V pričakovanju mokrega

Kaj je vrhunec pijančevanja? Ko objemaš tuš in mu govoriš naj neha jokati.

Zaradi zgornje misli je misli je moj današnji dan postal manj siv. Dokler me ni tretjič zalil avtobus in sem preklela dejstvo, da sem buljila v telefon namesto spremljala promet. A tolažim se, da v tretje gre rado. Čeprav včasih se tretje razvleče še v deseto... In potem pozabiš na prvo.

Zakaj ljudje včasih pričakujemo in zahtevamo preveč od samih sebe? Zakaj ljudje hočemo pregoreti, čeprav nismo žarnice? Zakaj ljudje nismo zadovoljni z roko in bi radi še ramo? Zakaj bi ljudje bili radi iz Volframa, ko pa smo le iz krvi in mesa? Kdor zmore biti iz krvi in mesa, svaka mu čast. In kot za vse v lajfu-v čem je smisel? Na koncu te zalije avtobus, z uspešno ali bolj uspešno narejenim izpitom. A ni le pri izpitu tako. Na žalost. Ljudje hočemo vsako večer zdrgniti zobe do snežne beline, ker umazano bela ne šteje. Ljudje hočemo sobo z razgledom na morje, ko smo na morju, ker bazen lahko gledamo na domačem vrtu (eni žal zgolj takega z deževnico). Ljudje hočemo 100%izkoristek sinteze Paracetamola, a je slednji praktično nedosegljiv. Ljudje hočemo splezati na Mount Everest, ker je Triglav za otroke. Ljudje hočemo nedoseglivo. Od sebe in od drugih. Hočemo ljubezen, lepoto in uspeh. In spet-v čem je smisel, če te na koncu zalije avtobus? In obstaneš, moker in sam. Pa đa ne bo imel kakih dirtymind o mokroti in samoti...

Ah ti Maribor. Pa si le dokazal, da se Taja moti in da znaš brcat. Na momente celo bolje od otroka v nosečniškem trebuhu neke nosečnice na avtobusu danes. Ali pa jo je le lulat tiščalo, ko se je non stop prekupcavala sem in tja... 

Upam, da se jutri zbudim s pogledom na travnik. Bazena si novembra noben ne želi...si pa jaz danes želim televizije. No life world begin now. Samo prvo tuš in detox. Dolg dan je za mano in zato bo blog kratek. Ampk šteje... Danes sem bila jaz tista, ki je zahtevala preveč in jo je zalil avtobus. Jutri ne bom.

T=)