Občutek, ko nisi znal cenit trenutkov. Občutek, ko smrt trka na vrata bližnjega in ne moreš pustiti vrata zaklenjena, kot si jih pustil takrat, ko ni bilo trkanja. Občutek, ko vsedeš na napačni avtobus. Občutek, ko spregledaš pravilen odgovor. Občutek, ko zavračaš svoja lastna načela zaradi opiatov-OH substituiranih. Občutek, ko se kuhaš na vlaku. Občutek, ko nisi pripravljen. Občutek, ko se spomniš, da je žvečilni v levem žepu usnjene jakne. Občutek, ko ne spremljaš slovenske politike. Občutek, ko sediš pred Cankarjevim domom, kjer te je ogovoril brezdomec, in se odločiš napisati pesem, čeprav misliš, da Cankar ni bil pesnik.
Užitek je
ko spoznaš da je.
ko spoznaš da je.
Užitek je
ko nekomu podariš 50 centov za sendvič.
Užitek je
ko ti neznanec zaželi prijeten dan in srečo.
Užitek je
ko vdihneš zrak.
Užitek je
ko se zaveš da je.
In potem te preplavi občutek, da si zanič pesnik in pobegneš s kraja navdiha. Pri tem pa ubogaš svoj Garmin. In potem se sprašuješ. Kako vemo, da smo na določenem mestu in se nato odpravimo na drug konec mesta in si to zapomnimo? Kako in zakaj imamo v možganih Človeški GPS? Garmin, ki velikokrat ne preračunava, ampak nas zažene nekam, da se potem tolčemo po glavi zaradi tega... In če bi kdo rad vedel, kaj je namen prvih treh povedi, naj vpraša kakega študenta medicine ali kaj v tej smeri. Slednji mu ne bo znal odgovoriti, ker je letošnja Nobelova nagrada zagotovo manj odmevna novica od škandala Bratušek ali od tega da je danes v spet kak žur? Ah mi in naša majhna država najboljših sosedov... Še čez dve hiši več ne vidimo. Moja mama si npr. raje pomaga z mojim GPS (in še marsikdo)-zasti na parkirišču šoping centra, ko išče avto... Je pa vsaj dokaz, da ne more brez mene. Skratka, Nobelova nagrada za GPS je letos na področju medicine. Za več info uporabi google in razvijaj svoj Hippocampus. So pa možgani itak področje, ki me je od nekdaj zanimalo (verjetno si del mene še vedno želi biti forenzični nevrokirurg-kot v filmih). Toliko neraziskanega, toliko delčkov in toliko krivulj. Toliko krivulj, a vedno izberemo hrbtenjačo. Možganov nas je strah... Ampak krivulje so posebne. Za krivulje ne potrebuješ vinjeto in v krivuljah ni omejitev. Samo znajti se je treba. In vsaka nova je lažja toliko, da Vinjete ni treba kupiti, ker jo zadaneš v nagradni igri na fb, kjer lahko dobiš tudi stoineno drugo zadevo. Ampak o tem (čeprav ne vem o čem,ker sem se zgubla v krivulji), ko bo zunaj deževalo...make sense? Saj vem da ne. Ampak bila sem samo cel dan na faksu.
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar