Štetje dlak na riti

Danes sem opazovala ljudi okrog sebe v kupeju. Dva zaljubljenca sta najprej prikupno malicala, nato ji je on pomagal splesti kito (sicer je polovico las zunaj ostalo, a njo to ni brigalo), nato pa sta drug drugega slikarila s fotoaparatom (brezhiben Nikon D90 s perfektno Tokino mislim da 11-16mm- zakaj že jaz najprej opazim to?) skozi ogledalo in se ob tem smejala kakor se smeji dojenček, ko vidi da se mu približuje duda. Nasproti mene je sedel fant z očali in imel odprt Lenovo prenosnik ter gledal nek film z Morganom Freemanom-vmes pa z miško (ne razumem, zakaj ljudje tudi na vlaku uporabljajo miško) klikal sem in tja v nekem grafičnem programu. Dekle v živordečem puloverju na moji levi, je najprej odprlo neko knjigo (zanimivo, da so bile platnice zgolj črne, brez naslova, brez avtorja), nato pa je zaspala s prekrižanimi nogami in vmes trzala s stopalom. Me zanima, ali je kje pri tem kako fiziološko ozadje (na vlaku ni bilo signala, da bi se lahko podala na www)-a verjetno gre za kako psihološko.

Zgornji odstavek je le uspešen poskus opazovanja sveta okrog sebe. Včasih je potreben oddih od notranjega sveta. Za veliko ljudi pa je včasih potreben le tisti občutek, da niso oni edini na tem svetu. Da obstajajo še drugi ljudje. Vsak s svojo zgodbo. In včasih je treba dojeti, da je lastna rit le tista, ki jo ima vsak izmed nas. Da je to le en dober kup različno debelega epidermisa in dermisa. A kmalu po odhodu iz Zidanega mosta sem dojela, da nosim le svojo. Da ne nosim druge in zato ne bom štela dlak na ritki fanta z očali, punce v rdečem puloverju in zaljubljeno srečnega para iz Nizozemske (sumim sicer da je jezik neka mešanica skandinavščine, a se nisem poglobila-večino časa je bilo le iskreno smejanje, ki pa je tako ali tako internacionalni esperanto). Želim si, da bi več ljudi znalo šteti najprej dlake na svoji riti, kljub dobrotam okolja. A svojih dlak se na žalost preveč bojimo... Saj ne bodejo (si lahko predstavljate, kako je potem nutriji ali pa ježu?) Bilo bi zanimivo vedeti, kako so ljudem v kupeju danes dišale moje dlake-med lakiranjem nohtov po acetonu, to zagotovo.

Petek večer je in jaz sem vseeno objavila blog. Ne pričakujem veliko bralcev, ampak včasih je treba napisati tudi kaj zase. Za svojo rit. Sem pa se prav tako infromirala o pomembnih dogodkih tega vikenda. Ema 2015 (katastrofa pesmi) bo v soboto, temperature bodo nad ničlo in ta vikend bo Tina očitno le lahko pila bolgarsko pivo, saj tekme odpovedujejo...

Včerajšnje srečanje z nutrijo.

Epilog: ne se bat, med Zidanim mostom in končno postajo nisem štela dlak na riti. Začela sem na roki.

T=)