Jahač z vrčem limonade

Vedno sem sovražila konce. Konec počitnic, konec poletja, konec filma, konec potovanja, konec žura, konec nogometne tekme, konec pesmi, konec objema, konec poljuba. A konci so neizogibni. Prej ali slej moraš spet nazaj v šolo, moraš ugasniti tv, moraš pristati na pisti. Prej ali slej pade jesensko listje in zaprejo vrata kluba v centru mesta. Prej ali slej zapiska Skomina zadnji žvižg, odzveni zadnja nota. Prej ali slej ne čutiš veš bitja srca in dotika ustnic drage osebe. In vse kar ostane je le spomin. In na žalost ni le slab spomin tisti, ki me zadnje čase spravlja v slabo voljo. Žalostijo me tudi dobri. Velikokrat si želim nazaj. Na začetek. Na začetek poletja, potovanja, tekme, filma, poljuba, objema,... Zakaj si ljudje želimo biti tista podoba takrat na začetku? Morda pa to sploh ni prav- zagotovo to ni prav. Menim da nikoli ne bomo bili tista podoba v preteklosti. Zakaj? Odgovor je preprost: SPREMEMBA. 

Vse kar lahko smo, je nova pot. Nova pot in cesta naprej. Tukaj in zdaj. Vse se spreminja-letni časi, vreme, slovenski politiki, sosedova mačka,... In enako je z nami. Spreminjamo barvo las, število čokoladnih ploščic na trebuhu, obliko obrvi,...in tudi svojo notranjost. Tako rastemo. In žal veliko ljudi misli, da s spremembo zunanjega videza dosega tisto spremembo. Kakšna sprememba neki. Za koga? Za druge še narava ne naredi spremembe. Še Sonce ne prekrije oblakov zaradi ljudi. Zakaj potem ljudje toliko hočemo ugajati predstavam drugih? Za nič. Prava sprememba je tista, ki jo opazi le vsak sam. Šele takrat se zave, da je naredil spremembo. Okolica je to vedela že ducat dni nazaj...In da se vrem h koncu in stvar povežem ter strastno zlijem v eno. Oba sta neizogibna in sprejemljiva. Oba prinašata solze in smeh. Z obema lahko le rastemo. Na oba lahko vplivamo sami, lahko pa čakamo da prideta sama. A kdor čaka, včasih NE dočaka. Najtežji je lastni konec in lastna sprememba. A takrat ljudje le rastemo (kljub končani puberteti). Rastemo vase. Noben vrč limonade ne pomeni veliko brez vsebine. Ljudje se naveličajo držati za ročaj. Prej ali slej...

Če se lahko poni spremeni v konja in konča s suženjstvom...

Štrajk dohtarjev, Hrvati hočejo podkupiti papeža z nogometnim dresom (optimisti), matura bo čez en dan v polnem teku, prodal se bo še Telekom, v Sloveniji imamo pandemijo depresije (a vsi vemo da antidepresivi ne rešijo finančne krize),...in še sto novic. Vsak dan bodo. In tudi one se končajo in spreminjajo. Torej zakaj tako sovražimo konec in spremembo, ko se dogajata praktično res povsod?

T=)