Mraz, otrdelost in 4 rumenjaki

Ko gres na Dunaj pusti želodec zunaj a.k.a. pojdi v McDonalds in pojej meni, ki stane povsod enako. Ko greš na Dunaj pusti nogavičke do gležnjev doma (dejansko jih je imel en tip na busu in to sem dokumentirala) in se obleči od glave do pet in od pet do glave pa še malo prek. Ko greš na Dunaj pusti bančno kartico doma, da boš (tako kot jaz) med šopingom ravnal premišljeno z gotovino (in potem ti brat pove, da on svoje kartice ni pozabil doma...). Ko greš na Dunaj pusti kuhano vino piti Dunajčanom (al Dunajcem?) in si izboljšaj cirkulacijo na kak drug in bolj ekonomičen način, ker sedem evrov so ene hlače, v katere lahko skočiš in te pogrejejo brez metabolizma.

Bratovo strokovno postavljanje mene in dvorca

Sicer pa, mesto, v katerem uradno živi toliko ljudi, kot jih šteje 70% Slovenije (če govorimo o neuradnih je verjetno slovenski izkoristek 120%). To ni bil moj prvi obisk tega arhitekturno zanimivega mesta (in zgodovinsko. Baje...), a kaj ko grem vedno tja, ko je tako mrzlo, da mi je ob opazovanju fontan dvorca Schonbrun (ki so izjemno erotične, kot sem ugotovila med vandranjem po vrtovih Habsburžanov. Da ne omenjam otrdelih kipov...) zdi najbolj zanimiv wc v notranjosti, kjer prodajajo predrage karte za vstop (na tem mestu se zavem, da sem bila na wc-ju že trikrat, v muzeju še nobenkrat). A tolažim se s tem, da se muzej v teh letih ni spremenil nič, medtem ko je wc vsako leto drugačen-tokrat je tematika izrazito okoljevarstvena. Zeleno je očitno "in" tudi v rezidenci Habsburžanov. Potem je tu nešteto katedral in drugi stavb, a jaz vedno vstopim v eno in isto. A kaj ko vsi rinejo noter v Štefkotovo stolnico. Pa še v centru je, pa božični sejem je zraven, pa Zara in HM. Same stvari, ki ljudi privabijo, da pač vstopijo še tja, ker je HM itak samo na Dunaju. Čeprav meni štef je kar wau in všeč, ker ni nič blišča v njegovem gotskem stilu. Potem pa sledi šoping, ker pač enostavno ne potrebuješ nič (razen božična darila za starše) in ker te je do zdaj tako nazeblo, da ne čutiš plasti keratina nikjer. Ob šestih pa črna zavesa, ki je hkrati razsvetljenje. Trgovine se zaprejo in imaš možnost opazovati novoletno okrasje, ki se v popolnosti lahko kosa s tistim v naši prestolnici. In s črno zaveso je tokrat padel tudi prvi sneg in prišel avtobus (na katerem je pisalo Nered-res super ime za firmo)

Ponosna na to fotko - kot da se je odprlo nebo nad Schonbrunom (Nikon v akciji: HDR tehnika)

Le kam je izginil e?

Pohota otrdelih kipov- v očeh mu je videt, kaj hoče.
In to ni dunajski zrezek.

A če je moje zadnjo potovanje minilo v znamenju ljubezni in prijateljstva ter predzadnje v znamenju ljubezni, je bilo to enodnevno potovanje v znamenju ljubezni, prijateljstva in družine. In potem se zavem, koliko imam (ali sem imela) ter cenim vsako minuto, ki mi jo moji možgani očitajo kot malomarnost ali pač kaj v tej smeri glede faksa, in začnem poslušati srce. Srce, ki mi govori, da naj delam taka potovanja tudi ko sem doma, ko sem z naključnimi ljudmi in predvsem takrat ko sem sama s sabo. Takrat je najtežje. Ljubiti, biti prijatelj in sestrična samemu sebi. In pride ponedeljek in takrat je treba ubogati glupe možgane.

Podobni smo si kot velikonočni pirhi, a rumenjak je enak. In tudi to, da nas zebe.

A kaj ko smo spet v kruti realnosti...da ne pokvarim "potopisa" s preveč razmišljanja, sledi zaključek. Dunaj bo treba obiskati poleti (v času nerazprodaj in nebožičnega vzdušja) in si ogledati kraj, kjer so se obdelovali Habsburžani in kjer je deloval Mozart in še kak seksi dunajski deček (seksi temno modri metuljček-sanje vsake ženske). Pa Nikon bo lahko dvignil svojo raven aktivnosti na level 3.

T=)

P.S. Blog je nastal z dobro enotedensko zamudo zaradi nedostopnosti do računalnika (da bi moje fotke dobile obliko) in ker je bilo vmes preveč pokra, alkohola in druženja. In ponosno naj povem, le zadnjega je bilo preveč. Pa mi ni škodlo... :)