Zakaj ljudje krivimo? Zakaj iščemo dno neprijetne resnice, ko morda sploh dna ni in bi se morali ozreti kam drugam? Ko bi morali upreti oči gor v zvezde? Najlažje je živeti v prepričanju, da je za uničene škornje kriv dež, da je za zgorelo plastično posodo kriva pečica, da je za padec na izpitu kriva naša nesposobnost, da je za prazno baterijo kriv slab telefon. Ampak, ali je vedno potrebno nekoga kriviti? Je vedno potrebno s prstom kazati na nekoga ali nekaj in mu dati oznako Kriv? In zanimivo, Krivci so ponavadi tisti, ki so nam najbližje. Mama, oče, prijatelj, punca ali fant,mačka ali pes, LG ali Samsung. In kdo je ponavadi največji? Oseba oz.predmet, ki ga vidimo, ko se zazremo v ogledalo. Ta oseba je kriva, ker nam ne uspe. Ta oseba je kriva, ker smo zboleli za rakom, ker le je preveč kadila (pa čeprav neprižgane cigarete). Ta oseba je kriva, ker ne zna reči ne-alkoholu, dimnikarju ali sebi. Ta oseba je kriva, ker ne zna ljubiti. Ta oseba je kriva, ker ni heroj. A kaj bo, ko ogledalo poči? Kdo bo potem krivec? Ko ogledala več ne bo, tudi krivca več ne bo. Takrat bosta pa LG in Samsung krivila lahko le še zvezde, ker Krivca več ne bo. Zakaj se ne bi zgledovali po njima in začeli kriviti zvezde in imeti ogledalo brez praske? Zakaj ne zmoremo spoznati, da nismo heroji mi, ampak le tista oseba v ogledalu? Da je potebno le to, da enkrat na mesec pobrišemo ogledalo s Stelexom in ob tem pomežiknemo osebi v njem? Ni treba vsak dan (ker nočemo bankrotirati zaradi Stelexa ali Ajaxa in ker nočemo, da bi se nam uničilo, kakor se sčasoma uničijo stekleni kozarci v pomivalnem stroju. Ah te kemikalije...). A mislim, da bomo težko verjeli, da ne gledamo krivca. Da bomo težko verjeli, da so krive zvezde, če jih zakrivajo temni oblaki ali smog. Da jih bomo težko videli s sončnimi očali. Pa še takrat, ko bomo kje, kjer smoga ni in je zunaj Sonce, bomo raje ostali med štirimi stenami in prižgali luč v kopalnici ter pogledali v ogledalo.
Za to zgornje krivljenje zvezd (in verjetno za koga nakladanje), je kriva minula noč (in spet, krivim nekaj ali nekoga). Ogled filma The fault in our stars, ki tudi je vzrok mojemu dolgem in predvsem slabemu spanju danes. Gre za mladinsko ljubezensko dramo (če gre verjeti tistim, ki so ta film žanrsko opredelili). A jaz sem film videla kot eno samo veliko bolečino. Morda pretiravam (ker je bilo neprijetno gledati tudi seks dveh oseb, ki sta se ljubili). Morda sem kritična, ko ne postavljam brezpogojne ljubezni med partnerjema v ospredje (ker to bi naj bil point zgodbe). Zame je point filma naslov. Včasih moramo kriviti zvezde (upravičeno ali ne). Ne more biti krivec partner, starš ali kakšna žival s trdim rdečim oklepom. Na koncu šteje le eno. In to je Nič. Pomembna pa je pot do Nič. Pomembno je, da je tunel bolj svetel kot tista luč na koncu; da je treba nehati kriviti mamo, ker nam je skrčila pulover; da je treba nehati kriviti mačko, ker nam je razparala domačo nalogo; da je treba nehati kriviti osebo v ogledalu, ker ni heroj; da je treba verjeti, da so krive zvezde in da je Nič daleč ter ob tem le prižgati dolge luči (pa čeprav niso nevemkake super kvalitete in verjetno tudi onesnažujejo) na avtu, ko vozimo v tunelu. Dokler ne srečas zvezd, si na dobri poti. A velikokrat se zgodi, da jih moraš srečati. Star ali mlad, siv ali črn. Vsi tuneli ne morejo biti enako dolgi. Nekateri živijo Karavanke, drugi le podhode. A vsi pridemo do Nič. Le skozi različen tunel.
Skratka, da ne bo blog predolg. Ja, film je ena cuker romanca z nesrečno srečnim koncem. Pravi material za zaljubljene najstnice. A vseeno. Vsak najde nekaj zase. In citat filma, ki mi je najbolj ostal v ušesih? Nima veze z zgornjim odstavkom. Najbrž ga niti ne najdeš na imdb movie qoutes. Gre za vprašanje in odgovor. Kaj je huje, kot imeti raka? Imeti otroka, ki ima raka. Ne vem zakaj, a nekako se mi zdi, da je v tem citatu nekaj, kar vsaj malo nakaže na to, da film ni material sentimentalnosti, ampak gre za zgodbo enih življenskih dejstev. Nimam otroka, a zdi se mi, da je največja bolečina prav nemoč. Lahko bi navrgla še kak odstavek, a bi bil blog predolg. Kakor vedno, pa je ogled vsakega filma, stvar posameznika. Nekoga pritegnejo oralni dialogi metafor, drugega pa platonski seks... Vsak ima drugega krivca v ogledalu.
Danes ne bo svetovnih novosti, da 24ur.com neuzgubi preveč publike. Kao...
Nasmehnite se ogledalu med pranjem zob danes!
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar