mišji urin in vroče plesalke

Včeraj bloga zaradi mojega protesta ni bilo. Zakaj sem protestirala? A veste tisti občutek, ko nekam nekaj napišete in pozabite shraniti preden zaprete? In to dvakrat. No. Zato... Pa tako dobro bluzenje mi je uspelo. Morda bo danes še bolj zabluženo...

Oktober. Ah oktober. Mesec, ko se spet začne faks.  Mesec požarne varnosti (no shit. Sem že prvega oktobra poslušala o tem v Kinu). Mesec boja proti raku na dojkah ( To pa je šit. In to top. 1200 na leto v Sloveniji. Vse ženske...no to je razumno. Zato se ne čudite, zakaj vidite toliko rožnatih pentelj okrog-npr. v izložbi Mullerja na Čopovi. Simbol boja proti raku na dojkah je to.) Mesec, ki se zaključi s svetovnim dnem varčevanja (ampak to za mojo včeraj nakazano štipendijo ne pomeni nič). Mesec rožnega venca (seveda ne tistega, ki se ga ta splesti kot čebulo. Ker je premrzlo za cvetje... Malce bolj sakralno je treba gledati na stvar.) Mesec, ko se morda sveže na novo zaljubim (sicer je to manj verjetno kot da bom morala uporabit gasilni aparat, da pogasim hišo na vodi). Mesec kibervarnosti (ask Google, what the hell is this. Meni se ne da.). Mesec šolskih knjižnic (nikoli jih nisem marala zaradi opominov). Mesec sočnih jesenskih sadežev - končno ni več jabolk iz Južnoafriške republike, grozdja iz Peruja in mandarin iz Urugvaja v Mercatorju...čeprav je uvoženo lepšega izgleda, je bolje najti pol črva v jabolku in se zavedati da je druga polovica končala v naših ustih, kot pa vpojen mišji urin, ki ga je izločila miška na ladji, ki je pripotovala iz Južnoafriške republike. Ok, malo ogabna sem zdaj celo sama sebi... Skratka, oktober je mesec marsičesa. Kot vsak drug mesec... Čeprav se le ena izmed prej omenjenih zadev lahko ponovi. (če ne štejemo, da je lahko sadje domačega izvora zaradi hladilnic tudi novembra ali decembra). Ampak za vse obstaja pravi mesec. Baje... Ah ti mediji, kaj delajo z nami!

Sedaj pa stisnimo pesti in upajmo, da bo se slovenski enajsterici uspelo vkrcati na letalo za  v Brazilijo, da se bodo lahko naužili gole kože mičnih deklet s karnevala, ki imajo vseh tujcev že menda preko glave, a se vseeno smejijo. Tako kot se moramo vsi kdaj pa kdaj. Velikokrat. Na žalost pa lahko o tistem potovanju zaenkrat samo teoriziramo, saj je odvisno od mnogih faktorjev. In to ne tistih v sončnih kremah, ki bi jih z veseljem namazala večina moških na tiste plesalke. Ne ne, dečki. Bo treba najprej premagat norveške seksi vikinge... ki so napolnili vagon v vlaku do te mere, da moram sedet na kufru. Le zakaj ni tekma v Stožicah?

T =)