Mačji Bailando minljivosti življenja

Zakaj sem danes sanjala, da je moja mačka pela pesem Enriquea Iglesiasa Bailando? Nobena razlaga sanj s spleta mi ni mogla dati odgovora. Se mi meša?

Kako lepo je, ko verjameš, da je svet lep, pravičen in pisan. Kako lepo je, ko pišeš Božičku in mu nastaviš mleko pod smrekico. Kako lepo je, ko sediš v peskovniku in zidaš gradove do oblakov. Kako lepo je, ko zvečer pustiš okno priprto, da bi te lahko obiskal Peter Pan. Kako lepo je, ko te nekdo objame in ti požene cirkulacijo. Kako lepo je, ko te boža mama in zapoje tisto Uspavanko za Evo. Kako lepo je, ko ugotoviš, da Božiček in tvoji starši uporabljajo enak papir za zavijanje daril (da ne omenjam, kako lepo je, ko spoznaš, da ima tvoja mama gene Božička, ker je njuna pisava skoraj identična). Kako lepo je, ko prideš do vrhunca ob tem, ko pobarvaš zadnjo zvezdico A3 pobarvanke. Nato pa srečaš svoje možgane. Kar pa zna biti tudi grdo. Depilacija, nakupovanje božičnih daril (in potem se iz trgovine vrneš zgolj z darili zase in kislimi kumarami), iskanje smisla, minljivost, krivice, ne obišče te noben junak več,ne zapoje ti niti ptič,.. A obstajajo tudi izjeme, ki kršijo pravila. Kuhano vino, ki ga lahko legalno piješ. Fenomenalni žuri, na katerih ti odpadejo noge in se drugo jutro zbudiš brez glasa. Rezervacija letalske karte do tvoje nove destinacije. Seveda ne morem mimo spolnosti in take vrste kričanja. Pa gledanje filmov in serij s PG. Pa še bi se našlo... Je torej minljivost časa včasih tudi vzrok za novo upanje in novo lepoto? Ali je minljivost le grd element marsikatere ex-yu pesmi (čeprav tam celo paše not)? V teoriji ali praksi še nisem probala, a morda bi celo želela. Živeti ta trenutek tukaj in zdaj. Pozabiti na pismo Božičku in pogovor s Petrom Panom. Pozabiti na govor na lastnem pogrebu in to kar me čaka med naslednjim izpitnim obdobjem. Želela bi uživati v tem božičnem šopingu na Ebayu in ga nato zaliti s kuhanim vinom in nasmehom. Želela bi, da bi bil moj oče kadilec in ne bi imela težav pri izbiri darila zanj.

V čast na Joe-a, je moj minuli večer minil ob njegovi glasbi (z vmesnimi premori exyurocka in aktualnega Tsunamija). In igrala je pesem You can leave your hat on, ob meni pa nobenga, da bi mi odplesal striptiz. Moj Dexter, ki je ležal na postelji, pa je tako ali tako nag... Nisem iz časa Joe-vih vrhuncev, a njegove pesmi včasih pašejo. Meni sicer zvenijo malce poželjivo (vsaj ritmično), a zagotovo imajo še sto drugih kvalitet. Tipec je mel dober glas, zelo "raskav" (čeprav nikoli se nisem poglabljala v pomen te besede, bi pa jo opisala z "glas Cockerja"). Cancer pulmonalis in že ga več ni -a ostal bo na youtube, v spominih in zgoščenkah (ker me brat zadnje čase kritizira, da ne uporabljam slovenskih besed iz SSKJ sem nadomestila besedo CD z ustreznico).

Epilog: Dexter je plišast pes iz Ikee (slika spodaj), ki je danes dopolnil natanko eno leto. Čas res beži in godine prolaze... A on je tukaj in zdaj. Zato si zasluži moj nasmeh in lep pogled. Ko ga ne bo, se bom pa lahko smejala le temu Dormeo vzglavniku (za katerega sem pravkar ugotovila, da si zasluži pranje)

Poželjiv pogled Dexterja

T=)