Potem pa je prišla pot nazaj in tipkanje se je spet začelo, ker pot domov traja toliko časa, da lahko vmes uredim slike s Photoshopom, nalakiram nohte, rešim par križank, preberem 100 strani knjige, prelistam revijo, spijem CocaColo za Frendico, spim eno uro, igram igrice in še vmes pavziram za humane potrebe obeh telesnih lukenj in kolega želodčeka. No in prejšnji klobasni stavek je dokaz, da sem rojen Multitasker. Android in IOS se lahko samo skrijeta... Ampak med potjo sem ugotovila, da nikoli ne bom razumela, zakaj ko se že enkrat prevrtijo prometne novice in poročilo o stanju na cestah v sosedščini, mormo mi v avtu poslušat še angleško, nemško in italijansko verzijo. Ko itak razumem samo jaz (razen ljubljene makaronščine), ki pa sem z mislimi itak da drugje kot pri avtopostaji Lučko ali tunelu Sveti Rok. Seveda je rešitev zgolj globok vdih, ki da signal ljudem pred mano, da prestavijo radijsko postajo na moje odkritje Radio Otvoreni, ki je hrvaška verzija radia z veliko popularne glasbe. Le v tunelih izgine. Prisegla pa sem, da moram updateat moj ipod, ker so gor polomne muzike. Ampak najprej bo treba nabavit novega elektronskega spremljevalca, ker me je moj Aco zapustil. No, saj za prenosnik je šest let kar dobra doba. Zlasti če je bil v mojih rokah, ki so nad njim pile vroč čaj (ki je enkrat celo pristal na njem in sprožil plamensko reakcijo kot Stroncij), lakirale nohte (vse seksi rdeče pikice niso posledica oblikovalcev dizajna, ampak mojega Opija), včasih se je še kaj pojedlo in je kak drobtinica ali peška pristala gor... Ja. Dolgo je zdržal. Hvalabogu še enkrat za prihranke. ;) se pa tolažim, da sem dobila nov razlog za šoping. Kind of...
AND SHE IS BACK.
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar