Kolikokrat pomežiknemo? Je pomežik drugi osebi, izraz naše igrivosti ali morda celo poželjivosti? Ali pa zgolj zajebancije? Kakorkoli, dejstvo je, da v povprečju pomežiknemo vsake štiri sekunde. Zavedno ali nezavedno. In če ne bi bilo tako, bi škodili sami sebi in svojim očem. Zato med vsakim dolgotrajnim učenjem, gledanjem tv ali surfanja po tipkovnici, je nujno treba pred ogledalo ali pa v kak bar s seksi natakarji. Jup. Treba je it mežikat-ne glede na spol. Tako kot si moramo prste razgibavat, da ne bo mravljincev, tako je treba tudi oči. Mežikanje naše oči pripravi na gledanje. Sicer pa tudi pomežik lahko reši življenje, dokaz zato je nek Britanec, ki je bil v komi in so ga razglasili za možgansko mrtvega ter tako priklopili na aparate. Ker pa je baje imel željo, da v življenju ne bi nikoli živel na aparatih, so starši prosili za odklop. In tik pred slednjim je (ne)hote pomežiknil. Zdravnik je tako dobil znak, da ne sme dati nobenega kabla ven iz luknje. Očitno je bil med tistimi procenti, ki lahko ovržejo medicinske diagnoze. In zdaj pije kuhano vino (upam da ne s cimetom v prahu) in igra remi. Vmes pa poželjivo mežika vsaki natakarci... In tudi ko je utrujen kot osel, ki je tekel maraton in ob tem še razmišljal o svojem sfukanem življenju sivega osla, on pomežikne.
Otroci so nastavili svoje škornje. Miklavž pa je not nasadil sladkarije in kake toooople rokavice. Čeprav, ker živimo v ekočasu, bo verjetno več mandarin in kakijev kot takrat, ko sem jaz nastavljala svoje batače (fak. Spet ugotavljam, da se staram). Moj največji spomin na Miklavževa darilca je tista ogabno srebrna šiba z rdečo pentljo. Vedno je štrlela ven iz škornjev. Sicer pa dobro da je bla samo ena. Zdaj si jih zaslužim več...gotovo. Najmanj 14. Kaj 14, 56!
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar