Kri na 6packu brokolija

Dnevni počitek. Dnevni počitek izboljša spomin in zmanjšuje tveganje za srčne bolezni. To dejstvo sem prebrala v današnjem okupiranem dnevu. Ampak to ni res. No, zdaj pa se mi najprej poraja misel, kako v tem tempu življenja sploh dnevno počivati? Nikak. Screw daynap, hello broccoli (al je en c?). Brokoli-sovražnik malih mesojedcev in patent igrače v Ikei, je prav tako izboljševalec spomina in ugoden za srce. So, one broccoli a day, makes you memorize anatomy all the way-to bomo še videli no... A naslednjič v kitajski naročim zagotovo kaj z dodatnim brokolijem. Zakaj mi ta beseda zveni tako seksi? Naredite malo daljši r. BrrrrrrrrrrrrrrOKOLI. In pred očmi imam 6pack (edini ki je dejansko okusen, je tisti od piva. Ostalo je vse umetno) Ok. Dovolj neumnosti. Vračam se k dnevnemu počitku.

Kdaj sem nazadnje to počela? Hju. Verjetno v torek, ko sem imela mačka (zelo ponižno lahko povem, da je bil celo tiger). In ali je pomagalo? Ne. Danes me peče žrelo (tukaj naj opozorim na nesmiselnost fraze "boli me grlo", da vas izobražena javnost ne bo grdo gledala-google why) in verjetno to sploh nima veze s torkom. Nasploh pa sem poskušala v torek marsikaj, da ne bi petkrat dnevno počivala, a ni nič zaleglo. Dr. Čas še najbolj. A dnevni počitek lahko pomeni preventivo pri srčnih boleznih, kurativo pri slabem spominu ali pa preprosto pomeni čisto aktiven skok čez plot (če ne verjamete, spet poglejte na Google). Ja, za šifro "dnevni počitek" se skriva najem sobe za par ur nekje čimdlje od žene. Zato ker pri ženi ni miru za puzzle sestavljat, seveda. Japonci imajo Ljubezenske hotele, mi pa pač storitev "dnevni počitek". In slednja hitro postane vzrok slabšemu spominu (naenkrat) in poveča tveganje za srčne bolezni. No in zdaj sem dokazala zakaj ne drži to kar sem prebrala danes ter da je res vse relativno in lahko neham bluzit. 

Sivina, megla in dež. Kot da je že prvi november in je oblakom treba jokati. Pa tudi nek čuden dan je. Devetindvaseti. Kako "gnila" številka. Pa naj ne zamerijo vsi Zemljani, ki danes kaj praznujejo, se jim je rodil otrok ali so zadeli na Lotu. Jaz nisem. Sem pa doživela namakanje las v dežju, ustni zagovor in mrtvo mačko sred ceste (v taki konformaciji, da nisem mogla razbrati kateri del je Cauda in kje Caput). Mogoče je uboga žival le prilegla k dnevnemu počitku ob nepravem času na napačnem mestu? Krvavo je končala svojo pot. Tako kot jaz današnji zapis, ker se mi je pravkar odlepil Hansaplast in je kri umazala tipkovnico.

Kljub temi da sem v torek naredila 5 daynapov, pa rekorda Fione nisem podrla.

T=)

Tisti nemogoči položaj v postelji

Some Lovers Try Positions That They Can`t Handle. In tudi jaz, ko razgrnem vijolični tepih za molitev (beri: yogamat) po tleh in poskusim stojo na glavi. God bless učenje tipa "tasuhiškafecpušča" ali v strokovnem žargonu-mnemotehnike. Tudi za koščice v zapestju in njihovo zaporedje obstaja stavek. In še realističen je... Res. Celo bolj kot zame (čeprav stoje na glavi še lep čas ne bom več delala). 

So here is the story...

Gre za zgodbo (vir: ožja družina) dveh policajev na delu, ki sta probavala takšne in drugačne strani v Kamasutri in sta pristala na urgenci v taki pozi, da je bilo s kosila (nedeljskega, da ne bo pomote) poklicanih 5 kirurgov. True story, bro. Živa resnica. In da ni dovolj dejstvo, da sta bila na delovnem mestu-tudi poročena sta bila. A ne med sabo. Tako da ja-take stvari se ne dogajajo le v filmih in Ameriki. A da ne zaidem-scaphoideum, lunatum, triquertum, pisiforme, trapezium, trapezoideum, capitatum in hematum - če koga slučajno zanima. 

Če pa ljubimci poskušajo takšne in drugačne položaje in jaz takšne in drugačne poskuse zloma tilnika, pa begunci poskušajo takšne in drugačne načine izvedbe misije "kavica z Merklovo". Ne bom pa pametovala o tem, kaj se trenutno dogaja v kakih Brežicah ali bližini Dobove. Ker enostavno ne vem. Nimam časa, ker se ukvarjam z lepotami študentskega življenja, kot so npr. kofetkanje na sončku, pivčkanje v baru ali zmenki v kinu. Aja, beseda so je izgubila prvi del ni. Narava faksa dopušča le kofetkanje na poti (temu se po slovensko reče: nositi kavo pocestnico-only God knows why) do predavalnice, delanje zapiskov v baru in zmenke v postelji. Zato se ne bom vtikala še v begunce. Naj jim veter ne prevetri preveč vseh humerusov, uln in lopatic. Moji možgani so danes, včeraj in še najbolj v TOREK zjutraj (ja- pesem Utorak v pravem pomenu besede) dobili pravo dozo. In tudi v najhujšem vetru, je treba zavezati vezalke (ali zapreti ježke) in kreniti naprej. Sicer zamudiš avtobus... 

Na srečo pa policaja čez 8 mesecev nista potrebovala tega pripomočka. Morda je pa bila že v menopavzi...
(photo: Taja =)

Po branju tega zapisa sem uvidela, da sem prekršila obljubo. A morda bo komu, ki bi slučajno prispel do tega stavka, celo všeč... 

T=)

Musaka na vrhu sveta

Že včeraj (navdih: nedeljsko kosilo) sem hotela napisati blog, pa me je zamotila tekma naših legend, ki so danes dobili oblačen sprejem na Kongresnem trgu. Vsaj zalilo jih ni, kot je mene zjutraj in popoldne. A navdih ni le tipično nedeljsko kosilo, ampak dejstvo, da že res dolgo nisem pisala.  

Kako je cela Evropska odbojkarska scena v šoku zaradi Slovenije. Medalje pač ne morejo vedno biti razporejene, tako kot bi naj bile običajno. Včasih se mora srebra in zlata veseliti tudi kdo drug in ne tipične "velike" reprezentance. In zaradi te netipičnosti, potem o tebi govorijo tudi vse žepne in otoške državice. In tako je tudi v družbi. Če tvoja življenjska pot odstopa od pričakovane, hitro pristaneš v kavi sosede in soseda ter na jedilniku družine kakega bežnega znanca. Žal večinoma plavaš in loviš sapo v tej kavi ali v nedeljski goveji juhi. Ker si se včeraj pobarval na modro, pobril ali zamenjal barvo očal. Ker si Slovenija na prvenstvu v odbojki. Ker je lažje vtikati nos v tuje zelje kot pa gledati na uši v lastnem. Ker smo navajeni, da je nekaj normalno. Ker daje moč to, da govoriš za hrbtom-ne le moč, tudi serotonin zdigne in tega se res ni treba braniti, kajne?

In kako je to odbojka povezana z našim nedeljskim kosilom (da bo objava imela logiko, ker je verjetno v resnici sploh ni-a dandanes je vse relativno). Namesto tipičnega restanega krompirja in še bolj tipične pečenke, smo na mizi včeraj imeli musako. Zeleno solato s preveč česna je zamenjalo kitajsko zelje in rezance je brcnila buča. In na primeru kosila lahko vklopim tisto širino, ki sosedom in tisti družini manjka. Saj musaka ni nič drugo kot krompir in meso, zelje prav tako sodi med listnato zelenjavo in dejansko obstajajo tudi bučni rezanci. Ja. Preden naslednjič vtaknete nos v musako in ji očitate, ker se je nepričakovano znašla na nedeljski mizi, se spomnite, da je tudi ona krompir in meso. Da je tudi ona krvava pod zapečeno skorjo (posebej tista, ki jo je moja mama naredila je bila polna paradaaajza-#kečaploverka). In ker kave ne moremo zamenjati za čaj in ker so tudi družinska kosila pač neizogibna, predlagam, da pustimo musako na tisti mizi in se zahvalimo mami.

Pogled iz vrha sveta, kjer nisem imela stativa, da bi bila slika boljša. A važen je pogled. Pogled in to, da musaka iz vrha izgubi svoje napake.

Če je kdo slučajno razumel, kaj je "pisac htjeo da kaže", mu čestitam. Očitno imam neke čudne dneve...polne musake.

Epifizno slovo in diafizni živjo

Konec. Vsi se bojimo konca, a veselimo začetka. Življenja. Potovanja. Pesmi. Zveze. Počitnic. Življenja. Danes si, jutri umreš v prometni nesreči pred predorom Golovec. Danes si v džungli na severu Tajske, jutri v domači kleti pospravljaš šraufe. Danes te zbudi žena z zajtrkom, jutri sam šivaš in krpaš rane na bundi in srcu. Konec. Solze. Smeh.

Slovo. Nato pride slovo. Dostojno in pošteno slovo. Adijo. Zbogom. Lahko začasno. Tako sem se jaz za nekaj časa poslovila od pisanja. Lahko pa tudi za vedno. Tako sem se tudi jaz za vedno poslovila od... Slovo. Včasih je slovo sončni zahod, včasih vzhod (po petelinjem zajtrku). Danes si, jutri te ni.

Včasih je slovo rešitev. Včasih je slovo trpljenje. A vedno je slovo konec. Konec, ki se ga bojimo in hkrati veselimo. Včasih obžalujemo dejanja, včasih jih ob slovesu slavimo. A to je cikel. Cikel, ki ga ne moremo ustaviti. To je resnica kakor to, da ima nadlahtnica dve epifizi in eno diafizo ter da je jutri petek. Petek. Nov. Začetek. Morda je čas, da začnem tudi blog bolj obljavljati. Da je vsaj moje slovo začasno in da bo blog spet poln mojega besednega seciranja. Kaj je nasprotje slovesu? Zdravo? Živjo (vedno sem sovražila to besedo, a se milijonkrat zalotim, da jo izustim)? Dober dan?

Vsekakor je lahko noč slovo. Konec.

V čast slovesa imam namen odpreti tisto navadno Milko. Tisto Milko, ki sem jo dobila tolikokrat v dar kot otrok. Vedno navadno. Hvala babica in dedek!

T=)

seksi reševalec zmore izbrati tudi rolete

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram.

Včasih pomagajo ti trije stavki. Vedno pomagajo ti trije stavki. Vedno, ko je pred tabo nepremagana ovira. Vedno, ko za tabo težek dan. Vedno, ko je pred tabo ponedeljek. Vedno, ko ostaneš sam. Vedno, ko je čas za izpitno vožnjo. Vedno, ko je za tabo še peta neuspela kemoterapija. Vedno, ko je pred tabo vožnja do morja v avto brez klime. Vedno.

A pridejo dnevi, ko zmanjka glasu za te tri stavke. Ko ne pomagajo niti Septolete, niti Neo Angini. Nič. Niti homeopatija. In taki dnevi so pogosti. Ja so. Takrat se velikokrat sprašujemo, v čem za vraga je smisel. V čem je smisel, da smo padli izpit, za katerega smo se učili 24 dni. V čem je smisel, ko nam vsak dan voščijo Lahko noč in Dobro jutro le rolete med spuščanjem/dviganjem. V čem je smisel, ko nam je včeraj umrl pes, ob katerem smo odrasli. V čem je smisel, če bomo dehidrirani in s tem škodili svojemu zdravju. V čem je smisel, ko bomo itak padli na glavni vožnji (ker pač nismo Car na glavni vožnji). V čem je smisel ponovnega poskusa kemoterapije, ko so naše prognoze tako ničelne. 

Smisel gor ali dol. Smisel levo ali desno. Vedno imamo izbiro. Izbiro, da bomo zašepetali te tri stavke. Ja. Z A Š E P E T A L I. Za začetek. Dokler ne bomo rjoveli (kot je danes na Kitajskem to počel Bolt). Izbira je v naši rokah. Obupati ali iti naprej. A obupa lahko vsak. Res. Naprej pa grejo samo najbolj pogumni. In ker smo vsi ljudje (ki so znani kot plenilci tudi največjih živali), mislim da vsi vemo, da šibki nismo. Ne, nismo. Torej, če je kdo pred kratkim padel izpit, naj dvigne glavo in da svinčnik v roke. Če koga čaka izpitna vožnja jutri, naj obuje svoje Allstarke in zažiga kot Rolling Stonesi na koncertih. Če je komu umrl pes, naj dvigne lopato in se dostojno poslovi od njega. Če koga čaka vožnja brez klime do morja (oh blagor njemu), naj gre jutri v China shop in nabavi ventilator. Če se je komu ponesrečila kemoterapija številka 5, naj se pripravi še na 6.

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram. (preberi trikrat)

I CAN. I WILL. I MUST. (next step:stoja na glavi. Upam da bo reševalec seksi in da ne bo glih FRACTURA CLAVICULAE)

Jajce, pumpanje in Tito

Moj začetek Balkan tripa je že enkrat prej objavljen ( http://tajatatjana.blogspot.com/2015/08/poceni-pivo-lepe-zenske-in-nori-pesec.html ), a zdaj sledi Part 2.

Pot me je najprej vodila v Bugojno k dedku in njegovim 2000 litrom rakije v kleti (in jaz budala to pozabim slikat). Moje potovanje se je začelo ob šestih zjutraj na avtobusni postali v Banja Luku in pred mano so bile slabe 3 ure vožnje po ovinkih doline reke Vrbas. A glej ga zlomka. Ker smo v Bosni in ker meni res nikoli ne gre nič gladko (zlasti na avtobusu), je po 45km vožnje počila guma na avtobusu in smo se komaj obdržali na cesti (vozili smo se v kanjonu reke Vrbas in zato bi lahko kmalu krmila ribe s svojim še neprebavljenim kruhom od sendvičev v lastnem ventriculusu. No morda je že kruh pristal v jejunumu). A da ne zapletem preveč-sledila je vožnja s počeno gumo, rezanje počene gume z lastnimi rokami (ker smo bili na avtobusu le 4 in ker smo bili dobesedno v vukojebini, kjer kakšne avtobusovleke ne poznajo. In bila je nedelja-to pomeni da je to edini bus, ki gre po tisti cesti v celem dnevu), štopanje, vožnja s tovornjakom eno uro, presedanje na nek norveški bus in nato je bila tista rakija res potrebna. Namesto ob 9, sem prispela ob 12, a dobro. Živa. 

Spodaj je še par foto utrinkov, da ne dolgovezim preveč. Čeprav bi bila zanimiva pripoved, kako sva z dedkom lovila zajca, ki mu je pojedel vso zelje. 

Tetina torta zame, ker ve da na palim na Baklave. A ni toliko
pomembno pecivo, kot ponovno srečanje.

Bugojno-danes mesto islamske vere (o tem pričajo številne mošeje, levo in spodaj, in negodovanje mojega dedka, ker ko je Ramazan, avtobus ne vozi upokojence na bližnje hrvaško morje. In ja, zjutraj se zaradi molitve vstaja prej-vsaj jogo sem lahko delala s sončnim vzhodom).   

Titova rezidenca v Bugojnu, kjer je pred vojno bil tudi Titov muzej. Danes živijo tam zapuščeni psi in njihovi kjut mladički, ki so skoro mene in Nikona stali glave, ker se je njihova mama zbudla. Kaj pa vtikam prste tja ko ni treba.

Bugojanska Šmarna gora/Boč/kak hrib na Primorskem. In na tem mestu me je skoro brcnila krava. Morda mi ne bi škodilo...

Po nekaj dni v Bugojnu, sem se odpravila naprej (oz.teoretično nazaj). Pot me je vodila najprej v Jajce. Ja, tisto Jajce o katerem smo se učili pri zgodovini in vbrizgavali politiko Jugoslavije v kri in limfo. A vsaj me ni tabla za Jajce spomnila na kake perverzije ali pa kulinarične vrhunce. Ne, tam je zasedal AVNOJ.

Vhod v Jajce. Zunanja temperatura: 46 stopinj. Skoro sem si nabavila novo šišo, a ni bilo prostora zanjo. Kaki ebay, v Bosno po tobak in šišo. 

Tudi v bližini vode ni bilo nič bolj hladno. Morda se drugič odločim narediti čop.

Piše na vratih, kaj je ta bajta. 

Rekonstrukcija spominske dvorane, v kateri se je 1943 odvijalo zasedanje. Sponzor razstave: BTC city (kaka pa je to logika, pa res ne vem.)

Pot nazaj proti Sloveniji je minila mirno. Brez gužve na cesti, z vmesnim roštiljem pri stricu, kjer mesa ni manjkalo in verjetno ga nikoli ne bo. Tam bi še vegeterjanec postal mesojedec. Vegan pa vsaj vegeterjanec, ker burek je burek.

T=)

Na vseh petih udih do vrhunca osteoartroze

Med branjem tega bloga priporočam naslednjo glasbo (ki je tudi bila navdih, čeprav skoro ziher ne govori niti približno o vsebini bloga-tako da besedilo ni pomembno): 

Za uspeh ni dovolj imeti denar.

Za uspeh ni dovolj biti pameten. (to še najmanj)

Za uspeh ni dovolj biti pokvarjen.

Za uspeh ni dovolj biti ob pravem kraju na pravem mestu (da se izogneš smrti pa očitno da, ker sem natanko pred enim letom hodila po ulici v Bangkoku, kjer je danes razneslo bombo-a to teorijo moram še dodelat).

Za uspeh je potrebno verjeti vase. Če pride neurje, udari strela ali poplavi reka. Kdor verjame, da bo zmogel v najhujši nevihti do trgovine, ob udarcih strel skozi gozd in v dežnih škornjih (ki so od srede v akciji v francoskem megamarketu, kjer prodajajo 1001 vrsto piva) skozi poplavljeno območje do banke, mu bo uspelo. Morda ne hitro, morda ne takoj. A mu bo.

In velikokrat se zgodi, da nismo dovolj. Da nismo dovolj pametni. Da se nismo dovolj učili. Da nismo dovolj izkušeni. Da nismo dovolj pridni. Da nismo dovolj lepi. Da nismo dovolj fit. Da nismo dovolj pogumni. In ta "nismo dovolj" se imenuje ovira. Navidezna ovira, ki si jo dan za dnem postavljamo pred svoje oči in zaradi katere sploh ne vidimo nič drugo kot neuspeh. Kaj pa sploh je dovolj? Kdaj bo dovolj perfektno?

Nikoli. Perfektno ne obstaja. (Naj razočaram vse, ki bodo naslednji vikend imeli perfektno poroko ali pa tiste, ki bodo imeli perfekten paradižnik drugo leto)

Takrat ko "nismo dovolj" velikokrat izberemo umik, padec na kolena ali pa sprejmemo vse, tako kot je in dvignemo vse štiri ude(nekateri celo pet) v zrak. A kaj nam bo to prineslo? Uspeha gotovo ne. Edina še možna opcija je prevzemanje odgovornosti in korak naprej. In ko gremo naprej, je uspeh ponovno možen. Ko se premaknemo.

Življenje ni ležanje na tleh, klečanje na kolenih. Je hoja po stopnicah. Ja. PO STOPNICAH. Do uspeha ne obstaja lift. Do uspeha ne obstajajo tekoče stopnice. Do uspeha je potrebno po BETONSKIH stopnicah. In ne dve po dve. Eno po eno. Traja. Noge bolijo. Srce tahikardira. Razvija se dispneja. Lovimo sapo (kot poje Kelly). Pride celo do osteoartroze.

Jutri ima marsikdo izpit. Jutri ima marsikdo razgovor za službo. Jutri ima marsikdo pomembno tekmo. Jutri ima marsikdo prvi zmenek (oh, kako lepo bi bilo). Jutri bo marsikdo dosegel uspeh (pa čeprav bodo to le neskončni užitki med rjuhami kot posledica zadnje vrste v kinu - ok. malo sem zašla). Nekateri pa bodo žal tudi dosegli uspeh s predpono ne. Takrat je treba nekako verjeti vase (ne poznam recepta kako). Verjeti vase in se pobrati. Pobrati in iti naprej. Najti novo potencialno partnerko. Iti na naslednji rok. Poslati novo prijavo. Odigrati povratno tekmo. To je vse del življenja.

Tale Bangkoški "sleeping Buda" je očitno tokrat zaspal na obe oči in takoj so nastali nemiri. Zato je treba odpreti oči, ko hodite po betonskih stopnicah. Nikoli ne veste, kje je bombe.
(Fotografija: lasten arhiv)

Vsak dan je nov dan za uspeh. Ta stavek naj velja za vse. Ne le za nogometaše Maribora, Žemljo in naše preljubo Sonce. 

T=)