Ko zjutraj zvoni budilka in nastaviš dremež - ali bolje rečeno, misliš, da si ga nastavil. Nato seveda zaspiš in se zbudiš prepozno. Šibaš na avtobusno postajo in vmes počneš vse, kar bi moral zjutraj v jedilnici in kopalnici. Avtobusa od nikoder (tipično). Kmalu ga zagledaš, ves vesel. Se usedeš vanj in dobiš upanje, da prideš z zelo majhno zamudo. A avtobus na naslednji postaji dobesedno crkne in doživiš svojo drugo avtobusno evakuacijo. Še vedno ne obupaš in počakaš na nov avtobus. Naskočiš svoj sedež in se po daljši poti odpelješ na faks. Med vožnjo opraviš še zadnje popravke na poročilu, ki ga nato nepravočasno oddaš, ampak oddaš. Na faks zamudiš (čeprav hitro skužiš, da se ti zamuda ne bo poznala na znanju). Ko zadihaš, spoznaš, da nimaš s seboj opreme za popoldanske vaje, zato se zaveš, da te čaka laufanje. Ponovno. Po predavanjih odhitiš na bus in ga tokrat ob času ujameš. Odpelješ se domov, pokličeš Kitajce in čakaš v svoji neurejeni postelji, kjer izvajaš globoke meditacijske procese. Ko "ugrizneš" v omako, uvidiš, da je pekoča. Nato se počasi odpraviš na vaje in na avtobusni postaji ugotoviš, da ti manjka telefon (100tič do zdaj). Vrneš se ponj. Ujameš naslednji avtobus in greš na vaje. Pred vstopom v laboratorij te pritisne lulat in namočiš plaščev pas v wc (zdaj vsaj vem kako se spere flek iz plašča, ker ko se je namočen del posušil, belega madeža ni bilo). Med umivanjem rok se pogledaš v ogledalo in vidiš zelo zelo grd razgled. A ti v možganih odmeva Werner s svojo pesmijo Ne gane me in te lasten odsev res ne gane več. Ob hoji po stopnicah se spotakneš. V laboratoriju gre vse narobe in v trgovini je zmanjkalo pomaranč. Greš dalje.
Dolg uvod je posledica prikaza, da nesreče, slab dan in "vsenarobe" niso le miti, ampak tudi resnice. In kaj takrat? Kaj storiti, ko bi lahko bilo le huje, če bi imeli boreliozo in luskavico(btw.danes je svetovni dan luskavice)? Hja. Enostavni dve čarobni besedi upoštevaš. Greš dalje. Z dvignjeno glavo, namočenim plaščem, brez bele halje ali z njo, z avtobusom ali peš. Enostavno greš dalje. Tako kot Natalija Verboten zaradi blokirane pesmi. Tako kot prebivalci bloka v Domžalah zaradi izgube domov. Tako kot poletje, ki hodi po jeseni. Tako kot vsak tretji, ki se zbuja z bolečim hrbtom. Greš dalje. Tako kot čas. Hudo bi bilo, če ne bi šel in hudo je, ker gre. Težko je iti dalje, hkrati je najlažje prevrteti uro naprej (osebno jo raje premikam nazaj-zlasti zjutraj). A to je narava. Naprej, naprej, naprej. Pa čeprav ti skala (kaj skala, celi Mount Everest) zastira pogled.
Dovolj tajanirnega filozofiranja. Just listen to Daniel's Bad day.
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar