Današnja turbulenca od dneva me je pripeljala do točke, da je kavč edini izhod.
Začelo se je bučno (ne v smislu sinonima za "precej glasno"). Moji novi melodiji, ki me zbudi vsako jutro (beri: budilka)
se reče Broccoli salad. Kljub moji izraziti domišljiji pa zjutraj nisem
videla ne brokolija in ne solate. Zgolj svoje trepalnice, ki so
hrepenele po tem, da prekrijejo zaveso čez beločnico. Morda pa bi lahko
posikala kako melodijo z naslovom Sezam, odpri se! Čeprav danes sem bla srečna, da se je hrustljavi sezam odprl, ker so me v sanjah preganjale kamele.. A to je bil zgolj prvi val, ki je zadel mojo telesno obalo. Prvi je najmanjši in nakrajši. Nato pa postajajo vse bolj podobni cunamiju. Nato pa še mačka gre prek ceste (in niti pljunit več ne pomaga) pa vse do stanja po-na kavču.
Le 22 jih je bilo. A o njih bo jutri govoril vsak časopis, spletni portal, čakalnica v frizerskem salonu in pri zobozdravniku, revija za ženske ipd. Gre seveda za povabljence krsta malega princa Georgea v palači Svetega Đejmsa. Sicer pa je v naši državi danes tudi bil kak krst. Za koga npr. prvi letošnji kolokvij. Čeprav ga nisem "zalila" (ker ni bilo razloga oz. nisem prej nabavla kake etanolne substance) je pa kolokvijsko leto krščeno. Glavno, da sem humana oseba, ki v sili skoro pozabi številko rešilca oz. vedno ugiba ali je 112 ali 113. No, in 112 je. iz prve... Čeprav ne želim, da kdo kadarkoli zavrti to magično cifro. ^^
Zdaj pa Piluse sušit in aceton po Unguisih polit. Potem pa bodo vsi režnji možganov doživel izklop. Upam da ne za vedno...
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar