Življenje je nevihta. Dokler traja uživa, ko mora nehat, trpi. Najtežji je zadnji del. Kako hitro je lahko konec. Ko bliska, grmi in dežuje, se pogosto ne zavedamo, kako lepo je. Želimo si le, da se čimprej konča. In tik pred koncem je najhuje. Nebo je najbolj besno in padajo smreke v gozdovih. Takrat se nevihta tolče po glavi, zakaj se je hotela končat, in zato zraven še točo spusti. A v zadnjem trenutku se državne službe odločijo rešit to končno stanje. Z letali in raketami letijo nad njo in dosežejo njeno zmanjšanje ali konec. Po zmanjšanju ponovno pada dež in tu pa tam zabliska. Ob koncu pa nastane strupen mir, ki povzroči trpljenje marsikoga, ki je spoznal, kaj mu je nevihta povzročila. Enako je v življenju. Ko živiš, velikokrat trpiš. Ko umiraš, spoznaš, da obstajajo še huje stvari. Letala in rakete so ljudje,ki te pomagajo oživljati. Če preživiš, ponovno dežuje in tu in tam posije sonce. Ko umreš, trpijo ljudje okrog tebe (čeprav verjetno ne vsi).
Bolezni so hudič. Res. Ampak jaz vem eno, ki bi jo rada prebolela. Gre za medijsko izpostavljani sindrom tujega naglasa oz. FAS. Do sedaj je bilo zabeležnih približno 50 primerov ljudi,
ki so po možganski kapi ali poškodbi glave začeli nekontrolirano
govoriti v drugem narečju ali z neobičajnim naglasom. No, jaz bi ta del s poškodbo glave in kapjo spustila ven. In kateri naglas bi jaz čivkala? Ah, veliko jih je... morda bi se preiskusila v italijanščini, maorščini, eskimščini (če obstaja), irščini, ma v vsem. Res bi blo fora, da bi na ustnem izpitu na vprašanje o elektrodah, začela odgovarjati v kakem esperantu. Potem se zagotovo ne bi zmotila. In profesorju ne bi preostalo drugega, kot da pokima z glavo in obogati moj indeks. Če že ne od navdušenja nad mojim znanjem, pa od šoka.
Danes pa ni talentov. Šment, bo se pa treba sprostit ob kakšem filmčeku :P
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar