Empatija do samega sebe. Sočustvovanje s samim seboj. Sočutje do samega sebe. Ali kakorkoli smo Slovenci prevedli self-compassion. In ker je meni ljubši angleški izraz (ali pa slovenskega ne najdem), bom uporabljala kar angleškega. S self-compassion se negujemo in smo prijazni enako kot bi bili prijazni in skrbeči do dobrega prijatelja. In to je ena izmed pomembnih lastnostih, zaradi katerih se počutimo "bolje". Nekateri to počnejo nezavedno, drugi zavedno. S self-compassion okrog sebe ustvarimo nek prostor brez sodb-prostor, v katerem razumemo napake, padce, čustva in odzive. Vse pa razumemo z neko prijaznostjo-kot razumemo ko nam najboljši prijatelj zaupa, da je razbil mamino vazo, v kateri je hranila pepel svoje babice (pretiravam, spet)-ga ne obsojamo, ker se lahko zgodi vsakemu.
A tudi tukaj obstaja tanka meja. Tanka meja med empatijo in pomilovanjem. Samopomilovanje je pa hudič. To nas ne pelje naprej, niti malo. In še sami se počutimo slabše.Ko se smilimo sami sebi (samopomilujemo), se v trenutku razvrednotimo. Ni tako? Ko pa sočustvujemo s sabo, pa sprejmemo svoje napake in se iz njih nekaj naučimo, sprejmemo poraz in ne obupamo v vojni, sprejmemo veselje ob rojstvu otroka in nismo čudni v svojih očeh. Sočutje do sebe zame ni nič druga kot to, da si priznamo, da smo ljudje-z napakami in krivuljami.
Stvari se ne bodo vedno odvijale po načrtu. Življenje je polno tudi frustracij, izgub, napak, nedoseganja lastnih visokih standardov. A to je realnost, ki si jo delimo z vsemi soljudmi. In s self-compassion tej realnosti odpremo srce in jo sprejmemo, namesto da se neprestano in brutalno borimo proti njej. Tudi strahu bo manj. Strahu pred padcem na izpitu, zavrnitvijo na zmenku, iztiritvijo vlaka smrti v Gardalandu. Self-compassion je en dober notranji starš, ki zna svojega otroka dobro motivirati-če seveda jemljemo tako. Zgodi se, da v življenju zaškripa (in ne bom rekla da samo kateri dan, včasih škripa vsako drugo minuto). In ko sami sebi v teh trenutkih uspem podariti lepo besedo, je lažje. Včasih še zadiham prej... Želela bi si, da bi uspelo meni in vsem ljudem to večkrat. A vaja dela mojstra!
In kaj je novega v svetu in pri nas? Noben ni sočuten do nikogar (aja, to ni novo). Morski psi hrustajo roke in pri tem škodijo svoji prebavi, veter podira drevesa in si ne privošči pavze, angleški reprezentanti brez pardona zabijajo gole in pri tem sebe utrujajo (in Srečkota), Charlie Sheen bo letos 50 in pri tem je le bolj nor, slovenski politiki pa...
T=)
Ker nisem dolgo pisala, si zaslužim črno vrano. A morda je tudi to bilo z razlogom. Naslov pa je neumen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar