V sredo sem sedela na vlaku in se odločila, da moram iz svoje glave med ljudi. Zato sem se začela pogovarjati.
S sosedom v kupeju.
Rekel mi je, da mu je vse v življenju šlo gladko. Da se je v otroštvu igral in padel na gugalnici,a je rana že po enem tednu izginila. Da mu je v vrtcu pri izdelavi naaaaajvečjega gradu prineslo pesek kar pet prijateljev. Da je v osnovni šoli pisal domačo nalogo in ker nikakor ni znal lepo pisati (ker to baje znajo le ženske), mu je pri tem vedno pomagala mama. Da je v zadnjem razredu bilo težko, ker je izgubil svojega psa, a je našel tolažbo v dejstvu, da je njegov pes doživel nadpovprečna leta. Da je v gimnaziji imel prvo punco in sta kljub prepiru o barvi njenih las (dejansko...) ostala skupaj. Da je briljiral na maturi in se brez težav vpisal na faks. Da je naredil študij medicine z drugim najboljšim povprečjem v zgodovini univerze in brez da bi enkrat kak izpit padel. Da si je s svojim denarjem zgradil prelepo hišo. Da je postal srčni kirurg. Da se vsako soboto dobi s prijatelji na rundi biljarda (in tudi kakega piva...). Da je veliko potoval in še namerava. Nato sem ga vprašala, kje se vidi čez 20 let? In začel je le naštevati gradove v oblakih...dokler ga nisem prekinila s vprašanjem, ali je srečen in zadovoljen? In odgovor je bil le prazen pogled iz srca. Izstopil je iz vlaka in se odpravil na operacijo, ki je ni mogel izvesti.
Na isti postaji je prisedla 23-letna rjavolaska. Ne vem zakaj, ampak pogovor je začela ona. Sprva sva klepetali o vremenu. Povedala sem ji, da sem prej spoznala srčnega kirurga in ji razložila njegovo zgodbo (ker o sebi pač nisem mogla govoriti in ker sva vreme pač že obdelali). Nato so ji pritekle solze. Sprva mi je bilo neprijetno in nisem vedela, kaj naj. Nato pa je sama začela govoriti. Govoriti, kako je prvih 6 mesecev življenja preživela v inkubatorju. Kako je zmeraj želela zlato ribico, a je ni dobila. Kako sta starša velikokrat zaradi službe zamudila ponjo v vrtec, a njej ni bilo hudo. Vedela je, da bo lahko ponoči spala med njima na njuni veliki postelji in bila vsaj takrat z njima. Kako je dobila sestro in sta si sredino postelje staršev morali pač deliti (vsaj ni mogla pasti v luknjo na sredini...). Kako je v osnovni šoli bila tarča posmehov zaradi svojih pregostih las (ki jih jaz nisem videla). Kako je bila preveč okorna da bi plesala balet, a si je želela. Kako je nek večer vsedla stricu v avto. Glas se ji je zatresel in meni srce. A rekla je naj me ne skrbi, stric je bil njen sosed. Na poti v domačo ulico je na avto padlo drevo. Drevo. Drevo zaradi katerega je nehala govoriti. Sicer se je hitro spet naučila osnov. A vseeno ji je kdaj zmanjkal kak zlog. Kdaj je zamenjala l in r. In zato so ji prijateljice v gimnaziji zmeraj stale ob strani-žal le za to. Obiskovala je logopede in vse možne strokovnjake za psiho, a punčke, ki je želela na balet, ni bilo. Nastala je skala. Nihče je ni zafrkaval, vsi so samo gledali. Vsi so samo strmeli. Postala je ujetnica svoje hibe. Družina in prijatelji so postali tisti, ki stojijo ob strani, a to je tudi vse. Prvi fant jo je pustil, ker ni mogla izgovoriti š v njegovem imenu. Pa drugi in tretji. Izgubila je obe babici, brez da bi jima lahko rekla, da ju ima rada, ker ji je črka r delala težave in se je zato besedam na r izogibala. Sovražila je sebe in to da ni zmogla, da sploh ni imela volje. Dokler se ni en dan pogledala v oči in srce. Odločna, da bo izruvala tisti storž ob cesti, na katerem je raslo tisto drevo. A prekopati je morala cel gozd, saj je bilo storžev veliko in ona ni vedela, kateri je pravi. Trajalo je dolgo, a ona je doma in sekira v garaži. Vsak dan si v ogledalu zašepeta tisto besedo na r in to brez težav. Spet je eno srce, en jezik in eni možgani. Rekla je, da ona ve kaj je sreča in zadovoljstvo. Da pa ne ve, kje bo čez dvajset let. In da mora na tej postaji dol. Zapustila je moj kupe in odšla dol iz vlaka.
Rekel mi je, da mu je vse v življenju šlo gladko. Da se je v otroštvu igral in padel na gugalnici,a je rana že po enem tednu izginila. Da mu je v vrtcu pri izdelavi naaaaajvečjega gradu prineslo pesek kar pet prijateljev. Da je v osnovni šoli pisal domačo nalogo in ker nikakor ni znal lepo pisati (ker to baje znajo le ženske), mu je pri tem vedno pomagala mama. Da je v zadnjem razredu bilo težko, ker je izgubil svojega psa, a je našel tolažbo v dejstvu, da je njegov pes doživel nadpovprečna leta. Da je v gimnaziji imel prvo punco in sta kljub prepiru o barvi njenih las (dejansko...) ostala skupaj. Da je briljiral na maturi in se brez težav vpisal na faks. Da je naredil študij medicine z drugim najboljšim povprečjem v zgodovini univerze in brez da bi enkrat kak izpit padel. Da si je s svojim denarjem zgradil prelepo hišo. Da je postal srčni kirurg. Da se vsako soboto dobi s prijatelji na rundi biljarda (in tudi kakega piva...). Da je veliko potoval in še namerava. Nato sem ga vprašala, kje se vidi čez 20 let? In začel je le naštevati gradove v oblakih...dokler ga nisem prekinila s vprašanjem, ali je srečen in zadovoljen? In odgovor je bil le prazen pogled iz srca. Izstopil je iz vlaka in se odpravil na operacijo, ki je ni mogel izvesti.
Na isti postaji je prisedla 23-letna rjavolaska. Ne vem zakaj, ampak pogovor je začela ona. Sprva sva klepetali o vremenu. Povedala sem ji, da sem prej spoznala srčnega kirurga in ji razložila njegovo zgodbo (ker o sebi pač nisem mogla govoriti in ker sva vreme pač že obdelali). Nato so ji pritekle solze. Sprva mi je bilo neprijetno in nisem vedela, kaj naj. Nato pa je sama začela govoriti. Govoriti, kako je prvih 6 mesecev življenja preživela v inkubatorju. Kako je zmeraj želela zlato ribico, a je ni dobila. Kako sta starša velikokrat zaradi službe zamudila ponjo v vrtec, a njej ni bilo hudo. Vedela je, da bo lahko ponoči spala med njima na njuni veliki postelji in bila vsaj takrat z njima. Kako je dobila sestro in sta si sredino postelje staršev morali pač deliti (vsaj ni mogla pasti v luknjo na sredini...). Kako je v osnovni šoli bila tarča posmehov zaradi svojih pregostih las (ki jih jaz nisem videla). Kako je bila preveč okorna da bi plesala balet, a si je želela. Kako je nek večer vsedla stricu v avto. Glas se ji je zatresel in meni srce. A rekla je naj me ne skrbi, stric je bil njen sosed. Na poti v domačo ulico je na avto padlo drevo. Drevo. Drevo zaradi katerega je nehala govoriti. Sicer se je hitro spet naučila osnov. A vseeno ji je kdaj zmanjkal kak zlog. Kdaj je zamenjala l in r. In zato so ji prijateljice v gimnaziji zmeraj stale ob strani-žal le za to. Obiskovala je logopede in vse možne strokovnjake za psiho, a punčke, ki je želela na balet, ni bilo. Nastala je skala. Nihče je ni zafrkaval, vsi so samo gledali. Vsi so samo strmeli. Postala je ujetnica svoje hibe. Družina in prijatelji so postali tisti, ki stojijo ob strani, a to je tudi vse. Prvi fant jo je pustil, ker ni mogla izgovoriti š v njegovem imenu. Pa drugi in tretji. Izgubila je obe babici, brez da bi jima lahko rekla, da ju ima rada, ker ji je črka r delala težave in se je zato besedam na r izogibala. Sovražila je sebe in to da ni zmogla, da sploh ni imela volje. Dokler se ni en dan pogledala v oči in srce. Odločna, da bo izruvala tisti storž ob cesti, na katerem je raslo tisto drevo. A prekopati je morala cel gozd, saj je bilo storžev veliko in ona ni vedela, kateri je pravi. Trajalo je dolgo, a ona je doma in sekira v garaži. Vsak dan si v ogledalu zašepeta tisto besedo na r in to brez težav. Spet je eno srce, en jezik in eni možgani. Rekla je, da ona ve kaj je sreča in zadovoljstvo. Da pa ne ve, kje bo čez dvajset let. In da mora na tej postaji dol. Zapustila je moj kupe in odšla dol iz vlaka.
Za hip sem prenehala dihati, a kmalu sem ponovno vdihnila. Pa ne zaradi zgodbe kirurga, niti zgodbe dekleta. Ampak zato ker sem zgrešila svojo postajo. Še dobro da imam telefon...
Epilog(ali kaj je Taja nato zvečer razmišljala): Kako ljudje včasih zmotno mislimo, da imamo vse. Kako ljudje včasih zmotno mislimo, da nimamo nič. Kako mislimo, da smo nekdo, a nismo. Kako mislimo da smo nihče, a smo nekdo. In kaj sploh je sreča? Je za srečo dovolj kak recept Jamie Oliverja? In zakaj vsi hočemo biti srčni kirurgi, ki v življenju ne naredijo nobenega ovinka, ko bi lahko bili srečna rjavolaska s srčnimi opeklinami in brazgotinami?
Morda je ta zapis komu predolg, komu nerazumljiv in čuden. Tudi meni je. A veselim se dne, ko bom lahko povedala podobno zgodbo kot jo je meni rjavolaska. Veselim se dne, ko bom vedela odgovor na vprašanje o sreči. Čeprav možgani velikokrat hočejo postati srčni kirurg. Zakaj bi se pa morali še bolj ukrivljati, ko so tako polni krivin. Velikih in malih...
T=)
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar