Kaj pomeni, če nehote najdeš pet eurov? Da danes ne greš na vlak, ampak se pelješ z avtom. Kaj pomeni, če nehote poči žarnica? Da jo je treba zamenjati. Kaj pomeni, če si slabe volje? Da je treba vzeti fotoaparat v roke in jo popraviti. Kaj pomeni, če je pred tabo vikend? Da je treba vse stvari za faks pustiti v Ljubljani. Kaj pomeni, če je koš za smeti poln? Da ga je treba izprazniti in odnesti smeti. Kaj pomeni, če je miza siva od svinčnika? Da jo je treba pobrisati in pripraviti na novo umazanijo. Kaj pomeni, če si fertik? Da je treba natočiti vodo v bano in zaplavati v njej. Z račko ali brez...
6.12. je. Miklavžev večer. Spomnim se časov, ko sem na ta večer nastavila naaaaajvišje škornje in nato cel večer čakala. A napolnili so se šele zjutraj. In tisto jutro sem pred vrtcem, kasneje šolo, jedla Milko ali Leibnitz minikekse oblite s čokolado. Pa tudi nove nogavice sem z veseljem nategnila na svoji dve stopali. Pa tiste tri mandarine so tudi šle z mano v nov dan...In potem se predramim in z nasmehom zavem, da sem danes iz kleti izvlekla edine seksi dokolenske škornje in jih obula ter se z njimi odpravila domov. Ne vem zakaj. Morda sem podzavestno ponovila otroški ritual. Ko bi ga vsaj lahko še kdaj...lahko pa jih vseeno nastavim. Upanje ne sme nikoli umreti. Pa čeprav vem, da so na svetu trikrat bolj pridne Taje. A tudi šiba bo kul. Bo cirkulacijo kar pognalo... Ali pa upam, da bo Miklavžu uspelo darilo 12urspanja. Bo škorenj torej letos kar v spalnici...če ne bo preveč smrdelo. Upam pa, da bo Tini ameriški miklavž prinesel kako stopnico danes. Veliko ali malo. Samo da je. Dvigalo lahko uporablja v hotelu. Koliko smučark bo ostalo brez stopnic...tako kot otrok, ki jih Miklavž ne bo obiskal, ker njegov Garmin ne najde njihove ulice. Ker imajo preveč raztrgane čevlje ali ker jih sploh nimajo. Ker nimajo dvorišča na katerega bi se lahko parkiral. Ker nimajo mame, očeta, babice ali dedka. Ker ne vedo, kdo Miklavž sploh je. Ker njihov slab dan traja odkar so prišli iz imitacije inkubatorja, kjer so imeli vsaj oskrbo.
Da pa ne zadepresiram z zadnjimi stavki vzdušja bloga, bom raje končala z mislijo, da upam, da bo Miklavž ponoči zavil v čimveč ulic in da lahko zaradi tega mene tudi preskoči (saj bodo moji baroreceptorji z veseljem ugasnili za danes- in to predčasno). A žal s tem ne bom spremenila nič. Vedno bo tako. K enim bo prißel, k drugim ne. Ne moremo nič. Tako kot bodo tri smukačice danes stale na stopničkah in druge ne. Tako kot bodo nekateri izpit naredili in drugi ne. Tako kot bo nekje snežilo in drugje ne (pri nas npr.-pa še kakih 14 dni ga ni videt z daljnigledom). Tako kot je bil danes na štajerski avtocesti radar, na primorski pa ne..
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar