sreda, 19. avgust 2015

Jajce, pumpanje in Tito

Moj začetek Balkan tripa je že enkrat prej objavljen ( http://tajatatjana.blogspot.com/2015/08/poceni-pivo-lepe-zenske-in-nori-pesec.html ), a zdaj sledi Part 2.

Pot me je najprej vodila v Bugojno k dedku in njegovim 2000 litrom rakije v kleti (in jaz budala to pozabim slikat). Moje potovanje se je začelo ob šestih zjutraj na avtobusni postali v Banja Luku in pred mano so bile slabe 3 ure vožnje po ovinkih doline reke Vrbas. A glej ga zlomka. Ker smo v Bosni in ker meni res nikoli ne gre nič gladko (zlasti na avtobusu), je po 45km vožnje počila guma na avtobusu in smo se komaj obdržali na cesti (vozili smo se v kanjonu reke Vrbas in zato bi lahko kmalu krmila ribe s svojim še neprebavljenim kruhom od sendvičev v lastnem ventriculusu. No morda je že kruh pristal v jejunumu). A da ne zapletem preveč-sledila je vožnja s počeno gumo, rezanje počene gume z lastnimi rokami (ker smo bili na avtobusu le 4 in ker smo bili dobesedno v vukojebini, kjer kakšne avtobusovleke ne poznajo. In bila je nedelja-to pomeni da je to edini bus, ki gre po tisti cesti v celem dnevu), štopanje, vožnja s tovornjakom eno uro, presedanje na nek norveški bus in nato je bila tista rakija res potrebna. Namesto ob 9, sem prispela ob 12, a dobro. Živa. 

Spodaj je še par foto utrinkov, da ne dolgovezim preveč. Čeprav bi bila zanimiva pripoved, kako sva z dedkom lovila zajca, ki mu je pojedel vso zelje. 
Tetina torta zame, ker ve da na palim na Baklave. A ni toliko
pomembno pecivo, kot ponovno srečanje.










Bugojno-danes mesto islamske vere (o tem pričajo številne mošeje, levo in spodaj, in negodovanje mojega dedka, ker ko je Ramazan, avtobus ne vozi upokojence na bližnje hrvaško morje. In ja, zjutraj se zaradi molitve vstaja prej-vsaj jogo sem lahko delala s sončnim vzhodom).   

Titova rezidenca v Bugojnu, kjer je pred vojno bil tudi Titov muzej. Danes živijo tam zapuščeni psi in njihovi kjut mladički, ki so skoro mene in Nikona stali glave, ker se je njihova mama zbudla. Kaj pa vtikam prste tja ko ni treba.

Bugojanska Šmarna gora/Boč/kak hrib na Primorskem. In na tem mestu me je skoro brcnila krava. Morda mi ne bi škodilo...
Po nekaj dni v Bugojnu, sem se odpravila naprej (oz.teoretično nazaj). Pot me je vodila najprej v Jajce. Ja, tisto Jajce o katerem smo se učili pri zgodovini in vbrizgavali politiko Jugoslavije v kri in limfo. A vsaj me ni tabla za Jajce spomnila na kake perverzije ali pa kulinarične vrhunce. Ne, tam je zasedal AVNOJ.

Vhod v Jajce. Zunanja temperatura: 46 stopinj. Skoro sem si nabavila novo šišo, a ni bilo prostora zanjo. Kaki ebay, v Bosno po tobak in šišo. 
Tudi v bližini vode ni bilo nič bolj hladno. Morda se drugič odločim narediti čop.
Piše na vratih, kaj je ta bajta. 
Rekonstrukcija spominske dvorane, v kateri se je 1943 odvijalo zasedanje. Sponzor razstave: BTC city (kaka pa je to logika, pa res ne vem.)

Pot nazaj proti Sloveniji je minila mirno. Brez gužve na cesti, z vmesnim roštiljem pri stricu, kjer mesa ni manjkalo in verjetno ga nikoli ne bo. Tam bi še vegeterjanec postal mesojedec. Vegan pa vsaj vegeterjanec, ker burek je burek.

T=)

Ni komentarjev:

Objavite komentar