Dve žabici sta padli v skledo z beljakom. Takoj sta se začeli utapljati, saj v tekočini, gosti kot živo blato, ni bilo mogoče dolgo plavati. Na začetku sta obe brcali po gladini, da bi dosegli rob posode. Toda bilo je zaman, ves čas sta le čofotali na mestu in se potapljali. Vse težje sta priplavali na površje, da bi zajeli nekaj zraka. Prva žaba je glasno rekla: »Ne morem več! Ne bo se nama uspelo rešiti, v tem se ne da plavati. Če že moram umreti, ne vem, zakaj bi si še podaljševala trpljenje. Nobenega smisla nima, da umrem utrujena od nekoristnega napora.« S temi besedami je prenehala brcati in hitro potonila. Stric Beljak jo je dobesedno pogoltnil. Druga žaba si je rekla: »Nikakor mi ne uspe! Naj naredim karkoli, se v tej tekočini ne morem premakniti. A čeprav me čaka smrt, se bom borila do zadnjega diha. Nočem umreti niti sekunde prej, kot mi je namenjeno.« Zato je še dolge ure brcala in čofotala na istem mestu, ne da bi se premaknila za en sam centimeter gor po mamljivo viskoznem stricu Egg White-u. In nenadoma...ker je tako zelo migala s kraki...se je beljak stepel v sneg (kot če delaš rolado in miksaš osem beljakov). Presenečena žaba se je odgnala in skočila na rob posode. Potem pa je veselo odkvakala domov. K princesi da jo spremeni v princa.
Trma. Je beseda, ki se rima s krma in menim da upravičeno. Včasih je prav trma tista,ki krmi v procesu vztrajanja in doseganja občutka sitosti in zadoščenosti. Po eni izmed nekih definicij je trma pravzaprav glavni mehanizem, s katerim si skušamo podretiti okolje. Verjetno bi težko sodila, ali gre za pozitivno ali negativno stvar. Rečem lahko, da za oboje. Če si trmast in zaradi tega stepeš beljak v sneg je prav. Če si trmast in zaradi tega prekineš stike z ljubljenimi osebami, pa ni prav. Baje bi trma celo predstavljala neke vrste razvoji pojav, a se v te psihološke vode ne bom spuščala, ker svojemu telesu ne želim privoščiti ponovnega zaviranja delovanja ciklooksigenaze (če kdo ve zakaj se gre in razume to mojo metaforo, mu čestitam in sklepam, da je pameten. Ostali pa preberite malo navodila za uporabo Aspirinčka...). Dejstvo je, da je prva žabica obupala, druga žabica pa ne. Nauk zgodbe je torej, da ni treba vedno biti prvi. Nikakor pa ne smemo biti prve žabice na področju življenskih vprašanj eksistence. Pa čeprav je kdaj pa kdaj zelo težko...
Tudi naša Tina je danes dokazala, da je odlična druga žabica. Naj bo še tako v sredo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar