Na vseh petih udih do vrhunca osteoartroze

Med branjem tega bloga priporočam naslednjo glasbo (ki je tudi bila navdih, čeprav skoro ziher ne govori niti približno o vsebini bloga-tako da besedilo ni pomembno): 

Za uspeh ni dovolj imeti denar.

Za uspeh ni dovolj biti pameten. (to še najmanj)

Za uspeh ni dovolj biti pokvarjen.

Za uspeh ni dovolj biti ob pravem kraju na pravem mestu (da se izogneš smrti pa očitno da, ker sem natanko pred enim letom hodila po ulici v Bangkoku, kjer je danes razneslo bombo-a to teorijo moram še dodelat).

Za uspeh je potrebno verjeti vase. Če pride neurje, udari strela ali poplavi reka. Kdor verjame, da bo zmogel v najhujši nevihti do trgovine, ob udarcih strel skozi gozd in v dežnih škornjih (ki so od srede v akciji v francoskem megamarketu, kjer prodajajo 1001 vrsto piva) skozi poplavljeno območje do banke, mu bo uspelo. Morda ne hitro, morda ne takoj. A mu bo.

In velikokrat se zgodi, da nismo dovolj. Da nismo dovolj pametni. Da se nismo dovolj učili. Da nismo dovolj izkušeni. Da nismo dovolj pridni. Da nismo dovolj lepi. Da nismo dovolj fit. Da nismo dovolj pogumni. In ta "nismo dovolj" se imenuje ovira. Navidezna ovira, ki si jo dan za dnem postavljamo pred svoje oči in zaradi katere sploh ne vidimo nič drugo kot neuspeh. Kaj pa sploh je dovolj? Kdaj bo dovolj perfektno?

Nikoli. Perfektno ne obstaja. (Naj razočaram vse, ki bodo naslednji vikend imeli perfektno poroko ali pa tiste, ki bodo imeli perfekten paradižnik drugo leto)

Takrat ko "nismo dovolj" velikokrat izberemo umik, padec na kolena ali pa sprejmemo vse, tako kot je in dvignemo vse štiri ude(nekateri celo pet) v zrak. A kaj nam bo to prineslo? Uspeha gotovo ne. Edina še možna opcija je prevzemanje odgovornosti in korak naprej. In ko gremo naprej, je uspeh ponovno možen. Ko se premaknemo.

Življenje ni ležanje na tleh, klečanje na kolenih. Je hoja po stopnicah. Ja. PO STOPNICAH. Do uspeha ne obstaja lift. Do uspeha ne obstajajo tekoče stopnice. Do uspeha je potrebno po BETONSKIH stopnicah. In ne dve po dve. Eno po eno. Traja. Noge bolijo. Srce tahikardira. Razvija se dispneja. Lovimo sapo (kot poje Kelly). Pride celo do osteoartroze.

Jutri ima marsikdo izpit. Jutri ima marsikdo razgovor za službo. Jutri ima marsikdo pomembno tekmo. Jutri ima marsikdo prvi zmenek (oh, kako lepo bi bilo). Jutri bo marsikdo dosegel uspeh (pa čeprav bodo to le neskončni užitki med rjuhami kot posledica zadnje vrste v kinu - ok. malo sem zašla). Nekateri pa bodo žal tudi dosegli uspeh s predpono ne. Takrat je treba nekako verjeti vase (ne poznam recepta kako). Verjeti vase in se pobrati. Pobrati in iti naprej. Najti novo potencialno partnerko. Iti na naslednji rok. Poslati novo prijavo. Odigrati povratno tekmo. To je vse del življenja.

Tale Bangkoški "sleeping Buda" je očitno tokrat zaspal na obe oči in takoj so nastali nemiri. Zato je treba odpreti oči, ko hodite po betonskih stopnicah. Nikoli ne veste, kje je bombe.
(Fotografija: lasten arhiv)

Vsak dan je nov dan za uspeh. Ta stavek naj velja za vse. Ne le za nogometaše Maribora, Žemljo in naše preljubo Sonce. 

T=)