Pobegli možgani neke preproste banane

Kolikokrat si ljudje želimo enostavno zbežati od svojih problemov? Preveč pogosto. Imam prav?

In kako se to bežanje ponavadi izide? Večinoma niti približno tako kot bi si želeli.

A to zgoraj so le dejstva. Dejstva nas, ubežnikov.

Ko dežuje, ljudje bežimo iz vode na kopno pod kap. Ko je potres, ljudje bežimo pod štok. Ko vidimo požar, ljudje bežimo po vodo. Ko zunaj pripeka, ljudje bežimo v senco. Vedno nekam bežimo. Bežimo, bežimo, bežimo. Včasih bežimo v le še večji beg. In velikokrat le mislimo, da bežimo pred tem in onim, medtem ko v resnici bežimo le pred sabo. In beg pred sabo je tudi beg pred realnostjo. Beg pred dežjem, ki je danes namočil in namaka vsa slovenska polja, da bomo septembra imeli kaj za jest. Na današnji dež je treba gledati s te strani. Ne pa kot na zgago, ki povzroča poplave in cestni kaos. Kakor ko vidiš kozarec z vodo-videti ga je treba kot pol polnega in ne kot pol praznega, čeprav je na koncu isto. No, pa da se vrnem k bežanju.

Prej ali slej ne zmoreš več bežati (žal nekateri ne bežijo več, šele ko jim odtiktaka zadnja minuta).

Prej ali slej se nekateri odločimo bojevati. Bojevati s strahom (ker ne bežiš zaradi ničesar drugega).

In takrat se začne sizifovo delo. Premagati limbični del možgan, ki je navajen bežati pred nevarnostjo kakor opica v džungli, in se ravnati po ukazih frontalnega dela možganov (damm, I love neuroscience) In vse se da. Vse se da. Če lahko pada dež 24h neprekinjeno, lahko mi uporabljamo možgane tako kot treba. V tem je čar možganov.... in jaz sem navdušena nad tem.

Včasih nas beg pripravi celo do tega, da začnemo verjeti, da sploh ne bežimo. Da v resnici mislimo, da delamo nekaj povsem običajnega. Ali pa enostavno zanikamo.

A vse zaradi strahu. 

Ustrašimo se resne zveze in jo prekinemo že po tretjem zmenku (ne odtehta niti seks). Ustrašimo se neuspeha na izpitu in stisnemo gumb Odjava ter pobegnemo od še petega roka. Ustrašimo se dobre volje, ker mislimo, da si je ne zaslužimo. Ustrašimo se solz in jih obrišemo še preden pritečejo (ker veliki fantki ne jokajo). In velikokrat nato vse skupaj le zanikamo. Zanikamo, da smo prekinili zvezo zaradi strahu pred štalco in kravco. Zanikamo odjavo od izpita z besedami, da smo slišali, da je peti rok najtežji. Zanikamo dobro voljo z mislimi na pretekle tragedije. Zanikamo solze s tem, da imamo alergijo.

Bežimo. Bežimo pred čem.

Dragi bralec. Čez natanko en mesec imam rojstni dan in bi rada tako majico
z banano na ležalniku in koktejlom v roki. Hvala

Nekateri pa ugotovimo, da bežimo le pred seboj. Takrat se beg konča in nova knjiga začne. Lahko delamo na novi vsebini ali pa spet bežimo. Krog. Začaran krog. Preprosto kot banana.

T=) 

p.s. ne bom pisala, da je ta post čudn, ker je nenormalen. Ampak vse je zaradi mojega interesa do limbičnega sistema v možganih ter današnjega peturnega glavobola in dveh zaužitih analgetikov.