Kako je v petek moj dan, ki je že tako ali tako bil zelo naporen (predvsem psihično), popestril še dogodek z moškim neznancem na vlaku. In ironično, ravno sem prebirala patofiziologijo bolečine in glavobola (ne vprašajte zakaj, ker me zanima). In nato je omedlel.... Jaz pa sem mu, kot kdo npr. refleksno reče Na zdravje ob tem, ko kdo kihne, primazala en focn. Je pomagalo? Ja je. Lahko se je iz tal prestavil na stol. Kljub temu je ostal bled in zelen (verjetno kot posledica obupnega zraka in vročine na vlaku). A potem (ker v času ko je izgubil zavest očitno ni bil zanimiv) so ga napadle vse tetke v vlaku in dobil je vodo, bonbone in jabolko. A jaz sem imela v glavi že položaj za nezavestnega. Pa drugič... Morda kdaj tudi oživljanje. Ok, preveč filmov? A ravno ta dogodek me je napil z energijo za šoping z mamo. In izplačalo se je. Razprodaje sem krstila in pokopala z novimi škornji in še s čim seksipilnim...
Kaj je tisto, kar nam zagotavlja, da smo v določenem trenutku ob določeni uri ravno prav ravnali in izbrali prave škornje? Zakaj sem jaz v petek enostavno stopila v škornje in vedela, da jih bom kupila kljub majhni napaki na desni strani, kjer je manjkal en gumbek? Sicer sem po tem, ko sem jih obula, začela iskati sto in en razlog, zakaj jih ne bi kupila. Pa ta "tovarniška napaka", pa neumna barva, pa cena (ker bi za isto lahko dobila dva para neusnjenih škornjev), pa niso črni (ki sem jih iskala),... A vedela sem. Vedela sem, da jih bom kupila. Obhodila sem celoten nakupovalni center, si stokrat premislila (povsem v mojem stilu), a na koncu so šli z mano. Celo rekla sem mami, da sem jih kupila zaradi nje, da ja ne bi bila moja odločitev. A "tveganje" se je obneslo že na blagajni. Bili so dodatno znižani (celo toliko, da je bila cena enaka ceni kakih "cheapškornjevizDeichmanna"), a ni bilo označeno na škatli. Doma sem jih tako obdelala, da napaka ni vidna niti Scherlock Holmesu (ne mladem, ne starem). Prav tako sem od petka do danes preživela več kot 24ur v njih in noben izmed nociceptorjev (bolečinski receptorji) se ni niti malo pripravil do kake transdukcije, ki bi imela za posledico občutek bolečine. Adaptirali pa se tudi niso, ker se niso imeli zakaj in ker to ni njihova značilnost... In še vedno si nisem odgovorila na vprašanje. Kaj bi mi sploh lahko zagotovilo, da sem v tistem trenutku izbire res ravnala prav? Odgovora za to nimam in ga ne bom razvijala. Včasih odgovorov za nekatera vprašanja sploh nikoli ne dobimo-takrat smo verjetno izbrali in ravnali prav. Včasih nam škornji služijo še do konca življenja, včasih pa nas po treh letih zažulijo in je na nas, ali bomo trpeli še dalje, ali pa zbrali denar ter kupili nove. Lahko da bodo nehali žuliti, a ne moremo zagotovo vedeti.. Lahko da nas bodo novi še bolj, a tudi tega ne moremo zagotovo vedeti. Prihodnost so sanje in fantazija. Sedanjost je pa tista, ki usmerja proti sanjam. In želje (o tem v prihodnjih blogih, ker je kapaciteta tega odstavka tik pred vrhuncem), ki so kakor hrana za možganske ribice. In morda kake dodatne razprodaje, ki varajo potrošnike (npr. mojo mamo).
Iz pariške drame bomo kmalu dobili novo. Ne morem napovedati kje in kdaj, a kmalu bo. Sicer pa tako ali tako mora nekaj polniti medije. Morda kak erotični koledar nove hrvaške predsednice (ker je to med politiki popularno), ali nov škandal evtanazije med piščanci Perutnine Ptuj (roko na srce, se tega ljubitelji belega mesa ne branimo-malo kruto od mene), ali pa zgolj sprememba vremena. Slednje je vedno razlog za novico. In za zaključek mojega bloga.
Moja misel dneva: Včasih se je v življenju treba odločiti in izbrati. Če ne gre, pa nabavi 10 jajc v Mercatorju (so v akciji), jih daj v naročje in se odloči z jajci.
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar