Sprememba horizonta na poti skozi džunglo pogriženih nohtov

Edin način spremembe horizonta je hoja naprej. Naprej. Preskakovati ovire, se soočati z nepričakovanimi preobrati in dogodki.

Bloditi skozi džunglo v monsunskem nalivu, čeprav se sprva zdi neprehodna.

Seveda pa lahko ostane vsak na tem mestu, kjer je. In ovire, preobrate ter džunglo le opazuje iz starega horizonta in se odloča. Odloča, katere čevlje bo obul in ali še bolje, da počaka, da vsaj monsunsko deževje preneha. A pot bo tako le daljša in tudi megla zna nastati. Vsak se lahko obrne nazaj v preteklost. A tisti horizont iz preteklosti je vsem znan in večini (vsaj meni) niti malo všeč.

Ljudje smo rojeni raziskovalci. Lepo je vedeti, kaj te čaka in tako biti varen. Lepo je poznati džunglo in hoditi po uhojeni poti. Lepo, a vse bolj vidim da nemogoče. Raziskovanje je tisto, ki bo prineslo nov horizont. Pred vsakim izpitom, na katerega se prijavimo lahko izbiramo-ali se bomo učili in niti pomislili na odjavo, ali pa se odjavimo zaradi strahu. Strahu pred novim horizontom, ki je lahko tudi neuspeh (a tega ne vemo).Pred razgovorom za službo lahko izbiramo- ali nas bo strah pripeljal do tega, da vrat pisarne niti odprli ne bomo ali pa bomo z rokami na kljuki vstopili na pot novega horizonta.  Pred prenehanjem grizenja nohtov lahko izbiramo, ali bomo si končno dovolili videti, kašne oblike so naši nohti, če jim pustimo rasti ali bomo vztrajali pri varno pogriženih polkrogih. Pred odhodom na žur, se lahko odločimo dati komu možnosti, da nam priraste k srcu. Verjemite, da se včasih zid okrog srca ne izplača in da zagotovo ne prinese novega horizonta.

Za zgled si lahko vzamemo Mount Everest, ki se je premaknil za tri centimetre-proti jugovzhodu in v višino. In to le zaradi potresa v Nepalu (sicer se premika še precej več). In če si Mount Everest lahko obuje škornje in premakne, kako si potem mi tako težko že izberemo barvo usnja na podplatih?

There are no paths. They are built with walking-with a stick, dirt on you legs and burdens on your back. All we have to do is "just" take a step. Day by day. (photo: Jaz v tajski džungli)

Večinoma ne zmorem(o) vedeti, kakšen horizont nas čaka. A ne gre le »pustiti se presenetiti«. Ne, to je premalo. To je zgodba za lahko noč. HOJA, HOJA, HOJA-le ona nas pripelje do novega horizonta. Ne pade iz neba, kot pet milijonov na Lotu. Ne piči nas, kakor je mene ponoči kar naenkrat pičil komar. Ne srečamo ga kar tako, usput, kot sem videla v soboto Nino Osenar.

Vsako jutro nam ne preostane nič drugega kot da si obujemo prave škornje in damo svoj nahrbtnik bremen na hrbet ter začnemo hoditi. Le to nas vodi v narejen izpit, novo službo, prenehanje starih vzorcev in sestavljanje novih, premagovanje strahu pred frizerjem, gojenje metujčkov v trebuhu,…

Po prvič prebranem zapisu, sem hotela zbrisati, ker nisem našla repa in glave. Morda pa ga kdo najde.

T=)