Seksi maska z Atomic smučmi

Vsi nosimo maske. Pa ni potreben niti pustni torek, niti zabava pod šotorom. Samo vprašanje zavedanja je vmes. Zavedanja, da masko nosiš. Na pustni torek še tisti z dioptrijo vidijo, da je njihov prijatelj Čebelica Maja. Dva dni zatem pa je prijatelj spet v Tomtailor majico oblečen kos mesa, rahlo nepobrit in s tabo pije pivo. Danes ni čebelica, ampak nekaj drugo. In uganka je velika. Prepoznati masko tako postane težko tudi tistim brez dioptrije. Kaj pa če maske sploh ni? Nato pa se najdejo tudi tisti, ki se odločijo na pustni torek na pustovanje neobleči masko. Veliko jih reče, da jim ni do tega. nekateri iščejo pozornosti. Kaj pa če taki ljudje le zberejo pogum, da masko končno slečejo? A dvomim-če ne, jo vsaj dajo dol med tuširanjem (da se ne zmoči).Nekako bolj zagovarjam prvo poved tega odstavka. Tisto, ki pravi, da maske nosimo vsak dan. A najlepši občutek je masko sleči za par minut. Takrat se ti odpre pogled na vse, ki jo nosijo. In pogled lahko sprva boli, a kmalu vidiš, da je vse skupaj le olajšanje. Oddih zate. Kakor spust po smučarski progi z vetrom v hrbet in s smučmi, ki niso v stanju (kot npr.moje), da bi zavijale levo ali desno. Pred tabo je le odprta proga, le belina. A spust traja le nekaj sekund. Nato pa spet na sedežnico, kjer se ob tebi smeji neznan in seksi kos mesa s smučmi Atomic. Vsi smo maske, le z drugo znamko majice ali smuči. Nekateri pa si masko drznemo dati dol. Drugi pa se raje skrivajo...

Trend barva letošnjega leta naj bi bila Marsala. In ne, ni to spelling mistake. Dejansko gre za odtenek rdečerjave barve, ki ponazarja Sicilijansko vino za kuhanje. Moj zaključek? Barva mi sicer ni všeč (paše bolj na sedežno kot v omaro), a to ni razlog, da se v prihajajočem šoping izletu k severnim sosedom, ne nagradim s kakim kosom. Pa čeprav bo to (spet) lak za nohte v tej barvi. Sem zdravljeni lakoholik namreč. Zdravljenje je pa bilo neuspešno. A tolažim se s tem, da bi bilo huje, če bi tako kot lak na nohtih, menjala barvo za lase. Sem za pusta skoro bila blondinka. S Harvarda seveda...

Četrtek je in jaz sem na počitnicah. Dokler me jutri ne doleti realnost. Ampak to je jutri. Zato pa teptalci smučarskih prog na Pohorju, ta vikend ne bodo smeli počivati. Upajmo, da ne bodo počivala tudi Tinina fibuli, Ilkine patelli, Anini tibii,... (naj mi kdo ne očita slabo sklanjanje). A tudi če bodo, vsak si mora kdaj spočiti, ko dela skoro do izpada elektrike. (ali pa s tem le opravičujem svoje početje zadnje dni...)

Tokrat sem bila Pirat. Misija iskanja Sparrowa se je ponesrečila. Morda je bilo krivo to, da je bilo eno oko prekrito, rakija v krvi, srce pa so zatirali lasje. Čeprav sem pa domov sredi noči prikolesarila brez padca...
(kvaliteta slike: LG in bratove parkinsonske roke)

T=)