Ko te vse boli in ne moreš dihat. Ko je jutri velik žur in moraš po antibiotike. Ko zunaj dežuje in nimaš dežnika. Ko imamo Slovenci svojo vodko in jo prvi preizkusijo Američani. Ko je svetovni dan Zemlje in je rdečelaska vseeno odvrgla ogorek na avtobusni postaji. Ko vprašaš otroka, zakaj moški ne morejo imeti otrok in dobiš odgovor da zato, ker nimajo luknje med nogami. Ko Damjan Murko izgubi prstan in njegova žena tudi. Ko ti uspe podvig zgoščevanja filanih bučk in si nato do konca spečeš svoje skeleče žrelo. Ko zunaj cveti in tebi se tako ne zdi.
V prvem poslanem sms-u je pisalo Merry Chistmas. Ima smisel to komentirati? Hja... Verjetno bi lahko sklepali, da je bilo v času božiča in morda ni bilo izpovedovanje ljubezni. Ampak v kaj je prešel ta Merry Christmas danes? wtf, ki si, ok, iluvu, konec je, kdaj se dobimo, :), in potem še kake dolge litanije, ki jih velikokrat sama napišem in so edini pomnilnik na mojem bogem telefonskem spominu... Ampak brez sms-ov si osebno res ne predstavljam. Kako bi potem med predavanjem sporočili, da nam je dolgčas? Kako bi v cerkvi pisali erotična sporočila svojemu neznanemu zalezovalcu (to ni bilo subjektivno vprašanje. niti malo)? Kako bi mama reagirala, ko nas 2 uri po dogovorjeni uri ne bi bilo domov? Kako bi komu napisali, da ga imamo radi, če imamo grdo pisavo? itd., itd. Bistvo je, da rabimo sms-e. In če jih ne bi bilo, bi marsikatero mamo, duhovnika in profesorja kap. Hkrati pa so sms-i včasih tudi vzrok telefonskega sindroma. Če komu telefon ne dela najbolje ali izvaja kake čudne gibe, mu priporočam, da izbriše pomnilnik. Po mojih 7000 sms-ov je moj Ace doživel sestop iz električnega stola.
Glavobol. A žal ne od vina.
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar