seksi reševalec zmore izbrati tudi rolete

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram.

Včasih pomagajo ti trije stavki. Vedno pomagajo ti trije stavki. Vedno, ko je pred tabo nepremagana ovira. Vedno, ko za tabo težek dan. Vedno, ko je pred tabo ponedeljek. Vedno, ko ostaneš sam. Vedno, ko je čas za izpitno vožnjo. Vedno, ko je za tabo še peta neuspela kemoterapija. Vedno, ko je pred tabo vožnja do morja v avto brez klime. Vedno.

A pridejo dnevi, ko zmanjka glasu za te tri stavke. Ko ne pomagajo niti Septolete, niti Neo Angini. Nič. Niti homeopatija. In taki dnevi so pogosti. Ja so. Takrat se velikokrat sprašujemo, v čem za vraga je smisel. V čem je smisel, da smo padli izpit, za katerega smo se učili 24 dni. V čem je smisel, ko nam vsak dan voščijo Lahko noč in Dobro jutro le rolete med spuščanjem/dviganjem. V čem je smisel, ko nam je včeraj umrl pes, ob katerem smo odrasli. V čem je smisel, če bomo dehidrirani in s tem škodili svojemu zdravju. V čem je smisel, ko bomo itak padli na glavni vožnji (ker pač nismo Car na glavni vožnji). V čem je smisel ponovnega poskusa kemoterapije, ko so naše prognoze tako ničelne. 

Smisel gor ali dol. Smisel levo ali desno. Vedno imamo izbiro. Izbiro, da bomo zašepetali te tri stavke. Ja. Z A Š E P E T A L I. Za začetek. Dokler ne bomo rjoveli (kot je danes na Kitajskem to počel Bolt). Izbira je v naši rokah. Obupati ali iti naprej. A obupa lahko vsak. Res. Naprej pa grejo samo najbolj pogumni. In ker smo vsi ljudje (ki so znani kot plenilci tudi največjih živali), mislim da vsi vemo, da šibki nismo. Ne, nismo. Torej, če je kdo pred kratkim padel izpit, naj dvigne glavo in da svinčnik v roke. Če koga čaka izpitna vožnja jutri, naj obuje svoje Allstarke in zažiga kot Rolling Stonesi na koncertih. Če je komu umrl pes, naj dvigne lopato in se dostojno poslovi od njega. Če koga čaka vožnja brez klime do morja (oh blagor njemu), naj gre jutri v China shop in nabavi ventilator. Če se je komu ponesrečila kemoterapija številka 5, naj se pripravi še na 6.

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram. (preberi trikrat)

I CAN. I WILL. I MUST. (next step:stoja na glavi. Upam da bo reševalec seksi in da ne bo glih FRACTURA CLAVICULAE)

Jajce, pumpanje in Tito

Moj začetek Balkan tripa je že enkrat prej objavljen ( http://tajatatjana.blogspot.com/2015/08/poceni-pivo-lepe-zenske-in-nori-pesec.html ), a zdaj sledi Part 2.

Pot me je najprej vodila v Bugojno k dedku in njegovim 2000 litrom rakije v kleti (in jaz budala to pozabim slikat). Moje potovanje se je začelo ob šestih zjutraj na avtobusni postali v Banja Luku in pred mano so bile slabe 3 ure vožnje po ovinkih doline reke Vrbas. A glej ga zlomka. Ker smo v Bosni in ker meni res nikoli ne gre nič gladko (zlasti na avtobusu), je po 45km vožnje počila guma na avtobusu in smo se komaj obdržali na cesti (vozili smo se v kanjonu reke Vrbas in zato bi lahko kmalu krmila ribe s svojim še neprebavljenim kruhom od sendvičev v lastnem ventriculusu. No morda je že kruh pristal v jejunumu). A da ne zapletem preveč-sledila je vožnja s počeno gumo, rezanje počene gume z lastnimi rokami (ker smo bili na avtobusu le 4 in ker smo bili dobesedno v vukojebini, kjer kakšne avtobusovleke ne poznajo. In bila je nedelja-to pomeni da je to edini bus, ki gre po tisti cesti v celem dnevu), štopanje, vožnja s tovornjakom eno uro, presedanje na nek norveški bus in nato je bila tista rakija res potrebna. Namesto ob 9, sem prispela ob 12, a dobro. Živa. 

Spodaj je še par foto utrinkov, da ne dolgovezim preveč. Čeprav bi bila zanimiva pripoved, kako sva z dedkom lovila zajca, ki mu je pojedel vso zelje. 

Tetina torta zame, ker ve da na palim na Baklave. A ni toliko
pomembno pecivo, kot ponovno srečanje.

Bugojno-danes mesto islamske vere (o tem pričajo številne mošeje, levo in spodaj, in negodovanje mojega dedka, ker ko je Ramazan, avtobus ne vozi upokojence na bližnje hrvaško morje. In ja, zjutraj se zaradi molitve vstaja prej-vsaj jogo sem lahko delala s sončnim vzhodom).   

Titova rezidenca v Bugojnu, kjer je pred vojno bil tudi Titov muzej. Danes živijo tam zapuščeni psi in njihovi kjut mladički, ki so skoro mene in Nikona stali glave, ker se je njihova mama zbudla. Kaj pa vtikam prste tja ko ni treba.

Bugojanska Šmarna gora/Boč/kak hrib na Primorskem. In na tem mestu me je skoro brcnila krava. Morda mi ne bi škodilo...

Po nekaj dni v Bugojnu, sem se odpravila naprej (oz.teoretično nazaj). Pot me je vodila najprej v Jajce. Ja, tisto Jajce o katerem smo se učili pri zgodovini in vbrizgavali politiko Jugoslavije v kri in limfo. A vsaj me ni tabla za Jajce spomnila na kake perverzije ali pa kulinarične vrhunce. Ne, tam je zasedal AVNOJ.

Vhod v Jajce. Zunanja temperatura: 46 stopinj. Skoro sem si nabavila novo šišo, a ni bilo prostora zanjo. Kaki ebay, v Bosno po tobak in šišo. 

Tudi v bližini vode ni bilo nič bolj hladno. Morda se drugič odločim narediti čop.

Piše na vratih, kaj je ta bajta. 

Rekonstrukcija spominske dvorane, v kateri se je 1943 odvijalo zasedanje. Sponzor razstave: BTC city (kaka pa je to logika, pa res ne vem.)

Pot nazaj proti Sloveniji je minila mirno. Brez gužve na cesti, z vmesnim roštiljem pri stricu, kjer mesa ni manjkalo in verjetno ga nikoli ne bo. Tam bi še vegeterjanec postal mesojedec. Vegan pa vsaj vegeterjanec, ker burek je burek.

T=)

Na vseh petih udih do vrhunca osteoartroze

Med branjem tega bloga priporočam naslednjo glasbo (ki je tudi bila navdih, čeprav skoro ziher ne govori niti približno o vsebini bloga-tako da besedilo ni pomembno): 

Za uspeh ni dovolj imeti denar.

Za uspeh ni dovolj biti pameten. (to še najmanj)

Za uspeh ni dovolj biti pokvarjen.

Za uspeh ni dovolj biti ob pravem kraju na pravem mestu (da se izogneš smrti pa očitno da, ker sem natanko pred enim letom hodila po ulici v Bangkoku, kjer je danes razneslo bombo-a to teorijo moram še dodelat).

Za uspeh je potrebno verjeti vase. Če pride neurje, udari strela ali poplavi reka. Kdor verjame, da bo zmogel v najhujši nevihti do trgovine, ob udarcih strel skozi gozd in v dežnih škornjih (ki so od srede v akciji v francoskem megamarketu, kjer prodajajo 1001 vrsto piva) skozi poplavljeno območje do banke, mu bo uspelo. Morda ne hitro, morda ne takoj. A mu bo.

In velikokrat se zgodi, da nismo dovolj. Da nismo dovolj pametni. Da se nismo dovolj učili. Da nismo dovolj izkušeni. Da nismo dovolj pridni. Da nismo dovolj lepi. Da nismo dovolj fit. Da nismo dovolj pogumni. In ta "nismo dovolj" se imenuje ovira. Navidezna ovira, ki si jo dan za dnem postavljamo pred svoje oči in zaradi katere sploh ne vidimo nič drugo kot neuspeh. Kaj pa sploh je dovolj? Kdaj bo dovolj perfektno?

Nikoli. Perfektno ne obstaja. (Naj razočaram vse, ki bodo naslednji vikend imeli perfektno poroko ali pa tiste, ki bodo imeli perfekten paradižnik drugo leto)

Takrat ko "nismo dovolj" velikokrat izberemo umik, padec na kolena ali pa sprejmemo vse, tako kot je in dvignemo vse štiri ude(nekateri celo pet) v zrak. A kaj nam bo to prineslo? Uspeha gotovo ne. Edina še možna opcija je prevzemanje odgovornosti in korak naprej. In ko gremo naprej, je uspeh ponovno možen. Ko se premaknemo.

Življenje ni ležanje na tleh, klečanje na kolenih. Je hoja po stopnicah. Ja. PO STOPNICAH. Do uspeha ne obstaja lift. Do uspeha ne obstajajo tekoče stopnice. Do uspeha je potrebno po BETONSKIH stopnicah. In ne dve po dve. Eno po eno. Traja. Noge bolijo. Srce tahikardira. Razvija se dispneja. Lovimo sapo (kot poje Kelly). Pride celo do osteoartroze.

Jutri ima marsikdo izpit. Jutri ima marsikdo razgovor za službo. Jutri ima marsikdo pomembno tekmo. Jutri ima marsikdo prvi zmenek (oh, kako lepo bi bilo). Jutri bo marsikdo dosegel uspeh (pa čeprav bodo to le neskončni užitki med rjuhami kot posledica zadnje vrste v kinu - ok. malo sem zašla). Nekateri pa bodo žal tudi dosegli uspeh s predpono ne. Takrat je treba nekako verjeti vase (ne poznam recepta kako). Verjeti vase in se pobrati. Pobrati in iti naprej. Najti novo potencialno partnerko. Iti na naslednji rok. Poslati novo prijavo. Odigrati povratno tekmo. To je vse del življenja.

Tale Bangkoški "sleeping Buda" je očitno tokrat zaspal na obe oči in takoj so nastali nemiri. Zato je treba odpreti oči, ko hodite po betonskih stopnicah. Nikoli ne veste, kje je bombe.
(Fotografija: lasten arhiv)

Vsak dan je nov dan za uspeh. Ta stavek naj velja za vse. Ne le za nogometaše Maribora, Žemljo in naše preljubo Sonce. 

T=)

Poceni pivo, lepe ženske in nori pešec

Meni je udarila ohladitev sredi poletja v glavo in podala sem se na pot s prevozi malo dlje kot ponavadi. Obiskat sorodnike in razmigati malo Nikona. In tako me je najprej zaneslo v drugo največje mesto v BIH, Banja Luko. Da ne izgubljam besed o vožnji, kjer sem spoznala prijetnega voznika Zafire na plin, bom raje razstavila Nikonove umetnine. Hvala sestrični za vodenje in potrpežljivost, ko sem izvajala počepe s fotoaparatom zaradi neumnega Sonca. A kaj bi brez njega... in brez 35 stopinj ob sedmih popoldne. 

Panorama trga, na katerem stoji Boska (beri: bosanska verzija Name) in t.i. točka "kod krivog sata"- pod repliko znamenite ure, ki jo je 27. oktobra 1969 enajst minut čez deveto ukrivil potres.

Gospodska ulica (beri: banjalučka Čopova ulica, kjer namesto H&M stoji Mango, namesto Tallywelly Terranova in namesto Mullerja DM-vsepovsod pa zanimivo da višje cene)

Hram Hrista Spasitelja, osrednja pravoslavna cerkev v Banjaluki (raj za ljubitelje prelivanja barv)

Pogled na zeleni Vrbas iz ostankov trdnjave Kastel, ki jo trenutno obnavljajo in je vse zabarikadirano.

Bosanski Prešeren? On je pa lahko pesnil o lepih Banjalučankah še in še saj je Banja Luka znana po tem, da je na enega moškega sedem žensk. Moj komentar? Če kdaj slučajno zamenjam spolno usmerjenost, se Banja Luke ne bom branila. A glede na to, kako so vse zrihtane bodo "težke za održavanje" (kot bi se izrazil moj bratranec).

Kot vsako mesto, ima tudi Banja Luka hotel Palace. Le da tukaj za ceno petih evrov dobiš skoro kosilo in ne le kavo.

 Na desni je Banski dvor, kjer je med drugim tudi sedež predsednika Republike Srbske. V Banja Luki ni Bosancev, ampak se imajo vsi za Srbe. Bosancev pravzaprav sploh ni v Bosni, kjer so le Srbi, Hrvati in Muslimani. Bosanci so baje le na Fužinah...

Turistični ogled Banja Luke se je končal s stilom. Oz. zdravo. S "velikim točenim" sem se tako obvarovala pred srčnim infarktom, blagodejno vplivala na krvni pritisk, izboljšala spomin, zmanjšala nevarnost drisk (ki so na Balkanu zelo pogoste-salmonela party), zmanjšala stres (temu dejansko res verjamem in lahko potrdim), se uspavala (še kako res), polepšala kožo in še 101 razlog obstaja. In ker je en deci točenega Nektarja v samem centru zgolj 20 centov-kaj mi ga brani? Če kdo zaluta v Banja Luko mu svetujem lokal Posljedna šansa. Verjetno bo to prvič in "posljednič" da bo lahko pijan za ceno ene kokakole v Sloveniji. Prav ponosna sem na ta zdravstveni odstavek.

Ta slika je nastala pred Nektarjem in po
obisku pekarne. Logično kot
banjalučki čevapi.

En Nektar na dan odžene zdravnika vstran.
Ampak če zdravnik je seksi, pij Jelena (ki ga
po novem mastno drago prodajajo v Hoferju).

In prišla je pot iz centra z mestnim avtobusom (ki so jih projektirali Japonci, ker so moje noge predolge, da bi sedele), ki se je končala črno. Avtobus je povozil pešca in pešec je pobegnil s kraja zločina. To se zgodi samo v Bosni. In tako je bil prekinjen spanec mojega strica, ki je moral prižgati svoj novi avto ter priti po naju.

Naslednji dan, ob šestih zjutraj sem se odpravila dalje. Kam pa, pa drugič.

T=)

Novus Coeptus

Kako bi reagirali, če bi izvedeli, da umira vaš najboljši prijatelj? 

Vse bi storili, da mu rešite življenje. Jokali bi. Bili bi na tleh. Peljali bi ga na vsak pregled. Izpolnili bi mu tudi kako noro željo. A dejstva ne bi nič spremenilo. Zato bi jokali še bolj. Še bolj močno in še bolj intenzivno. Opazoval bi vas ves svet. Poslušal bi vas domač tuš. 

Nato pa bi od drugih izvedeli, da je vas je ta isti prijatelj v preteklosti velikokrat prizadel. Velikokrat o vas govoril grde reči. A vi bi vseeno jokali. Ne šteje nič, ko nam je nekdo tako blizu. Bližina ne pozna kletvic. Bližina pozna odpuščanje. Bližina pozna strah. Bližina ne prizna izgubo.

A življenje gre naprej. Ljudje odhajajo in ljudje prihajajo. Živali odhajajo in živali prihajajo. Službe odhajajo in službe prihajajo. Vzglavniki odhajajo in vzglavniki prihajajo. Če seveda le pustimo. Lahko za večno žalujemo in smo zato le še bolj osamljeni. Lahko pa dovolimo drugim blizu. Ne pomeni, da bodo umrli ali nas zapustili vsi, ki jih bomo spustili blizu. Ne. Niti ne pomeni, da nam bodo škodovali (ker Dormeo vzglavnik res ne more).

28.7. Ending and beginning

Vse ima svoj konec. In vse ima svoj nov začetek. Vsak ima svoj konec. In vsak ima svoj nov začetek. Vsako tuširanje se enkrat konča. In vsako tuširanje se enkrat začne (moje čez 5 min). Vsaka ohladitev enkrat popusti. In vsaka otoplitev se enkrat začne (naslednji teden žal).  Vsaka pesem se na youtube enkrat konča. In če imaš avto-play se takoj začne nova.

Konec. Žalovanje. Začetek. Sestavljanje. Vse je to življenje.

T=)

Dežuje in grmi, a soseda prdi

Cincanje. Cincanje. Cincanje. 

cíncanje -a s (ȋ) glagolnik od cincati: povedati kaj brez cincanja; končno je napravil konec cincanju; nič cincanja, zdaj gre zares / po dolgem cincanju je voz dosegel gorski prelaz ♪ (vir: SSKJ). Vsekakor je boljša definicija za sinonim neodločnost, a njo itak vsi poznamo.

Cincanje pred odločitvijo, ki prinaša nekaj in odnaša nekaj drugo. „Eeeeee, nisem čisto prepričan ..." ali „Uf, to bi se pa težko odločil." ali „Daj še raje malce premislimo." ali "Ne vem če lahko v takem stanju...". Ma drek. Res drek. 

V politiki samo cincajo in kaj imamo? Enako velja za ohladitev, ki je kar ni. Da ne govorim o cincanju vijoličnih na zelenici. Cinca tudi queen Liza, ker ima danes njen vnuk rojstni dan in ne ve, katere gatice bi mu kupila-kraljevsko modre ali plemenito zelene (ne vprašat, kakšna barva je zdaj to).

Cincanje je le voda v obliki ledu, ki je le ovira (spomnimo se potopa Titanika). A čutiti, da je čas za grom, ki vodo razbija. Cincanje je tudi voda v obliki poznega zimskega dežja. Ko neha padati, se uradno konča zima. Grom je odločitev, Konec zime pomeni pomlad. In catch je v tem, da je grom lahko karkoli. Karkoli za kar se mi sami odločimo. Grom je lahko prdec sosede, odpadel las ali bela kuverta.

Včasih dežja ne čutimo ko pada in ga ko ne pada. Enako je z gromom.
Ko te dejansko udari, ga itak ne moreš čutit. (#blackhumor)
(le zakaj spet težim s to sliko? hair <3)

Ste opazili, da danes dežuje in grmi? Jaz sem. A potrebno je, da grmi več kot le en dan. Naj pada pa če mi uniči dežne škornje. Tako ali tako je čas za nove. Zdaj pa sem že precej osebna za blog zapis. Številke škornjev pa ne izdam. 

Jutri eno leto starejša Taja.=)

Večna gradnja in pesek na neobstoječem selfiesticku

Barcelona. 

Kdo pravi, da moraš iti v Indijo, da najdeš notranji mir? Kdo pravi, da potujemo, ker bežimo od sebe? Kdo pravi, da ne moreš potovati na plus 30 in biti dovolj hladen, da zdržiš do večera? Kdo pravi, da ne morejo fontane plesati?  Kdo pravi, da bo poletje 2015 manj turistično od prejšnjega?

In kako bi na kratko opisala to mesto? Mesto, kjer se srečata katalonščina in španščina. Mesto pisanih barv. Mesto Gaudijevih velikih in malih čudežev arhitekture. Mesto avenij in uličnih umetnikov. Mesto parkov in peščenih plaž. Mesto trgov in katedral. Mesto fuzbala (Messi na zidovih, piksnah od piva in koših za smeti). Mesto kulture in zabave. Mesto z Miami peščeno plažo in zelo pomembnim pristaniščem. Špansko mesto s pridihom Istanbula, Pakistana, Kitajske in še kakih priseljenskih destinacij. Kot Paella-todos in one.

Zdaj pa malo fotk, ker sem si v Barceloni res vzela čas za Nikona in da ne bo zgolj pisno nakladanje...

Pogled na Plaça d'Espanya iz Arene, kjer sem opazovala svet spodaj, okrog in noter. Pogled je fantastičen! In ponoči zaplešejo še fontane.

Park Guell, kjer je cena vode 1,50eur in  je potrebno veliko stopnic do tja. 
Nato pa sem na vrhu spoznala, da obstaja tudi mestni avtobus. A ni lifta do uspeha, za uspeh moraš prehoditi stopnice. Pa čeprav so poltekoče.

Hiša v Park Guell, kjer je 20 let živel Gaudi. Danes je tam muzej.

Pogled na mesto, kjer bi lahko tudi jaz živela. Tudi v črnobeli barvi je veliko sive, po kateri res hrepenim. Trenutno sem pri 20-tih odtenkih. A vsak dan dodam kakega...

Vsi vemo kaj je to, a moj nasvet je, 
da jo v Barceloni jeste na ulici, 
ker je cenejša, boljša in več dobite
kot v restavraciji.

La boqueria-največja tržnica, kjer je vse okusno. 
A v nedeljo sem poljubila vrata. Dobro da je
na famozni La Rambli.

Gaudi drugič: La Pedrera (aka Casa Milo). V bližini je Starbucks (pomembno).

Vrhunec Gaudija (spodaj in zgoraj), ki še nabreka do konca. Morda je ime bazilike tisto, ki je krivo za njeno stanje. Sveta družina. Vsaka družina se vedno znova obnavlja, raste, se bogati. Pa pade opeka in doda se nova. Čeprav pa napovedujejo konec kvarjenja turističnih slik s temi dvigali okrog leta 2026. Modernistična notranjost Sagrade (zgoraj), ki je polna nedokončanih družin, ki uporabljajo selfie stick, ki sem ga tokrat na žalost res pogrešala.

Katedrala, v kateri so se poslovili od Tita Vilanove (pomemben podatek) in glavna katedrala v Barceloni. Vstop je po peti uri prost in lahko občudujete oltar, orgle in goske.

La Barceloneta-plaža, s katere sem prinesla pesek v zobeh
(fotka mi ni všeč, a NIkon je ta dan moral ostati v hostlu, ker so kraje na plaži precej pogoste)

Zadnja znamenitost naj bo simbolično Slavolok zmage.

Prvo mesto v Evropi, kjer bi želela živeti. Ne vem zakaj.
Enostavno ja. Ja za Barcelono. Med nama je preskočila iskrica. Med nama in znotraj mene...

Vsem priporočam free walking tour, kjer kljub temu da hodiš dobri dve uri, izveš marsikaj. Od življenjskih modrosti do vicev. Naprimer: What do you get when you combine potato and penis? Dictator. Smeh? Kakorkoli, smisel je povezava z Barcelono...

Slik še imam 500. Ampak mislim, da bo dovolj. Besed in slik. Pomembno je to, kar nosimo v srcu. In pomembno je, da ne ostajamo tam, kjer smo že bili in več nismo. Vsak korak naprej je težek, a le to je naša pot in smisel. Iskanje smisla pa vsi vemo kako težko je...

T (v pričakovanju novega potopisa kmalu-več pa ne povem) =)