Baje pa zdaj, ko so bili s pivom taki problemi, krožijo bolj normalne in človeške nominacije na facebooku. Med ženskami se bo kmalu razpaslo nominiranje za "selfie-je" brez ličil. In to mi je všeč. Predvsem zato ker ima humanitarno noto (boj proti raku dojk-čeprav ugotavljam povezavo) in zato ker je way more praktično. Ni se treba snemat ali kaj high-techastega. Saj, tipično za ženske. Pred špegl, tokrat spustiti proces ličnja, stisniti znakec za fotoaparat na smartfonu in to je to. Potem pa itak samo na fb share-at in tagnit koga zraven. Simple as hell. Pa še relativno zastonj je. Čeprav bi mi kdaj pa kdaj (recimo zdaj), teknil tudi pivček. Ali dva. Ali tri...
Sanjarenje. Po ogledu Skrivnostnega življenja Walterja Mittya sem ugotovila, da sanjariti sploh ne bi bilo tako slabo (čeprav ne vem 100%, kako je s smislom tega dejanja, če sanjariš v realnem življenju in ne v Hollywoodu). Je takoimenovani "daydreaming" sploh škodljiv oz.ali je sploh primeren? Hm... Pa poskusimo vdarit en daydream danes. Bosa hodim po peščeni plaži. Zunaj je lep sončni zahod, a ni poletje. Ni še za skok v morje. Oblečena sem v kratke hlače iz jeansa in novo jakno iz istega materiala (ki jo nameravam nabavit prej ali slej). Spodaj pa imam karirasto srajco (katere ponovno rojstvo sem odkrila danes, med pospravljanjem omare). Stopala in krvavo rdeče nohte mi hladi mivka in sproščena sem. Ja, to zadnje je ključno. Sproščena in mirna. Nikjer ni nikogar. Vem, da me jutri čaka le nov dan. Vso pozornost mi daje Sonce, ki zahaja, in pesek, ki me boža. A imam je dovolj. Ne kličem po njej. Začnem teči. Dvigujem zdaj levo zdaj desno nogo. Počutim se, kot da puščam vso breme za sabo. Z vsakim korakom pade ena utež. Naenkrat poletim. Brez kril, kar tako. Letim, letim, letim. Letim na veter. Veter mi daje energijo. Ne potrebujem poživil. Vidim letalo z zvitim zadnjim delom, ki bo vsak hip strmoglavilo. Vidim življenja, ki bodo vsak hip ugasnila. Poletim do letala in ga poravnam. Njegova tendenca ni več vertikalno navzdol. Rešila sem 200 življenj in zato sem ponosna nase. Nagradim se z objemom. V zraku se objamem in toplo mi je. Sonce je zašlo. Tudi jaz grem dol, na trda tla. Pristanem v svoji 140cm široki postelji. V realnosti. In sanjarjenje se konča.
Ali je daydreaming koristen, pa še vedno ne vem. Če bi bila v Hollywoodu, danes v Žužemberku letalo ne bi padlo dol in dva srčka bi še tiktakala. Če bi bila...če bi bila. Ampak nisem. Se bo treba navadit življenja. In kdaj pa kdaj le pobegnit od njega v daydream.
In takoj ko sem napisala blog, sem bila nominirana za Selfie -.-
T=)
In takoj ko sem napisala blog, sem bila nominirana za Selfie -.-
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar