Pick and rollu na pogrebu je sledil dunk MVP-ja

Pogreb. Neprijetno opravilo, ki me vedno zamori in spomni na minljivost življenja. Vbistvu vzrok ni pogreb kot tak, ampak govor na pogrebu. Zlasti če gre za govor svojca pokojnega ali pokojne. Menim da bi govore oz.besede, namenjene pokojnemu, bolj koristile kdaj pa kdaj kakemu živemu, da se zamisli. Da začne ceniti kar ima. In največ kar ima je Življenje. Četudi je kdaj pa kdaj kdo misli da je sam, v resnici ni. Čeprav se kdo kdaj pa kdaj znajde v tunelu brez izhoda, ga v resnicii zgolj ne vidi ali pa ga noče videt. Čeprav se kdo kdaj pa kdaj počuti kot nula, v resnici ni. Naslednja zanimiva stvar pogrebov je čisto nepovezana z dejanskim pomenom tega dogodka. Gre za družbeno skeniranje. Nek par je zamudil 5 minut, obrne se celotna množica v njuno smer (ja kaj pa če je slučajno njun otrok bolan in sta pravkar iz bolnice?). Nekemu dedku se kolca, obrne se cela množica (ja kaj pa če ni pijan in je njegovo kolcanje le znak njegove težke bolezni prebavil?). Nek mož je prišel brez svoje žene, obrekuje ga vsaka druga ženička (ja kaj pa če je žena v avtu, ker ji je slabo zaradi tega, ker je 5-letni punčki darovala svoj kostni mozeg?). Neka žena ima temno rdeče krilo, spet vsi to opazijo (le kako si drzne?). In seznam nima konca in začetka. Potem pa se vprašam, ali kdo dejansko sploh prisluhne govoru in se mu posveti do te mere, da bi od njega lahko kaj odnesel? Dvomim. Glavno da je sosed prinesel eno nagrobni svečo manj kot jaz - miselnost nas, malih ljudi. Žal... In tretja stvar na vsakem pogrebu je vreme. Kot da solze svojcev niso dovolj za namakanje zemlje... A o vremenu tokrat raje ne.

Črno tematiko bom zamenjala z zeleno (s pridihom bele). Bo našim košarkašem uspelo spisati pravljico in povoziti Obamino gardo? Nasploh se mi zdi fenomen slovenskih novinarjev dejstvo, da prepričujejo narod o tem, da smo današnjo tekmo že izgubili. Kot da je Amerika nepremagljiva. Kot da je že sreda dopoldne in je tekma že mimo. Ustavimo konje in se osredotočimo na igro. Čeprav na tem svetovnem prvenstvu lahko malce podvomimo v pomen besede igra in besede šport. In v to, da je žoga okrogla. Upam, da nam danes naši dokažejo nasprotno, ker če me moj vid ne vara (in po besedah optika me ne), potem imamo mi v kleti košarkaško žogo, ki je popolnoma okrogla (kljub nenehnem praskanju mačke se ne da in je njen shape tako moderno okrogel). Ampak kaj ve ena ženska o igri... Ve pač le to, kaj je pick-and-roll, dunk in MVP. A to so le malenkosti... Glavno je to, da ima Amerika NBA in Slovenija Ligo Telemach. A najhuje je to, da verjamemo, da nimamo šans. Kaj pa sreča, dragi moji? Čeprav je tudi kvaliteta naših košarkašev tudi nedvomno dobra. Pa naj samo kdo omeni njihovo igro zadnjo četrtino proti Litvi. Če pa bi takrat zmagali, pa ne bi več noben bil glasen o slabostih... Minule tekme gor ali dol, danes pričakujem dobro tekmo. In če zmagamo? No, potem pa se začnem učiti igrati kitaro in podarim bratu 6pack piva (ki je itak že v hladilniku, a gor piše Taja in je tako podariti kaj takega velika stvar).

Zdaj pa hitro jest, glavo umit in pred ekran. Samo da mi Siol ne štekne...

p.s. pomen naslova je v izobraževanju mladine o košarki

T=)