filmsko izražanje recesivnega gena

Kako bi bilo, če bi bili vsi lutke? Kako bi bilo, če bi bili vsi rezultat dominantnih genov in noben recesivnega? Kako bi bilo, če bi imeli simetrične oči, pravilno oblikovan nos, rdeče in polne ustnice, privzdignjeni ličnici, kiralno levo in desno roko, koleni v isti simetrični ravnini leve in desne noge, dve neštrleči ušesi, enako dolgo "onobelo" na nohtih, višino in težo idealnih povprečnežev? Kako bi bilo, če bi nas kdo pred rojstvom skiciral in nas nato preoblikoval do njegove skice? Kako bi bilo, če bi imeli možnost spremeniti podobo iz zrcala z zgolj s še eno terapijo na recept? Kako bi bilo, če bi ob tem trpeli, a bili srečni, ker boste končno ustrezali nekim normam na eni skici? Kako bi bilo, če bi vas bolelo, a bi se vsak dan znova veselili spremembe in nove doze?

Vsa zgornja vprašanja so posledica mojega kulturnega udejstvovanja sredi belega dne v kinu. In ni mi žal. Po dolgem času sem si ogledala ne-ameriški film in niti malo ne obžalujem, da sem ubogala prijatelja. Wakolda. Simbol unikatnosti, krutosti ali manipulacije? Ali pa zgolj naslov filma, ki sem ga danes ob treh popoldne začela gledati in se zlila v stol v kinodvorani? Odgovor naj si da vsak sam. V rubriki Tajacenzija bom film ocenila kot dobro odigrano večplastno dramo, ki prikazuje ljudske zablode o vsemogočnosti in popolnosti.

6-120-17. Ne gre za mere katere popolne lutke, ampak za dejstvo da se začne 6. novembra, predstavljenih bo 120 fimov in konča se 17.novembra. Gre za 24. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki je tudi mene danes spravil v kino sredi belega dne. In dvorana je bila skoraj polna... Sicer na Liffu ne bo premiere Avatarja 2, ampak lahko rečem, da me je današnji film prepričal, da ne rabi imeti Spielberga za režiserja ter Jolie in Connerya v glavnih vlogah (čeprav bi ta film znal biti prava češnjica), da bo film vreden ogleda. Tako da... poglejte si kak film! No, danes je dovoljen tudi nogomet^^

T=)