osamljenost, Donat in čas

Čas, da se spet zavozi.
Čas, da mine vikend.
Čas, da se med nosečnostjo in dojenjem uživa Donat.
Čas, da se vozi slalom z eno nogo in se ne pade.
Čas, da nekam grem.
Čas, da se spet zavozi.

Kje so tisti časi, ko smo žvekali Čunga Lunge in brali Cool? Kje so tisti časi, ko smo poslušali Bepop in vozili kotalke? Kje so tisti časi, ko smo v knjižnici iskali nov del Pet prijateljev in zvečer gledali Sam doma, takoj zatem pa še Beethovna? Kje so tisti časi, ko smo igrali kačo na Nokii svojih staršev in ko smo se na rojstnih dnevih igrali manekenk in to ne topmodelov, ampak misic? Kje so tisti časi, ko smo imeli mobikartico in bili najbolj ponosni na svoj diskman? Kje so tisti časi, ko smo gledali telenovele ob popoldnevih in ko smo hodili iz šole ob 13.00 ali celo prej? No, ti časi so minili. 

Nikoli ni prepozno za sanjsko ameriško poroko. Tina Turner je dokaz. Čeprav močno dvomim v sanjskost... poroka pa že. Z 2 ali 200 gubami, pred oltar pa res lahko gre vsak. Prav tako pa lahko vsak ostane samski. Za to pa je dokaz DJ Umek. Z 3 ali 300 gubami, vsak lahko ostane sam. Sam. Sam. Sam. Sam. In velikokrat po lastni krivdi. Sam. In noben čas ne uniči čarobnosti trenutka ljubezni in grenkobe trenutka osamljenosti. In noben čas ne uniči grenkobo trenutka ljubezni in čarobnost trenutka osamljenosti? Ne.

T=)