petek, 26. julij 2013

Vroč trenutek sočne celice

Tisti trenutek, ko se pelješ na morje in prvič zagledaš morje ter si tako sam sebi največji car. Jp. Počitek v Lipi naši zaenkrat v veliki meri zelo zelo prija. In vse zato, ker si tisti trenutek, na križišču za Maslenico, zagledal Jadransko morje, kako se blešči kot dragulji v trgovini Swarowski. Pa še pogled je bil gratis. 

Ali pa tisti trenutek, ko voziš na morje in je vsakih nekaj kilometrov tabla za "kolkokilometrovšejedokonca" in je že menda petič še vedno več kot 200. No v takih trenutkih pa se počutiš kot kak luzer ali moźicelj v puščvi, ki bi rad prišel do izvira kake vode, ob katerem bi ob svoji neprevidnosti lahko zdrsnil in umrl. Šele, ko na zeleni tabli z belim piše manj kot 100 in to ne le do večjega mesta, ampak do kraja, kamor si namenjen, potem začneš vizualizirati izvir vode (čeprav je to več kot gotovo posledica vročine ali vročinskega vala). 

No in nazadnje sledi trenutek, ko pristaneš na cilj. Namesto da začutiš zmagoslavje, se znajdeš pred še večjim. Kako za vraga razpakirati avto, ki je poln kot je telo napolnjeno s celicam? Brisačociti, penociti, žogatke, kufroblasti in še kaki bi se našli. Anatomsko gledano se problema lotiš plast za plastjo. A kaj ko bi rad že enkrat rekel, da si na cilju in si privoščil tisti paradajz, ki se je hladil v hladilnem torbocitu? Da ne omenjam kumaric in Čabatk.

Sledi še en nazadnje. Trenutek, ko sediš na kavču in ti je vroče ko pesu. In to vse zato, ker pred odstranjevanjem celic in stiskanjem in nato mljackanjem sočnih okroglih zadevic vseh barv, seveda nisi prižgal klimo, ki pa tako ali tako dela počasi in teče z nje. No. Zdaj pa naj kdo reče, kaj je lepše-Swarowski ali Vročokotpesinowski? Hah. Vsaj oba sta švicarja... I guess. Ne posedujem prvega, za drugega pa moje kožne plasti garantirajo, da švica. 

T=)

Ni komentarjev:

Objavite komentar