljše in najbolj poceni fruit shake, ki sem jih kadarkoli v življenju pila. Kraljuje mangov...njam!). Zakaj? Zato ker ne znam biti pri miru in živeti življenje minus 5 na uro brez skrbi. Tajci so res narod, ki v svoj vsakdan vključujejo spontanost, mir in nasmeh. Da ne omenjam njihovih wc-jev (čeprav bi se na to dalo navaditi). Verjamem, da je njihov način življenja posledica njihove vere, ki je prisotna res vsepovsod in če od rojstva gledaš bude v meditaciji... V Evropi nam to manjka. Meditacija. In nasmehi (zato se vsak dan vsaj sebi nasmejim v ogledalo, pa čeprav mi ni do smeha-če že ne druga, vsaj preverim, ali so zobje dobro oprani). Ampak ali lahko kdo reče kje bi rad živel? 

Več slik in besed pa pride verjetno v prihodnosti. Lahko bi napisala knjigo ali dve. A pomembno je to, kar je ostalo v meni. Vsako potovanje je novo doživetje. Vsaka dežela je zgodba zase. Vsak obraz ima lastne gube. Vsak otrok ima svoje veselje. Vsak vzlet letala ima svoj naklon. In vsako življenje ima svoje korake (pa čeprav v neudobnih čevljih). Če bi me kdo vprašal, kako porabiti štipendijo ali kak mini dobitek na Lotu, bi mu svetovala naj odpotuje kam. Naj razišče svet, sebe in druge. Ljudje smo pirati. Na krovu barke življenja vsak dan znova obesimo zastavo, se z dvignjeno glavo zazremo naprej in gremo novim dogodivščinam naproti. V svojem ali v tujem morju. Komaj čakam na novo potovanje. Ne vem niti kam niti kdaj, ampak vem da grem!

T=)