humani demoni na grafu deseturne noči

človečnost človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči  

Baje, da samski živijo manj. Skoraj desetletje manj. Pa če so človečni ali ne. Morda iz tega izhaja tudi naslednje. Samota lahko skrajša življenje skoraj tako hitro, kot da bi pokadili 15 cigaret na dan. In samota je free. No cost. No DDV. Žena pa je seveda strošek in kaj šele mož. Naslednji kriterij za daljše življenje ja spanje. Faktor številka ena zame. In tokrat me je dejstvo, da tako preveč kot premalo spanja škodi, prizemljilo z mojih grafov v oblakih o deseturni noči. Baje je osem ur dovolj. A zagotovo gre zgolj za povprečje z dveurnim odstopanjem. Sicer pa nismo vsi isti^^ Tudi tanatofobija (google) bi naj skrajšala življenje. Ironično, ne? Po mojem mnenju pa je usoda tista, ki lahko znatno skrajša naše življenje. Toda kaj sploh usoda je in kdo sem jaz, da bi to vedela? No, vsaj danes nekdo sem. Storila sem korak naprej, pričala sem nasmeh neznancu na obraz in se vsedla na kavč. Morda pa se mi življenje zahvali s kakim dnevom več. Ali vsaj urco... In ne zaradi nekoristnega sedenja na kavču in gledanja Snežnih psov že 102.ič. A kaj ko so psi tako mamljivi za gledat... ko bi vsaj tako bili skeleti aromatov.

In ker se letošnje leto bliža koncu, bom mu tudi tokrat podarila odstavek. Med oglasi na bolhi je letos zagotovo najmanjkrat iskan tisti za pravilno kidanje snega. Morda pa bo več sreče v januarju... zdaj pa bi res lahko bil že sneg -.- Sicer pa na bolhi najdeš svašta in iz lastnih izkušenj lahko ponosno rečem, da je treba kdaj pa kdaj kaj tudi izkoristit. Čeprav morda ni treba kupit domačega pajka Štefana ali telefona,obsedenega z demonom (haha. Sounds like my ex Samsung). V minulem letu pa je največ ogledov imel avkcijskih oglas za sliko Damjana Murka. Upam, da zgolj zaradi radovednosti slovenskega naroda... čeprav vedno bolj dvomim.

T=)

masaža na drogu za obešanje neumnosti

Kako ohraniti mir v glavi, ko delaš od jutra do mraka in se zvečer zaveš, da nisi naredil nič? Je morda rešitev masaža, pogovor s prijateljem ali s plišastim medvedkom, dolg tuš in uparevanje stekel v kopalnici, uživanje v tišini, pokanje frisov v ogledalu, objem nekoga pomembnega, gledanje filmov na Youtube? Ja...veliko veliko načinov za mir v glavi. A velikokrat gre zgolj za besede na papirju, plodove neke statistične raziskave, ki ne prispejo do našega Cerebruma, ki že dlje časa samo brumbruma po svoje^^ in potem se še kak corov ventriculus in atrium vmešata ter nastane zmešnjava. In rezultat? Pogriženi nohti ter spoznanje, da pa morda nisi delal nič in si neumen. Najraje bi zboksal vse ciprese na poti do pekarne, a one niso nič krive. Sledi natežji del dneva. Čas razmisleka. Tukaj pa le upaš, da preživiš. 

Danes je državni praznik. Večina trgovskih centrov je ponovno odprla svoja vrata. In ta "Z-generacija" (kot po novem sebe imenuje moj brat) najverjetneje misli, da je navaden delovni dan. Edino kar jih moti je to, da je mama zjutraj skuhala jajčka za zajtrk in da oče omenja neko sesanje avta, saj je četrtek in ne nedelja. A zagotovo imamo kakega zavednega soseda (iz Babyboom generacije), ki je obesil zastavo na drog za obešanje perila in nam tako dal misliti, da pa se je nekaj na današnji dan zgodilo. V mojih možganih je sicer že od nekdaj zmeda glede mnogih reči, tudi kar se tiče slovenskih državnih praznikov (take that as weird as you want). Dan državnosti, dan samostojnosti ali dan upora proti okupatorju? Never didnt know right answer. No in danes, petindvajsetega, je dan samostojnosti in enotnosti. Dan, ki zaznamuje enostnost slovenskega naroda. Ki pa je izginila... Spet se koljemo med sabo.^^ Eni ciprese, drugi sosede.

Jutri je Plestenjak v Ljubljani, a Justin Bieber se je upokojil. Ziher ga bo Plestenjakov koncert navdihnil v vrnitev in potem bodo tabloidi spet pisali o njem. Cilj upokojitve bo dosežen.

T=)

Sočna cena ženske za Božič

Na ta božični dan sem se odločila malo pisat o obdarovanju, saj me je pritegnil spletni forum, kjer je nek fant spraševal, kaj naj kupi svoji 17 letni punci. Zraven je dodal naj bo za 50 eur (očitno sta resna, al je zadel na lotu al se pa rad šopiri). In odgovori so še bolj debilni od dejstva, da nekaj takega vprašaš na računalniškem forumu. Eden je predlagal prvi obrok za nakup Dacie Duster (grd avto). Kaj pa bencin? No, kljub pocenitvi, za 50eur avta in bencina ne bo. Potem so prišli razni prehrambeni predlogi kot npr. kila pomaranč (svetujem raje bolj sladke in sočne klementine. Preverjeno), pest orehov (tudi tu bi se dalo razpravljati o bolj sočnih zadevah...), čokolade (klasika. Ampak kaj ko je vrsta v Mullerju kot, da si vse prodajalke umivajo lase s Schaumo),... Našli so se seveda tudi perverzni predlogi-od vibratorjev, otroka (pač da bi ji ga nardil), perila (samo to je problem številka, ker številčenje modrcev je še meni čudno). Bilo je tudi veliko knjižnih predlogov, zlasti kuharskih. Halo? Računalniški forum in fantje o knjigah? Kaj pa Okusno.je? A nato je sledila tipično moška izjava. Daj gor sliko, da vidimo, koliko je sploh vredna. In potem citiram dodatek: "Priloži še kopijo šolskega spričevala zadnjih 2let, skopirano osebno, da vidimo kake nacionalnosti je in seveda če sta že intimna.. Če je lepa je to 20€, če je poleg tega še pametna dodatnih 10€, če je slovenka +10€ in seveda če ti bo dala v zahvalo še 10€.. Torej če ustreza vsem pogojem ji lahko kupiš darilo v vrednosti 50€, drugače odbijamo ceno.." Ni čudno, da obstajajo primerjave moških s svinjami ali katerimi drugimi hlevskimi živalmi. Me pa veseli, da je pamet tudi nekaj vredna. Čeprav je manj od lepote (sicer je delta "le" deset eur) A kaj ni oboje relativno? Ne bom izgubljala besed nad današnjimi forumaši. Tudi nadaljni komentarji so mojega zgražanja vredni in z njimi nočem omadeževati svoje današnje objave Zaključim lahko le to, da so vsi potrebni kot pes, ki sem ga danes srečala v gozdu in ga zalotila med naskakovanjem grmička.

A dovolj o obdarovanju, ki me tako ali tako frustrira. Bodisi včeraj, bodisi danes, je kdo kaj dobil oz.bil obdarjen (sicer je slednje lahko zelo relativno...). Zame je letos bil point v tistem zvoku odvijanja darilnega papirja. Ampak žal je veliko je takih, ki niso dobili nič. Jaz vsem podarjam objem. Ali dva. Ali tri. Ali štiri. Ker ledenih gora ne morem staliti, kot se je to zgodilo v Ledeni dobi 4. Za začetek zadnjega letošnjega tedna naj vsak postane heroj enemu predmetu v lastni sobi, ker kaj več v sedmih dneh težko. Osebno bi vam predlagala posteljo in svetovala, da jo čim več grejete, a ker se moram v prihodnjih dneh učit, vam svetujem, da bodite heroj žarnici in obrišite prah z nje! Nato pa se ozrite nase. Če bi vsak bil svoj heroj, bi bil svet poln superjunakov. A žal so le redki...

No, a bo dost Taja? Hja. Malo me členki že pikajo ja. 

Vesel Božič danes, jutri in včeraj!

T=)

Frustracija samca, ki operira

Če je kdo imel dober dan brez frustracij naj ne bere naprej.

Ah jej. Umri pokončno 10 ali nakupovanje božičnih daril dan pred Božičem. Preveč ljudi, premalo mojih ganglijev al nečesa z živci povezanega. Nikoli več ne bom kupovala last minute daril. In ko pravijo, da je najlažje kupiti darilo nekomu, ki ga dobro poznaš in ki ti je blizu, lažejo. Lažejo in kradejo. Obup. Res. In nato sem se vprašala, v čem je smisel obdarovanja? In ugotovila sem naslednje. Kljub temu, da folk širokih in velikih ust govori, kako si želi zgolj mir na svetu, je resnica, da je vsak vesel, ko odpre svoj paket. Pa tudi če je notri torba, ki si jo je dan prej sam kupil. Tisti, ki bi radi mir, pa naj imajo realne cilje. Npr.tablični računalnik, ki ga prodajajo v Babycentru in ki ga dobiš kot darilo zraven pralnega stroja. In to ne gre za sinhroniziran sistem. 

Križanka v žurnalu. Zdravnik, ki operira Operater. Čakam, da bo jutri Fant, ki je sam Samec. Jaz bi pa seveda napisala Kevin...saj je pet črk. Jutri ob osmih. :P

Polni nakupovalni centri, vrste na blagajnah, vrste na faking tehtanju sadja, vrste na prehodu za pešce, vrste na wc-ju, vrste v trafiki, vrste na oddaji embalaže. Pa kaj je z nami? In potem si mi bolanci želimo sneg. Si predstavljate kaos šele takrat? Bila bi vrsta še na policah s soljo... In zato pride snegec šele januarja. Samo takrat pa se začnejo razprodaje... Ampak denarja več ne bo.

Preveč zafrustrirana, da bi naredila kaj primernega in dostojnega (za začetek napisala "normalen" blog), sem se odločila prižgati tv in računalnik. In slednji se noče prižgat. Vsaj Tv me ni zapustil. Pisma Sv.Nikolaju. Morda pa kdaj komentiram film...

Tečna T=)

Erotika cigaretov v rdečih gaticah

Kaj vse smo ljudje pripravljeni narediti za srečo? No, jaz sem se odpravila po rdeče gatice. Baje naj bi rdeče perilo prinašalo srečo. In to nameravam probati. Za začetek na prvem izpitu.... A ko bi si mislila, da je nabava rdečih gatic preprosta naloga, sem se danes prepričala v obratno. Prava umetnost je bila najti normalne rdeče spodnjice. Ker pa hočem, da mi bo med testiranjem (pisanjem izpita) udobno, potem morajo izpolnjevati še kriteri udobnosti. Torej rdeče in udobno. Zdaj pa najdi ti kaj takega, ko očitno vsa tekstilna podjetja povezujejo rdečo barvo z erotiko in so vse rdeče spodnjice bodisi tangice(beri: vse vrste gat, ki lezejo v rit in so ekstremno neudobne, četudi se komu ob že ob pogledu nanje kaj dvigne. Ne hvala, meni se ne.) ali pa karkolidrugega iz čudnega materiala (beri: čipke ali saten). In kot zanimivost, nam moškem oddelku so pa vsake druge v rdeči barvi. Ni čudno, da so bolj srečni. Problem ženskih gatic pa je tudi obstoj petdesetih odtenkov. Katera je srečna rdeča? A na koncu sem jih našla. Navadne rdeče gate, v odtenku luči na semaforju. Model je sicer res dobesedno za babice, čeprav sem iskala brazilke ali kake polboksarce. Ker so bile glih samo danes znižane za 50% mi jih ne bo žal zamenjati za idealne srečne gatice. Do takrat pa bom dan po izpitu ta 1,68eur vreden kos tekstila dajala v koš za umazano perilo.

Ali bi krava dajala mleko skozi usta, če bi jo žgečkali? Nisem probala.

Sreča je pa tako ali tako relativna. V Wikipediji je definirana kot stanje duha, za katerega so značilni zadovoljstvo, ljubezen in veselje. Po filozofski definiciji pa je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Sreča je velikokrat kratkotrajna in se enači z ležanjem na plaži in pitjem iz kokosove lupine ali pa z dobitkom 3 evrov na lotu. A kmalu si spet na sončni strani alp in si pravkar zapravil tiste tri evre za škatlico cigaret. Pa še doplačat si moral... Želim si torej, da bi mi rdeče gatice prinesle vsaj kratkotrajno srečo, ker dolgotrajne ne znam najbolje definirati. Je slednja morda življenje življenja, ki je usklajeno z menoj; spanje s partnerjem, usklajenim z menoj; smeh s prijatelji, uskaljenimi z menoj...? Ah, zakaj pa bi moglo biti vse usklajeno! Dolgotrajna sreča je zame enostavno življenje. Saj sem rekla, da je relativna...

T=)

SDM in gretje postelje nad nulo

Danes smo vzstopili v koledarsko zimo, ampak faking winter is coming NOT. Zunaj zgleda, kot da smo oktobra in nas uničuje November rain. Obute imam dežne škornje in danes ne plešem v dežju, ampak se utapljam v solzah lužic (ali lužicah solz?). Baje se nam ne bliža sneg, ampak sezonska depresivna motnja (SDM). Nekateri bodo ostali brez volje, drugi brez življenja (kot npr.moški, ki je ponoči ležal na železniških tirih, ko je mimo pripeljal vlak in ga spremenil v pašteto).  Za SDM so značilni: težko vstajanje, brezvolja, prekomerno uživanje živil, razdražljivost, črnogledost in še kaj. Tako da ja. V primeru zaznavanja prejšnjih simptomov, zdaj vsaj poznate svojo diagnozo in ste lahko pomirjeni, da bo do prvega pomladnega dne bolezen mimo (čeprav verjetno takrat pride kaka nova pogruntavščina možganskih mojstrov). In kako je zdravljenje? Hja. Komaj drugi letnik faksa sem in pri parcialnih molskih volumnih tega pač ne izvem. Zato uporabim google. In sklep: rešitev je mnogo, samo najti je treba pravo in jo znati uporabiti. Pa naj gre za petje, ples, pogovor, ogled filma, druženje s plišasto živaljo ali jemanje antidepresivov. Če pomaga, ne omaga.

Z veseljem pa lahko ugotavljam, da so vsaj nekateri srečneži ubežali SDM. Naši lisički Tini se je odprlo, meni, sivi podgani, pa zaprlo (ko sem videla spored izpitnega obdobja in kup nenapisanega sprotnega dela za faks). Tina je izjavila, da je na tekmi uživala. Bom tudi jaz kdaj ob pogledu na spored izpitnega obdobja in na kup nenapisanega sprotnega dela za faks? Za razliko od Tine pa Woodsova grelka postelje nima sreče in užitka. Vsaj na belih strminah ne. Sicer napoveduje velik comeback na Olimpijskih igrah, a resnično dvomim v to, da ji bo uspelo. Kot meni. Edina razlika je, da mene počitek ubije. Današnji izkupiček slovenskih orlov je bil 6/6, kar se tiče uvrstitev v drugo serijo, a se bojim, da rezultati nad petnajstim mestom kažejo na blage oblike SDM...

Cela faking Evropa bo jutri imela vreme nad nulo. In tako sem se odločila, da pobegnem na belo Arktiko...vsaj v mislih.

T=)

Golota toasterja v REM-u pocestnice

Ponosno naj naznanim, da je 24ur.com kopiral mojo včerajšnjo objavo v blogu za njihovo današnjo top novico. Ali pa je zgolj naključje? Ni. Oni govorijo o googlu. Jaz pa sem imela podatke zgolj za Najdi.si. Sicer pa...pa naj kdo reče da 24ur.com ni dobra stran za novice. Google je ziher bolj pomemben od Najdi.si. In zato bom povzela še Googlovo statistiko in tokrat jaz kopirala 24ur.com. Baje smo največkrat vtipkali Alja Krušič (a ni Tina Maze z najdi.si bolj realen podatek?). Hm, glede moških pa je Google kar realen. Matjaž Tanko in Boris Strel (še je šansa za slovenski narod, ni Pahorja in Janše). Sicer pa je treba pohvaliti, da je Google letos prvič objavil slovensko statistiko. Globalno gledano pa smo zemljani največkrat vtipkali Nelson Mandela, Paul Walker (ki ga bo baje zamenjal lastni brat in lomil srca samskih in pohotnih mamic) , Iphone 5s (japka,japka,japka) in Harlem Shake. No in Taja nič od tega v minulem letu v Google ni vtipkala. Does that make me weird?

Danes je svetovni dan letalstva. Kaj bi dala za eno karto kakega Whizzaira ali njegovih sorodnikov, da pobegnem  nekam, kamorkoli. Najbrž iz krute realnostih mastnih las, nenapisanih poročil in neprebranih učebenikov ter zelo zelo pomankljivih zapiskov. Moji zapiski so postali prave male "pocestnice" glede na njihovo pomankljivo opremo. Jih sploh lahko jaz oblečem? Ali naj se sprijaznim z goloto in jih sprejmem take kot so? Prazne in brez karme? Ah...ko sem že tako ali tako napol v REM, sežem v žep in karte ni v njem. Ah jej, pa v katerem drugem življenju. Ali pa galaksiji.... Čeprav zdaj, ko vem, kje je Orion, mi niti ta galaksija ni več slaba. Niti malo...

Gostilna je dobila zmagovalca (ki je spet moški- to pa dela Jamie Oliver in vražji Ramsey al kaj so že ti moških virtuozi, ki znajo uporabljat več kot le toaster, ki ga dandanes ni nikjer v akciji ravno zato, ker ima preveliko število uporabnikov^^) in na PopTV bomo ponovno gledali stokratpredvajane filme. Oueja!

T=)

prdec v boksarskem ringu

Vsota težav je v življenju konstantna in celo časovno odvisna. Precej podobno kot zakonitosti fizikalne kemije...vsaj nekatere. Imamo konstantne zadevice in različne nepotrebne odvisnosti, ki povzročajo zmedo. A naj se vrnem k težavam. Se je kdo kdaj počutil, kakor da nima težav? Se je kdo kdaj zadovoljeval ob mislih na svoje lastno življenje? Dvomim. Vsi imajo kako težavico (al ne?). No in velikokrat se zgodi (vsaj meni), da težave ena z drugo tvorijo neko neskončno vsoto. In če pride vmes do interakcij, lahko pride do viroz, prehladov ali v najhujših primerih do smrti. Posvet s farmacevtom ali zdravnikom tokrat odpade (morda psihiater ne). Tudi naravnih alternativ za reševanje ni. Nobenega čaja ali sirupa. Vse je v možganih. Lahko se začnejo epizode samopomilovanja-in potem postane vse le še večja težava, saj mine čas in se konstanta težav le še eksponentno poveča. Lahko se vržemo v boksarski ring s težavami in tako tvegamo knockout in padec na tla za vedno. A najbolje je, da uporabimo pravilno formulo življenja... "Le" odkriti jo bo treba! Morda je danes v kislem zelju... Pri iskanju rešitev je včasih treba zamižati posledice (kak prdec^^ali dva).

Ker v zadnjih dneh vsakega leta iščemo tisto kar je leto najbolj zaznamovalo, bom tudi jaz navrgla en podatek o tem. V Sloveniji smo v minulem letu v brskalnik največkrat vtipkali: Horoskop, Tina Maze, politiki. A najbolj iskani osebi pri nas sta bili Tina Maze in Janez Janša. Drugo mesto si delita La Toya in naš Janček (pa priznam, ne bi bla slab parček...vsaj statistika jim je skupna). Tretja pa sta Ines Juranović (ziher ne zaradi žensk, ki bi jih zanimalo, kdo Ines ureja nohte) in Borut Pahor (to pa tudi ni zarad žensk-se vprašam zaradi koga sploh je?). Edina oseba, ki sem jo morala googlat in je na lestvici top10 je Savina A. Ritter. No in gre za komentatorko Gostilne, ki se danes ugaša. Napoved? Iskreno-nimam pojma.

Maribor je dobil Sevillo. Težka bo.

T=)

Hot podgana v kletki z žogicami

Hot spots in blind spots. Življenje jih je polno. Ali kdaj vidimo tiste slepe? Ne. Osredotočeni smo na hot. In bodisi so te pozitivne, bodisi negativne. Naš um ne izbira. Primer je vsaka mama, ki vstopi v sobo otroka. Kaj najprej zagleda? Ja tiste gate, ki visijo na stolu. No in gate so hot spot (če so seksi pa še toliko bolj). A skrbno zložene knjige v predalu (čeprav bi mogle biti že zdavnaj na mizi in v uporabi) so čisti blind. Mati samo vidi gate in vročica povzroči ogenj v bajti. A to je zgolj blagi primer. Velikokrat lahko v življenju pride do velikih težav, ker vidimo samo grdo, a nikoli lepo. Slepe stvari so ponavadi kar seksi. Ni vse, kar je hot, dejansko tak. Mozolj na bradi je je včasih tako velik, da ga posplošimo na cel obraz. Kaj obraz, na telo. In od tu izvira grdota-iz enega mozolja. Ne rečem da je vedno tako, ampak nekateri imajo to srečo, da je problemček zgolj mozolj na bradi. Spet drugi smo grdi bolj kompleksno. A dobra novica je, da smo vsi grdi. V primerjavi s plišastimi podganami iz Ikee, se lahko samo skrijemo. One so Victoria secret.

Današnji dan je polovica naših južnih sosedov izkoristila za izlet v Graz. Odhodi so bili celo tako množični, da avtobusi niso imeli kje parkirat pred šoping centri. In družba je bila mešana. Od najstnic z zimskimi kapami v pregretem šoping centru, pa starejših mladenk (ki so me v nemškem jeziku spraševale,kje bi lahko mleko kupla-zato pa res niste rable gužve na tistem big busu delat), potem so seveda tu še parčki (ona je zrihtana v nulo, on ima polno vrečk v rokah in v bicepsih), pa družine z malimi derečimi otroci (družinski izlet se po prvih 20min tipično sprevrže v norijo in dretje ter metanje po tleh-in potem otroke zaprejo v kletko z žogicami) in nazadnje še samske (ali z možem in otroci doma), ki faking vse pograbijo, se vrinejo pred tabo na blagajni in delajo nore ter jim nato še bančno kartico zavrne in zablokira celo blagajno.

A barantanje v H&M rata samo Taji.

T=)

Žgečkljiv moški šampon

Biti lev je relativno. Močen kot lev, nevaren kot lev, žgečkljiv kot lev, grizoljubec kot lev, trmast kot lev, zaspan kot lev. Lahko si lev po srcu, lahko po horoskopu. Lahko gre za žival, ki te razmesari bolj kot serijski morilec v grozljivki. Lahko o tebi poje Saša Lendero. Lahko s tabo bolgarski najstnik kupi Monsterja za celonočno učenje. Lahko se o tebi učijo pri tretji uri astronomije. Lahko ti na vizitki(če to sploh še obstaja) piše Lev. Lahko si glavni junak Dineyeve risanke, pravljice ali Broadwayskega mjuzikla. Lahko se pojaviš komu v sanjah(živalska oblika) in s tem prineseš uspeh v poslu (če se da verjeti razlagalcem sanj). Kralj živali. Je potreben še kak dokaz o relativnosti? Hm. In zdaj malo mojega filozofskega dela. Lev je simbol. No in zame predstavlja strah in pogum. Nenehen strah pred strelom puške in nato strojno ali ročno predelavo v kapuco. Nenehen pogum v igri zakonov narave. Pogum moči in strah pogube. Biti pogumen brez strahu je kakor lev brez grive in za vsakim strahom pogum raste (dva Tajina predloga za knjigo Slovenskih pregovorov). Strah in pogum si stojita ob strani. Pri levu, sardeli ali pingvinu. Včasih se mi celo zdi, da za nas, sesalce na dveh nogah velja enako...

Petek 13. Še eden izmed mnogih za mano in pred mano (upam). In ali je bil dan kaj bolj strašen od včerajšnjega? Rubrika Črna kronika je še zmeraj polna novic. Megla se ni dvignila. Počutje in moja glava tudi ne (in se najmanj pet dni zagotovo ne bosta). Cene bencina so ostale enake. Snega še vedno ni (in baje pred Božičem lahko pozabimo nanj). Svoje šolske obveznosti ponovno nisem kaj prida izpolnila. Moški šamponi mi še zmeraj dišijo. In nasmeh je vedno najboljša rešitev. Pa če dežuje, bliska in grmi,

Še osemnajst dni trinajstke je ostalo.^^

T=)

Pudranje inštruktorja za povečave dojk

Človek bi moral vedeti, da le iz možganov prihajajo veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje. To je rekel Hipokrat. Tudi če je zunaj sonce, je lahko notri dež. Tudi če je zunaj toplo (na žalost je zima letos taka), je lahko notri ledeno. Tudi če je zunaj prijatelj, je lahko notri sovražnik. A treba je vzljubiti sovražnika, sei obleči bundo in obuti snežke ter zaplesati v dežju! Ob tem pa nanesti ravno dovolj barve na obraz. Vsak dan znova...


Otroški puder. Bel puh za ritke dojenčkov.  In še marsikaj drugega (even if that sounds weird^^). Sama ga redno uporabljam vsaki peti dan od zadnjega umivanja las, ko so lasje precej podobni rezancem, a ni časa, da bi doživeli spiranje z vodo. Sicer pa s pudrom lahko umijete vašega hišnega ljubljenčka (pogoj je seveda njegova kosmatavost-da ne bo kdo probal kake zlate ribice umivat. Čista al umazana, želje se ne bo uresničila-vsaj meni se ni). Če pade olje na tepih, je puder hitra začasna rešitev. Verjetno zato, ker dobro vpija maščobo. Problem nastane, če gre za izjemno temen tepih, ker bo malce pobeljen. A bolj beljen kot zamaščen. Baje puder ohranja tudi stare knjige, ker sesa vlago iz njih (upam da tudi smrad. a nimam kje testirat). Celo parket se da z njim popravit, da ne bo več škripal. Malo ga nafilajte v pore... škoda edino, da ne odpravlja škripajoče postelje (bi ga sosedom po pomoti v nabiralnik vrgla^^). No namesto deodoranta pa ga jaz ne bi uporabljala kljub temu, da bi naj pomagal. iz lastnih izkušenj pa vem, da je dobra podlaga za uspešno depilacijo pod pazduhami... lažje se potegne :P Želim pa si tudi, da bi baby puder pripomogel k večji produktivnosti in manjši utrujenosti. Ampak po vsej logiki je za starša bolje, da otrok počiva in spi. Tako da bom morala najti ustreznejšo alternativo za reševanje teh dveh problemov....

In če slovenskega inštruktorja za povečave dojk ni motilo, da ima zraven sebe pri operaciji svojega sinčka, ki mu je pred parimi leti nanašal puder na ritko, zakaj bi to motilo pacientko (predvidevam da ni bil pacient). Ah, slovenska medicina. Ah, slovenski mediji. Ah,ah,ah. December je. Vzemimo si vsi pavzo. Januarja bomo trpeli posledice...a koga briga.

T=)

Prisile naravne smrti s traktorjem

Be perfect. Be strong. Work hard. Hurry up. Please. Naše notranje prisile. Ene vedno, druge občasno, tretje pa premalokrat. Ampak so. In zakaj? Zakaj včasih sami sebe prisilimo v dejanja? Zakaj včasih sami naredimo nekaj, kar bi včeraj mogoče naredili, jutri pa sploh ne? Do it. Do it. Do it. Do it. Celo Nike nam tako svetuje v vsaki reklami in na plakatu. So notranje prisile del naše osebnosti in bi bilo ravnanje, ki ni v skladu z njimi nasprotovanje samemu sebi? Zanimivo je pogledat v same korenine. Kako so se te prisile vselile v nas. So jih zasejali spermiji očeta ali jih je kdo vnesel šele po carskem rezu? Žal bo delno držalo tisto drugo. A ni pa tudi rečeno, da so nam jih vnesli. Morda smo si jih sami, ker smo pač kdaj tako mislili, da je prav. A zdaj je kar je. Treba se je naučiti živeti z njimi, jih ločiti od sebe in se nato spet spoprijateljiti z njimi. Tudi mačka se mora sama prisliti, da se zbudi in gre na mraz, ker jo je njen nesramen lastnik nagnal iz njegove postelje. Zdaj pa je na njej, kako bo to izvedla. Ali bo odšla počasi ali hitro, bo šla sama ali bo počakala lastnika da jo na silo spravi ven, ali bo šla skozi balkon ali okno... Enako je z nami. Prisila se oglasi. In zdaj lahko izbiramo med balkonom in oknom. Ah, jaz in moje globine amaterske filozofije. A dejansko so znanstveniki veliko pisali o tem... If that is making me less weird^^ xd

V naši državi lahko umreš med podiranjem dreves. Lahko ti prerežejo vrat ob 13.50. Lahko zgoriš v 6-em nadstopju. Lahko te povozi traktor, ki ga vozi kak tvoj sorodnik ali sosed. Lahko te zabodejo na kaki temni ulici. Lahko te povozi vlak na neoznačenem prehodu. Lahko pa enostavno umreš naravne smrti v domu upokojencev. Ah, v kako fletni državi živimo. Ampak Slovenija je varna država. Dokler brezdomci berejo časopis in politiki spijo na ulicah...nikomur nič ne manjka. Naj se blog tukaj zaključi, ker nisem na primernem mestu za to početje. Pa tv kliče^^ ampak, da ne bo pomote, da se je blog slučajno zaprl.

T=)

pomežik telička

Jup. Winter is coming. Moj nos je že začutil sladkobo rdečice, ki ga je včeraj zjutraj oblika na avtobusni postaji. A včerajšnji dan se je začel bizarno. Zazvonil je telefon in številka ni bila iz mojega imenika. Jaz se seveda vljudno oglasim (kaj če pa sem v kaki nagradni igri kaj zadela?). Gospa nad drugi strani se vljudno predstavi in nato me vpraša: Vi prodajate teličke, ne? Bravo res... Moja telefonska je očitno potencialna za prodajo teličkov. Saj če mi faks ne rata...

Kolikokrat pomežiknemo? Je pomežik drugi osebi, izraz naše igrivosti ali morda celo poželjivosti? Ali pa zgolj zajebancije? Kakorkoli, dejstvo je, da v povprečju pomežiknemo vsake štiri sekunde. Zavedno ali nezavedno. In če ne bi bilo tako, bi škodili sami sebi in svojim očem. Zato med vsakim dolgotrajnim učenjem, gledanjem tv ali surfanja po tipkovnici, je nujno treba pred ogledalo ali pa v kak bar s seksi natakarji. Jup. Treba je it mežikat-ne glede na spol. Tako kot si moramo prste razgibavat, da ne bo mravljincev, tako je treba tudi oči. Mežikanje naše oči pripravi na gledanje. Sicer pa tudi pomežik lahko reši življenje, dokaz zato je nek Britanec, ki je bil v komi in so ga razglasili za možgansko mrtvega ter tako priklopili na aparate. Ker pa je baje imel željo, da v življenju ne bi nikoli živel na aparatih, so starši prosili za odklop. In tik pred slednjim je (ne)hote pomežiknil. Zdravnik je tako dobil znak, da ne sme dati nobenega kabla ven iz luknje. Očitno je bil med tistimi procenti, ki lahko ovržejo medicinske diagnoze. In zdaj pije kuhano vino (upam da ne s cimetom v prahu) in igra remi. Vmes pa poželjivo mežika vsaki natakarci... In tudi ko je utrujen kot osel, ki je tekel maraton in ob tem še razmišljal o svojem sfukanem življenju sivega osla, on pomežikne.

Otroci so nastavili svoje škornje. Miklavž pa je not nasadil sladkarije in kake toooople rokavice. Čeprav, ker živimo v ekočasu, bo verjetno več mandarin in kakijev kot takrat, ko sem jaz nastavljala svoje batače (fak. Spet ugotavljam, da se staram). Moj največji spomin na Miklavževa darilca je tista ogabno srebrna šiba z rdečo pentljo. Vedno je štrlela ven iz škornjev. Sicer pa dobro da je bla samo ena. Zdaj si jih zaslužim več...gotovo. Najmanj 14. Kaj 14, 56!

T=)

popolna konfiguracija sive podgane

Prioritete. Vedno so neke prioritete. Prioritete v organski kemiji pri imenovanju.  Prioritete v izbiri faksa. Prioritete v družini. Prioritete pri gledanju filmov. Prioritete pri izbiri glasbe na youtube. Prioritete v nakupu kislih kumarc. Prioritete pri odločanju o svojem prostem času. Prioritete pri iskanju partnerja. Prioritete v življenju. Prioritete pri organski kemiji v določanju konfiguracije. Ampak od kod vse to izvira? No tisto organskokemijsko pustmo, ker morda je opisano v kakem učbeniku, ki ga pa jaz nisem odprla pred izpitom (na žalost^^). Ampak življenske so pa zamotana reč. Zakaj imamo ljudje določene prve, druge ali pa tretje izbire (kot je na vpisnici za faks)?  Zakaj vedno dajemo zadnjo prioriteto "grdim" in prvo "lepim"? Ja zato da je konfiguracija popolna. Kaj bi bilo, če bi imeli napačno? Ne bi potekla reakcija... A bi beli mišek kdaj prioritetno izbral sivo podgano za svojo partnerko in se nato z njo sparil? Ali bi raje dal prioriteto najprej beli miški, nato črni in nato še rjavi. In do četrte(torej sive podgane) zato sploh ne bi niti prislo... A to so le prioritete. To so neumnosti, ki nam včasih krojijo odločitve. To so neumnosti, zaradi katerih se nam Marsovci smejijo. To so neumnosti, zaradi katerih ne hodim na balet. To so neumnosti, zaradi katerih v kinu ne gledam znanstvene fantastike. To so neumnosti, zaradi katerih siva podgana ostane sama in prvega dela povedi ne sliši.

No in prioriteta kalifornijskih policistov je bila iskanje vzroka smrti Paula Walkerja. Uspelo jim je. In zdaj je upravičen rek, da je Bog poslal Paula na oni svet, ker rabi inštruktorja za vožnjo. Do prometne nesreče uradno ni prišlo zaradi previsoke hitrosti ali dirke...baje. No in prioriteta slovenskih zimski športov so več kot očitno letos smučarski skoki (zaenkrat le oni in upajmo, da bo Ilka na naslednjem smuku na stopničkah. Tik pod Tino...).

No in zdaj k moji novi prioriteti. Dolgi in nepogriženi nohti. Bo prej siva podgana našla belega konja in žabca s krono v enem večeru... (in zakaj za vraga sem za grde prispodobe vselej dajala ženske? Aja, ker one se s tem ubadajo... drek briga moško podgano za njegovo partnerko.^^)

T=)

62 lukenj med prehitro vožnjo

Kritika. Kritika otroka. Kritika starša. Filmska kritika. Kritika stila. Kritika izgleda. Kritika ljubljene osebe. Kritika vedenja. Kritika nanovoodprtega hotela. Kritika prehitre vožnje. Kritika zamude vlaka. Kritika premalo kuhane zelenjave. Kritika športne predstave. Kritika vsepovsod v življenju. No in Kritika sama po sebi sploh ni tak problem, kot se morda sliši ob izgovoru te grde besede. Večji problem so njene posledice. Npr.v kinu je lahko zaradi kritike odpovedan film. Hotel lahko zaprejo. Zaradi kritike premalo kuhane zelenjave, jo lahko kuhar naslednjič dlje časa drži v vodi.  Zaradi kritike zamude vlaka lahko prisilimo SŽ, da kaj spremenijo. Zaradi kritike otroka trpi starš (in obratno...). Zaradi kritike, ki leti na nas smo slabe volje in celo brez nje (volje). Ampak, ali je vredno? Saj, če kritiko izreče ljubljena oseba, nas ta toliko bolj prizadene, ampak, ali je vredno? Ni bolje kritiko slišat, o njej razmisliti in nato razumsko ravnat? Ali pa celo vzet kritiko kot motivacijo? Vse lepo in fajn, a ni glih to piece of cake... Pa cupcake tudi ne. Ko je hotel enkrat zaprt, ga težko ponovno odprejo. Ko je film tistega večera odpovedan, ga ne morejo vrteti spet. Ko je zelenjava pripotovala do danke, ne more več v zavreto vodo. Ko je življenje izgubljeno v prometni nesreči, je kritika prehitre vožnje zgolj odveč... Življenja več ni. In tu bom končala ta odstavek, ker me glava boli od filozofiranja. Naj vsak ravna tako kot je prav. Kako pa je to, pa ne vem.

Zapustil nas je november in zakorakali smo v december. Moškim je dovoljena depilacija (tudi ženskam slednje ni prepovedano-kljub bolečinam v zadnjih dneh zaradi čudnih premikov lune). Sicer pa, bližajo se zimske temperature, praznično okrašene ulice in trgovine (čeprav so slednje že od prvega novembra kot da ima december 62 dni). In to zadnje se mi sploh ne zdi slaba ideja. Adventni koledar s 62 luknjicami. 8 adventnih nedelj. 2 Božička. Hah. Ne sliši se slabo. Ampak bi nam vse prek teklo...trust me. Naj bo torej december "kratek", a sladek! Nov delovni teden pa tudi (vsaj upamo lahko...)

T=)

zapornikova sreča v ljubezni

Kot vidite, še vedno pišem. Včeraj nisem zadela na lotu (zato sedim na kavču in zbiram številke za naslednje žrebanje-ah ti veliki zneski. Čeprav igram po načelu sreče-če je usojeno,da bom zadela, je dovolj sedem številk). Prav tako me danes ni odpihnil veter (čeprav si pa zasluži nagrado za Frizerja 

leta-in glej ga zlomka, zastonj je tudi brez kupona). In učim se tudi ne (čeprav mi študijska ura že močno tiktaka. In žal, za učenje ni cepiva ali tabletke-kot za starost).

In ker sem začela bedno in rutinsko je zdaj čas, da ponovno malo filozofiram.

Velika pričakovanja.         Preteklost.         Kariera.         Stvari, ki jih psihiatri, psihologi vidijo za vzrok pri sreči v ljubezni. In to nisem prebrala na avtobusu, v Žurnalu ali na Najbolj obiskani spletni strani v Sloveniji. Menim pa, da so zlasti za prvo oz. zgolj za prvo krivi mediji. Problem je, če sanjaš moškega, s čokolado od uda navzgor, ki ima sesalec v roki in se nahaja v kuhinji, kjer telefonira svoji punci, da bi ji rekel čarobni besedi Ljubim te. Ampak, ali ni veliko bolje imeti moškega brez čokolade in sesalca, da mu lahko to očitate in tako vzdržujete elektriko med vama? Look is not everything. Enako velja za žensko. Je bolje imeti žensko brez melonc ali melonce brez ženske? Moj brat (ki je očitno moški, sicer v razvoju), sovraži okus tega sadeža, ki pa sicer dobro deluje na jetra, črevesje in kosti. Torej res. Look is not everthing. In prav Look je shit. Vedno več gledamo na videz, vedno manj na vse ostalo... Redki vidijo krvne žile, limfo in kolensko jamico. Sledi pa naslednja srečka za ljubezen po mnenju nekaterih psihiatrov: Preteklost-tema, ki marsikoga peče. No in mene žge. Ampak verjetno je tako mnenje psihiatrov zgolj posledica dejstva, da bivši zaporniki na Frendiinflirt ostajajo brez ponudb. Ja, to bo ja...In še zadnje: Kariera-to je pa čista resnica. Če hodiš v službo, na šolo ali faks, imaš manj časa. Ampak tudi mačka in kanarček lahko počakata, da se lastnik stušira (zaradi potenja na delovnem mestu, v šolski telovadnici ali pa v predavalnici). Z zadnjim stavkom najbrž nisem povedala namena, ker današnja utrujenost ne zmore kvalitetne metaforike, a jutri bo bolje. In moje mnenje o tej raziskavi? Ljubezen je nekaj, kar se ne da raziskati. Ampak o tem nekaj pa morda na kak malo manj vetroven dan^^

T=)

moja golota in njegova pižama

Danes sem cel dan bila gola. Cel dan. Na avtobusu-gola. V trgovini-gola. Med učenjem na javnem prostoru-gola. V pogovoru s sosedom-gola. V ločevanju odpadkov pred sosednjim blokom-gola. Med sesanjem stanovanja-gola. Med naročanjem čaja v baru-gola. Med prečkanjem železniškega prehoda-gola. Gola, gola, gola. Brez ličil, da ne bo pomote. Sicer je moja zbirka ličil zgolj BB in črtalo ter rdečilo, pa vseeno. Šla sem gola. Ni mi bilo mar za mozolje in podočnjake. In tako sem bila vsaka prva in druga Britanka, ki je svojo hišo zapustila brez makeupa (tretja pa ne. Še bolj neumno je, da vsaka deseta ne upa brez ličil pred partnerja-jebeš takega moškega, čeprav njemu je verjetno itak vseeno...) In ali je bilo kaj drugače? Noben me ni vprašal, zakaj nisem namazana. Noben me ni osvajal (tudi z makeupom do tega ne pride kar tak). Noben me ni okaral. In najbrž me noben niti ni opazil... In da verjamem temu, da pač ljudje ne vidijo vsega kar bi mi na sebi sami, je krivec ta video: Skice In verjetno tudi dejstvo, da sem bila lena... Upam, da bo tako mišljenje čim dlje zdržalo, lenost pa minila (ker traja že celi vikend, ko se "učim")

Sicer pa reke naraščajo, Orli super skačejo, v Mehiki protestirajo za pravice zombijev, skuhana rdeča pesa iz E.leclerca je njami, dež je ponehal in v Ljubljani je posijalo sonce (how weird was that), popravila sem termostat (how weird is even that for a woman), proizvodnja Tomosa se je vrnila v Slovenijo (ker Turkom pač ni...). Pred nami je nov teden iz za nami je eden.

Deček črtaste pižame danes ne bo oblekel, preden se ne konča šov Gostilna išče šefa, ki se res malo že vleče. Upajmo, da si bo premislil o oblačenju. A mislim da zaman... on ni imel izbire biti gol. Mi jo pa imamo. In ne bo nas ne zeblo ne skurilo v dimniku!

T=)

sočni deskar v vročem dežju

Kaj dobrega prinaša dež? Če bi vprašali o tem nekoga, ki stoji na dežju, bi dobili precej jasen odgovor. Če bi vprašali o tem klet, ki jo je popolavilo zaradi padavin, bi dobili še bolj jasen odgovor. Če bi vprašali o tem list papirja, ki je padel čez okno, bi dobili najbolj jasen odgovor. Ampak v življenju je včasih potrebno menjati očesne leče ali pa preprosto uporabljati očala različnih oblik. Treba je stati na dežju in plesati. Treba je biti poplavljen in ob tem peti. Treba je pasti skozi okno in počakati, da te sfenira in pobere tebi ljuba oseba. Če bi o dežju vprašali mene, ki me je zalil avtobus številka 11, bi le zmignila z rameni. Ko si moker prvič, drugič je težko. A ko je to že petič...se navadiš. In tako je tudi v življenju. Ali se navadiš, ali pa zamenjaš leče. Lahko pa obupaš in ... se preseliš v puščavo Atacama, ki je najbolj suho območje na Zemlji.

A današnji dan je bil za vsaj koga dober. Gotovo. Slovenski Orli so pometli z japonskimi čajčki in nemškimi klobasami. V Avstraliji je morski pes imel dobro malco in je pojedel roko sočnega deskarja. Otroci, ki so dobili danes kako knjigo na slovenskem sejmu knjig v Cankarjevem domu in si ob tem ogledali še perverzno (vsaj po mojem mnenju) lutkovno igrico, so imeli nasmeh na obrazu. Na Dunaju so delavci postavili božično jelko in so zadovoljni odkorakali na otvoritev božičnega sejma in se privoščili tisto omamno kuhano vino. Zagotovo je kdo dobil kak lep sms ali pa ga je oblizal njegov štirinožni pes (al prijatelj?). 

No in potem je spoštovana vremenarka na Poptv oznanila, da bodo padavine oslabele.

Dan je minil, tako kot minute v kopalnici pod vročo prho. Vsaj lasje so čisti, se tolažijo moji prazni možgani. -.-

T=)

tornado, ki povezuje ljudi in pije javorjev sirup

Faking muha mi je prišla v sobo, a zunaj lije kot iz škafa. Morda je čakala v žlebu? In zdaj dilema. Ali naj jo "fentam" in tako sebi omogočim nemoten spanec? Ali pa naj jo pustim da mi dela zzzzzz okrog glave in trpim? Ubiti ali ne ubiti? Umoriti ali ne umoriti? Bi to bilo greh? In kdo me bo zaradi tega kaznoval, če je muha itak mrtva, njena družina je bogvekje in njeni prijatelji pa so se skrili v kako drugo stanovanje. Ampak, tukaj ni problem ona. Tu sem problem jaz. Bom lahko živela z umorom na vesti? In, ali bo zaradi mojega dejanja trpela njena družina? To sicer gotovo bo. Ampak ali bo kdo vedel? No in zdaj zvenim kot kak serijski morilec mesarskih muh, zato sem dvignila svojo rit in muhco pospremila iz stanovanja, da je odletela na svobodo ljubljanskega dežja. In potem sem se vprašala, ali ji ni bilo življenje tako še bolj oteženo? Ali ni smrt z muholovko včasih boljša rešitev? Zunaj je veter, dež in hlad. Toda kdo pravi, da po smrti ne bi bil kak tornado ali orkan? Ah, kaj vse je povzročila ena muha. Pa mesarska, da ne bo pomote.

Zdaj pa k še bolj globoki temi. Faking Nokia ne bo več proizvajala mobilnih telefonov. Nič več kače in Connecting people. Zdaj bo samo kaka Android ali IOS zadevica in rakija. Prvo me sploh ne čudi, ker itak Samsung samo obnavlja svojo ponudbo. Apple ni daleč za njim. A rakijo bo treba pač le s kake kleti privlečt...and is that a problem? Nokia lahko tako dostojno prizna poraz. Delnice gor al dol...

A še bolj globoka tema je današnji fuzbal, ampak ne bom izgubljala besed in uničevala členkov. Če še ne veste se je danes odvijala prva tekma v zgodovini, ki smo jo Slovenci odigrali z nogometaši dežele javorja in dežele, od koder prihaja Robin iz HIMYM. Ampak, ta tekma kljub Birsi in njegovemu šutu, za naše ne pomeni nič. Na žalost. Lahko pa šaltate na planet tv in držite pesti za južno šahovnico. Ker oni morjo prit naprej na svetovno...drugač bo se pivo na morju podražlo. Tega pa si ne želimo, kajne?

T=)

Plavanje med človeškimi akti

Zagotovo ste slišali za fenomen Vstopa v drugo glavo. Vse lepo in krasno. Teorija, ki je del besedišča marsikoga. Mame, psihiatra, učitelja, kriminalca, vedeževalke,... Ampak, če predpostavimo da to res drži, kam dejansko vstopimo? Kaj je tisto v glavi, kamor pridemo not? Sivina, belina, leva hemisfera, možgansko deblo, velika krivina, možganska ovojnica ali se pa vsedemo na kosti lobanje in prižgemo čik? Kam? Kam? Kam? In zakaj? Moje mnenje je, da gre za našo fikcijo. Radi bi razumeli sočloveka in vedeli, kaj misli. Morda bi mu celo radi pomagali in s poskusi vstopanja v tuje misli izražamo zgolj lastno čutnost za sočloveka? Bi radi vstopili zgolj v misli? Si res tega želimo? Si želimo vedeti, kaj se dogaja znotraj glav drugih? Moje vam ne priporočam...pa od kake muhe enodnevnice tudi ne, saj bi tako videli, kako čutimo, ko je konec (in tega nam trenutnor es ni treba). Ampak, ali je vstop v glavo drugega res tako pomemben? Je tuja glava res tista, po kateri hrepenimo? Ali gre zgolj za naš beg iz lastne glave? Zdi se mi, da bi bilo bolje namesto Vstop v drugo glavo poskusiti Vstopiti v svojo in razumeti sebe. In to je še bolj nemogoče... Ali pa je vse zgolj manipulacija sesalcev na dveh nogah? Ali tudi jaz zdaj, ko tipkam, manipuliram z mislimi in v resnici zgolj izstopam iz enih in vstopam v druge?  Sicer pa je razumeti življenje in človeka kakor plavati nad ljubljansko železniško postajo in ob tem peti opero ter lakirati nohte. Sounds simple... Ali še bolje. Razumeti človeka je kakor razumeti, kaj je Taja hotela povedat s tem odstavkom. Preprosto nemogoče. Kot da bi bila v slovenskem parkamentu ali pa pisala doktorat iz nestrokovnega filozofiranja...ne pa da me gleda prazen zvezek, ki hrepeni po poročilu.
  
No, karkoli in kdorkoli pa je vstopi v glavo Tine Maze v soboto, pa je opravil odlično nalogo. A veliko bolj verjetno je, da je nekdo podmazal njene smučke in jo udaril po ritki, ko se je spustila dol po strmini. Sicer pa ji ni bil dovolj videospot, lisička je nastopila tudi v filmu. A ne kot kakšna Rose ali pa Harry Potter. Gre zgolj za izobraževalen film(ampak kdo pravi, da se tudi v Titaniku ne da izobraževati...npr.risanje aktov-na žalost ženskih, nalaganje premoga,...).

In ženski je ratalo police montirat... 

T=)

Srnica in njen Pikec sta ubila muho enodnevnico

Ponovno sem se ozirala po predavalnici in dobila navdih za en odstavek. Če so bili zadnjič krivi moški, so zdaj ženske.Cruciani. Ideja kakega moškega, kaj bi to lahko bilo? Moje asociacije so take. Nekaj nekomu kruli ali pa je gre za nekaj ključnega pomena? Al gre za kake nove kekse, made by Manner za konkurenco Jaffi? No. Ne bo ne keksov ne kake ključne bitke v katerem izmed ruskih muzejev (ker pač to nisem mogla videt v predavalnici?) Morda bo le trpela denarnica katerega Pikija ali Piškotka. Čeprav se mi zdi celo manjša prednost za vse Mafinčke (ne vem kaj mi je, da dajem tako ogabne vzdevke. Zgražam se nad svojim izrazoslovljem...totalno), saj ne bo treba narediti Kajnajjikupim dela. Zahvale ali graja gre Lucu Capraiju, ki jih je oblikoval, ker je želel komunicirati z nekoliko mlajšo populacijo (saj so res videt kot za 12letnice). Štiriperesna deteljica, srčki, metuljčki,... sami simboli. A kaj ko je danes vse simbolično? Zapestnice (baje obstajajo tudi verižice) malce spominjajo na estetsko narejene papirnate trakce za zavijanje daril. Ni Taja nikoli štekala klišejskih zadevic za ženske...Ampak 10 evrov je vseeno manj za vašo Srnico (omg Taja, nehaj.xD), kot pa nov Guccijev parfum, ki ga reklamira Blake. Skratka, še en lep modni dodatek, pri katerem plačaš ime. Podobno kot Samsung ali Apple pri telefonih... In kmalu se bodo pojavile še kake kopije (če se niso že). Podobno kot Samsung ali Apple pri telefonih...


Sicer pa sem danes odkrila tudi relativno novo pesem Severine. Hurem. Seveda med časom rezerviranim za učenje... In kljub svojemu neslabemu poznavanju jezika naših južnih sosedov, nisem imela pojma, kaj pomeni naslov in kaj šele vsebina. Dobro pa imamo Google in to hitro več ni bila uganka. In dejstvo, ki sem ga odkrila, mi je v ponos. Hurem je v resnici zgodovinska osebnost in junakinja serije Sulejman Veličastni - žena tega big guya (in baje gre za popularno serijo). Ponos izhaja iz dejstva, da sem se nekaj novega naučila in da sem našla serijo, ki je še NISEM gledala, niti imela namena gledat. Še je upanje zame in mojo življensko produktivnost... No in po trikratnem predvajanju Severininega speed glasa, sem dobila pogon, da se poženem plesat (seveda se v knjižnici nisem mogla-ne bi rada tvegala, da se pojavim na 24ur.com). Koncentracija je bila tako na nuli in zato sem malo brskala po youtube in odkrila priredbo nekega Kačurova (vsekakor bolj primerna za učenje in hkrati dobro virtuoziranje po črnobelih tipkah ^^). A bojim se, da je bila pesem še ena muha enodnevnica na moji glasbeni playlisti...


In minil je še en torek.


(naslov bloga je bolan-ampak po eni uri balkan muzike sredi belega dne in veliko ur v laboratoriju...)

T=)

plišasti moški s pošastjo na klopci

Zmaj je ozvezdje severne nebesne poloble (nikoli nisem prepoznala kakšnega ozvezdja, tako da ga ne vem opisat-morda mi kdaj na kaki romantični klopci kdo razloži...ampak dvomim^^), jadralni zmaj je priprava za letenje (hm...me mika ja. Ampak ne vem, če sem sposobna širit krila...niti na tleh jih ne.), ljubljanski zmaj je simbol Ljubljane, zmaj je igrača s katero se podijo po peščenih plažah v pocukranih ameriških dramah (ponavadi s srečnim koncem), Zmaj je slovenska tovarna galvanskih členov (ziher pred propadom...), zmaj je znamenje kitajskega horoskopa, tudi človek je lahko zmaj (karakterno in po obnašanju seveda ali pa za pusta...), zmaji so igralci(in navijači?) Olimpije (zmajčice pa njihov pomankljivo oblečen ženski analog). Zmaj je tudi priimek (ata je veliki Zmaj, sin pa mali). O zmajih v knjigah, filmih, serijah, pripovedkah, pesmih, igricah ipd. pa je škoda besed. Najbolj pogosto pa je zmaj mitološka pošast ali zgolj pošast.

Skratka, zmaji so več kot očitno popular. Celo svoj dan imajo...16.januar-svetovni dan zmajev (ampak to me dandanes več ne preseneča). Obstaja celo veda zmajologija. Na moški spletnih straneh pa najdemo celo pretresljivo dejstvo, da je zmaj eden izmed načinov obnašanja, ki jih partnerji pripisujejo partnerkam (in živijo v blaženem upanju, da ni tudi obratno...ah, moški) ali taščam (to ne dvomim, da je obratno). Si predstavljate, da bi imeli namesto psa v boksu zmaja in namesto mačke na kavču zmaja? No, to bi bilo dejansko mogoče, če bi bili kak junak v Game of thrones ali trpeli za katero izmed motenj. A nikoli ne veš. Sicer pa vedno obstajajo plišasti... In glede na sodobne igrače ne bi bila presenečena, da bruhajo ogenj in te cukajo za lase...

In za zaključek še psihološki odstavek. Ali zmaji obstajajo? So kje dokazi, da ta bitja živijo kje skrito v gorah, ker jih moj fotografski objektiv še ni ujel, v gore pa me ni nekaj vleklo? Ali so kje v bližini južnega pola (ker tam tudi nisem bila)? Obstaja veliko teorij. Kot povsod-pro in contra obstoju. In vedno se nato zagovorniki obeh strani spičijo. Moja teorija (beri: teorija tajalogije)? Obstaja to, v kar verjameš. Če nekdo verjame v Božička, potem ta zanj obstaja, se vozi s sankami in je poročen z Božičkovo. In ali je komu kaj manjkalo, ko je bil prepričan v njegov obstoj? Včasih tudi ni slabo verjeti v kaj...in se ob tem ne spraševati ali je res ali ne. Zagotovo pa lahko trdim, da obstajajo v znanstveno fantastičnih stvaritvah režiserjev, in bi brez njih nekaj v Shreku ter Game of thrones zagotovo manjkalo...

Ah, kaj vse naredi konec prve sezone Game of thrones. Cel blog nastane... Ah ženska. Mi pa je uspelo. Kaj pa, pa drugič. ;)

T=)

filmsko izražanje recesivnega gena

Kako bi bilo, če bi bili vsi lutke? Kako bi bilo, če bi bili vsi rezultat dominantnih genov in noben recesivnega? Kako bi bilo, če bi imeli simetrične oči, pravilno oblikovan nos, rdeče in polne ustnice, privzdignjeni ličnici, kiralno levo in desno roko, koleni v isti simetrični ravnini leve in desne noge, dve neštrleči ušesi, enako dolgo "onobelo" na nohtih, višino in težo idealnih povprečnežev? Kako bi bilo, če bi nas kdo pred rojstvom skiciral in nas nato preoblikoval do njegove skice? Kako bi bilo, če bi imeli možnost spremeniti podobo iz zrcala z zgolj s še eno terapijo na recept? Kako bi bilo, če bi ob tem trpeli, a bili srečni, ker boste končno ustrezali nekim normam na eni skici? Kako bi bilo, če bi vas bolelo, a bi se vsak dan znova veselili spremembe in nove doze?

Vsa zgornja vprašanja so posledica mojega kulturnega udejstvovanja sredi belega dne v kinu. In ni mi žal. Po dolgem času sem si ogledala ne-ameriški film in niti malo ne obžalujem, da sem ubogala prijatelja. Wakolda. Simbol unikatnosti, krutosti ali manipulacije? Ali pa zgolj naslov filma, ki sem ga danes ob treh popoldne začela gledati in se zlila v stol v kinodvorani? Odgovor naj si da vsak sam. V rubriki Tajacenzija bom film ocenila kot dobro odigrano večplastno dramo, ki prikazuje ljudske zablode o vsemogočnosti in popolnosti.

6-120-17. Ne gre za mere katere popolne lutke, ampak za dejstvo da se začne 6. novembra, predstavljenih bo 120 fimov in konča se 17.novembra. Gre za 24. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, ki je tudi mene danes spravil v kino sredi belega dne. In dvorana je bila skoraj polna... Sicer na Liffu ne bo premiere Avatarja 2, ampak lahko rečem, da me je današnji film prepričal, da ne rabi imeti Spielberga za režiserja ter Jolie in Connerya v glavnih vlogah (čeprav bi ta film znal biti prava češnjica), da bo film vreden ogleda. Tako da... poglejte si kak film! No, danes je dovoljen tudi nogomet^^

T=)

kosmato, bolj kosmato, najbolj kosmato

Sedim v predavalnici in gledam okrog. Vsi so bolj kosmati kot običajno. Seveda pri tem mislim na moške, ker ženske so tako ali tako vedno kosmate (štejejo samo lasje). Ampak moški(ali pač fantje) v predavalnici so bili divje kosmati danes. In potem sem začela povezovati kocke v legosestavljanko in počasi je slednja dobila smiselno strukturo. Korenine segajo v daljne leto 2003. Takrat je skupina Avstralcev ob pivu (le kaj bi mi brez piva?) razpravljala o modi 80. let (men and fashion-logično, povsem). Nato so se odločili, da bodo brkom vrnili priljubljenost, in z novim slogom začeli zbirati sredstva za raziskovanje raka na prostati. Gibanje se je razširilo po vsem svetu, celo v predavalnico P1 na Fakulteti za farmacijo in seveda v moje misli in blog. Tak tip moškega, ki to počne, si zasluži uradni vzdevek Mo Bro. Brki samodejno povečajo pozornost in sprožajo vprašanja. Tako lahko Mo Bro predstavi brke kot simbol, podoben rdeči pentlji, ki simbolizira boj proti aidsu. In zdaj malo dejstev...

Moški gredo neradi k zdravniku (čeprav to krije država za najobveznejše zadeve-nikoli ne veš, kdaj bo treba še to plačat) Rak na prostati je eden najpogostejših rakov pri moških po 50. letu.. Je šesti najpogostejši vzrok smrti pri slovenskih moških in tretja najpogostejša podvrsta svojega kraljestva Rakov. Vsako leto na novo zboli že več kot 500 moških. Zakonodaja, ki ureja pravila tega Movembra pa postavlja zgolj pet temeljnih zakonov:
1. Prvi november moraš začeti
 sveže obrit (logično- kaj bo pa rekla babica na britofu?)
2. Brke si pustiš rasti ves mesec (in potem bo vsem penam za britje v trgovini, potekel rok trajanja)
3. Brki se ne smejo 
 dotikati zalizcev (predvidevam, da to nima veze z zalizovanjem, ker potem bi bilo slednje najverjetneje neizvedljivo)
4. Brki se ne smejo združiti 
 s kozjo bradico (ker potem postane ded dedek mraz in božiček)
5. Vesti se moraš 
 kot pravi gentleman (to naj velja kar celo leto)

Vsak Movember se konča z zabavo v vseh večjih mestih po svetu. In naj potolažim sebe in vse dame. Na žuru se lahko moškim pridružimo kot Mo sestre in nam pri tem ni treba imeti kosmatih predelov telesa (ni pa seveda prepovedano). Zdaj pa samo upam, da bodo vsi kosmatinci iz predavalnice organizirali kak žur in me povabili nanj po koncu tega meseca...

Če je bil današnji blog predolg, potem tako nisi prišel/prišla do tega stavka. xD
T=)

Videz sveče Milene v očeh moškega

Kaj vidimo drug na drugem? Jaz vidim na moških oči, usta, nos, glavo, dve roki in dve nogi, usta. Ampak seveda ljudje ne bi bili ljudje, če tudi za to ne bi naredili raziskavo. No in najprej ženske. One baje na moških najprej opazijo velikost stopal in roke (začenjam se bati, kaj sem xD). Obratno je zgodba bolj pisana. Joške seveda morjo bit na seznamu, ampak niso prve (kar me na žalost tolaži. Še je upanje za človeštvo^^). Obraz bi naj bil on the top. Čeprav pa v primeru pretiranega makeupa moške to samo odvrne (danes sem bila cel dan brez, a se ni noben muhec ujel v mrežo. al muholovko. xD tak da mora očitno bit zmerno). Sledi družba. Moški opazijo tudi s kom se ženska druži (če se druži...). A ni se za bat. Moška družba je seveda dovoljena, ampak prepovedano je, da je namen teh možakarjev spolne narave. In potem sledi še zadnji udarec za moje visočanstvo. Glasnost. Hja, moja upanja, da moškim tiha dekletca ni všeč, so se dokončno razblinila. Oh, samostansko življenje... Ampak, kdo verjame raziskavam (opravičujem se vsem znanstvenikom in tistim, ki to morda postanejo, a moram sebe in še katero malo potolažit.)

In zdaj k manj osebnim temam (no ali pa tudi ne). V Sloveniji je novo le to,da je predsednik star en dan in petdeset let, ter da pada dež. Nobenih pokolov, ubojev, zaboditev, Nobelovih nagrad, Guinessovih rekordov ali pa novih frizur pri sosedi. Skratka, mir je. Čeprav spadamo baje med revnejše, imamo vsaj mir. Čeprav na nebu danes zvezd ni migoče videti, imamo vsaj mir. Čeprav nepravilno ločujemo odpadke in prižigamo preveč sveč, imamo vsaj mir. No in ko že omenjam sveče, naj opozorim na dejstvo, da imajo dobesedno vse sveče, ki jih je bilo možno kupiti v prejšnjih dneh, ženska imena. Vse so Mojce, Milene, Ane,...a nobena faking sveča ni Miran ali Janko. Zdaj, ali je bilo tako ime proizvajalčevi pokojni ženi, ali pa je tako ime proizvajalčevi ženi, ki mu ne da. Kosila seveda... Ampak kot vidimo, je prisoten neke vrste izem tudi na tem področju. A nam potrošnikom je tako ali tako vseeno katero babo kupimo. Glavno da je rdeče barve in sveti... Bi pa bilo dobro, če bi bilo moškim tako vseeno, da raziskava iz prvega odstavka ne bi dajala nobenih relevantnih rezultatov. A glavno da je mir.

 T=)

Lutka s prazničnim krikom

Danes je praznik in trgovine so najkasneje ob treh zaprle svoja vrata. Lahko bi pisala o kakih dejstvih tega enaintridestega, ampak o tem smo se učili v šoli, brali v časopisu in na internetu ter poslušali na tv. Malo mojega pogleda: Komercialno gre za praznik žensk in moški se spet počutijo manj vredni. Nekomercialno gre za reformatorske zgibe Martina, ki je enkrat nekaj nabil in s tem naredil reformo. Eni pa skoz nabijajo, pa ne nastane nič reformnega. Ja dečki, treba znat... Čeprav nabiti in ne pustiti posledic, si tudi zasluži pohvalo. Razen če se nahajaš v tistih stereotipnih letih, ko tvoji starši pričakujejo vnuke. Naj se ustavim še malo pri komercialnem prazniku. Se vam ne zdi, da si ženske resnično zaslužimo tudi ta praznik? Prava umetnost je kljub krčem ostati nasmejan in kljub nosečniškem trebuhu leteti na metli (beri:kuhati). Zato se mi zdi upravičen praznik. Samo kaj ko nam noben žal ne bo podaril rož (no razen ko bomo pokojne. Kruta resnica dneva pred prvim novembrom). Sicer pa si jaz na današnji komercialni reformatorski dan želim le, da ga me nekaj ogreje. Že cel dan so moji receptorji za toploto v neaktivni fazi. Njihovo vlogo so pa očitno prevzeli bolečinski, ki so se navsezgodaj aktivirali in jih nič ne inhibira. Ni lepo biti čarovnica... Čaj? Objem? Juha? Ljubezen? Odeja? Dom? Termofor? Ogenj? Jopa? Alkohol? Mislim da ima največ potencialov slednji...a potencialov na reformatorski dan res ne bom izkoriščala, ker se želim jutri zbuditi zgolj z eno mačko v hiši.

In po popoldanskem ogledu The conjuring imam občutek,da se ne rabim bat za dejstvo, da se bom zbudila, ker je pod velikim vprašajem, kako bom danes zaspala, ko ne morem nikak pri prižgani luči. V temi pa bo....bom vidla. ;) priporočam. Sicer me je konec malo razočaral, ampak igralci so pa ena a. Vsak je dober za svojo vlogo. Še lutke si zaslužijo Oskarja...ali pa vsaj Viktorja. Film te zapsihira in v tebi prebudi dvome. O duhovih, demonih, preteklosti in prihodnosti, lastni duši in telesu,...skratka o vsem. Ampak če nimate zvočno odpornih sten, potem ne gledat. Sicer pa pogumno...

Praznik gre h koncu in nov se bo rodil. Ampak jutri bodo trgovine zaprte in nas, narod potrošništva, bo najbolj skrbelo dejstvo, da je nekdo lepše uredil grob. In marsovci se nam bodo spet lahko smejali...

T=) 

lizanje, craving in žvekanje

Začel se je podaljšan vikend za večino državljanov naše države. Včerajšnja turbulenca je prišla za mano in danes sem hin na zelenem kavču pod oranžno odejo in ližem rdečo liziko v obliki srčka v ustih, ker je stala ravno toliko, da sem si jo mogla privoščit, da dobim tisto dodatno piko na svojo Pika kartico. Ah to potrošništvo! A tokrat mi ni žal...

Je kdo slišal za Reduser? No, jaz nisem vse do danes. Sicer pa gre za tako ali tako mlado zadevo. Tarčna populacija te aplikacije so uporabniki drog, ki se zavedajo svoje težave in bi radi tudi kaj naredili v smeri očiščenja. Samo e-mail in geslo (kot povsod na netu) in že si noter. Sledi vodenje lastnega "dnevnika" počutja, aktivnosti, uporabe drog,... Uporabniki se lahko povežejo tudi s strokovnjaki. A ni nujno. Lahko zgolj vodiš vsak svoj odmerek in craving. Lahko se pa zgodi, da ti ob tem tudi kaj drugače klikne v glavi. Čeprav vem, da bo težko... Tudi naše ministrstvo za zdravje je podpornik te aplikacije, kmalu pa se na seznam podpornikov nameravata vpisati tudi Andoid in IOS (seveda. Kje pa njiju dandanes ni?). Rečem lahko le, da svaka čas, če komu rata priti na čist pH in ravnotežje elektrolitov (pač vsega možnega) v krvi. Res. Bitka je težka, a tudi Grkom je uspelo zmagati Perzijce ^^

Afera žirafa. Nezemljani se ziher pot tleh mečejo od smeha, ko gledajo na Zemljo. Novozelandec si je namislil eno bedarijo in zdaj ves svet (vključno z mojim socialnim krogom) menjuje prikazne slike na Facebooku. Zemljani postajajo žirafe (na žalost) in žirafe postajajo ljudje (na še večjo žalost). Koliko žiraf je postalo človek v zadnjih dneh in koliko ljudi je zažvekalo travo za kosilo? Samo dokaz, da na svetu uspejo samo neumnosti. Ampak vsaj trava je dobra... Me pa zanima, koliko je še pravih ljudi po Kriteriju žirafa med nami.

T=)

filozofija belega madeža na avtobusu

Ko zjutraj zvoni budilka in nastaviš dremež - ali bolje rečeno, misliš, da si ga nastavil. Nato seveda zaspiš in se zbudiš prepozno. Šibaš na avtobusno postajo in vmes počneš vse, kar bi moral zjutraj v jedilnici in kopalnici. Avtobusa od nikoder (tipično). Kmalu ga zagledaš, ves vesel. Se usedeš vanj in dobiš upanje, da prideš z zelo majhno zamudo. A avtobus na naslednji postaji dobesedno crkne in doživiš svojo drugo avtobusno evakuacijo. Še vedno ne obupaš in počakaš na nov avtobus. Naskočiš svoj sedež in se po daljši poti odpelješ na faks. Med vožnjo opraviš še zadnje popravke na poročilu, ki ga nato nepravočasno oddaš, ampak oddaš. Na faks zamudiš (čeprav hitro skužiš, da se ti zamuda ne bo poznala na znanju). Ko zadihaš, spoznaš, da nimaš s seboj opreme za popoldanske vaje, zato se zaveš, da te čaka laufanje. Ponovno. Po predavanjih odhitiš na bus in ga tokrat ob času ujameš. Odpelješ se domov, pokličeš Kitajce in čakaš v svoji neurejeni postelji, kjer izvajaš globoke meditacijske procese. Ko "ugrizneš" v omako, uvidiš, da je pekoča. Nato se počasi odpraviš na vaje in na avtobusni postaji ugotoviš, da ti manjka telefon (100tič do zdaj). Vrneš se ponj. Ujameš naslednji avtobus in greš na vaje. Pred vstopom v laboratorij te pritisne lulat in namočiš plaščev pas v wc (zdaj vsaj vem kako se spere flek iz plašča, ker ko se je namočen del posušil, belega madeža ni bilo). Med umivanjem rok se pogledaš v ogledalo in vidiš zelo zelo grd razgled. A ti v možganih odmeva Werner s svojo pesmijo Ne gane me in te lasten odsev res ne gane več. Ob hoji po stopnicah se spotakneš. V laboratoriju gre vse narobe in v trgovini je zmanjkalo pomaranč. Greš dalje.

Dolg uvod je posledica prikaza, da nesreče, slab dan in "vsenarobe" niso le miti, ampak tudi resnice. In kaj takrat? Kaj storiti, ko bi lahko bilo le huje, če bi imeli boreliozo in luskavico(btw.danes je svetovni dan luskavice)? Hja. Enostavni dve čarobni besedi upoštevaš. Greš dalje. Z dvignjeno glavo, namočenim plaščem, brez bele halje ali z njo, z avtobusom ali peš. Enostavno greš dalje. Tako kot Natalija Verboten zaradi blokirane pesmi. Tako kot prebivalci bloka v Domžalah zaradi izgube domov. Tako kot poletje, ki hodi po jeseni. Tako kot vsak tretji, ki se zbuja z bolečim hrbtom. Greš dalje. Tako kot čas. Hudo bi bilo, če ne bi šel in hudo je, ker gre. Težko je iti dalje, hkrati je najlažje prevrteti uro naprej (osebno jo raje premikam nazaj-zlasti zjutraj). A to je narava. Naprej, naprej, naprej. Pa čeprav ti skala (kaj skala, celi Mount Everest) zastira pogled.

Dovolj tajanirnega filozofiranja. Just listen to Daniel's Bad day.

T=)

Balanciranje poljuba med umikom

Kako vedeti, kdaj se umakniti? Kako vedeti, kdaj se umakniti, da vam ne bo stalaktit (al stalagmit?) padel na glavo? Kako vedeti, kdaj se umakniti in utihniti? Kako vedeti, kdaj se umakniti, da vas ne bo napadla stara teta na troli, ker ji stojite na poti? Kako vedeti, kdaj se umakniti, da ne boste vi obtoženi za dejanje? Kako vedeti, kdaj se umakniti, da ne bo zamere in krvi? Kako vedeti, kdaj umakniti cestninsko postajo (ja Darsovci očitno ne vedo)? A kaj ko je jama tako lepa in ravno na tistem mestu na troli najbolje vidite ekran z novicami? In kaj ko ženske (vsaj iz svojih pogledov na zadevo) težko utihnemo in se umaknemo? No...Dars je začel z umikanjem. Ampak traaaaja. In ali je kaj bolje? Namesto za 40 stoji znak za 60. In nikomu ništa... To je najbolje. Balance (kot žvečilni gumiji z okusom borovnice, ki so v akciji v Mullerju). Umik, a ravnotežen. In nato lahko izpišemo še konstanto ravnotežja, ki se v tem primeru sovpada s konstanto umika. Problem rešen? No ja... Ali pa se še bolj zaplete. A nikoli ne veš, kako je prav. Nikoli, nikoli, nikoli. 

Zdaj pa sledi odstavek, ki ga je navdihnila moja inovativna ilustracija žabca s krono in balonom v obliki srčka v roki in inovativna preobrazba bloga. Najbolj inovativno podjetje na svetu bi naj bilo podjetje Apple (zato je iphone 200eur dražji od ostalih telefonov). Sledi mu google (ker on je itak sin od Chuck Norissa, ker pač vse ve). Zadnja stopnička pa je v lasti Samsunga (zato je S4 100eur dražji od ostalih telefonov). Merilo je vlaganje podjetij v dvojni R - raziskave in razvoj. Čeprav bi bilo za človeštvo bolje, da bi na stopničkah bilo kako medicinsko ali farmacevtsko podjetje, saj bi razvoj teh področij verjetno olajšal gluhemu, da ponovno sliši; slepemu,da ponovno vidi; žalostnemu, da je ponovno srečen; tistemu z rakom,da si raka skuha raje za nedeljsko kosilo; tistemu z AIDS-em, da ostane zgolj z jajcem (ali v primeru osebe moškega spola z najmanj dvema)... A kaj ko vsi najraje vprašamo kaj Googla in imamo pameten telefon v žepu (če ga seveda dobimo not).

Žabec še ni dobil mojega poljuba. Me je strah kaj bo? Ali pa bo postal princ in bom jutri objavljena v Lady na straneh, kjer lahko gledamo royalties? Ali mi bo žabec izpustil balon v obliki srčka in mi podaril krono in bom spet v Lady? Nič od tega ali karkoli drugega.

T=)

Objemi mi me kakor krompir!

Vsak dan se začne z novim jutrom in konča z novim večerom. Vmes je pa kar nekaj ur življenja. 

Nikoli nisem popolnoma razumela objemov. Zakaj se ljudje objemajo?  Nikakor nisem razumela, da bi bil lahko objem nekaj tako nujnega, ampak počasi tudi to razumevanje prihaja. Zanimivo, da slovenska wikipedija tega izraza seveda ne zna razložit. Ampak hvalabogu da znam vsaj toliko angleško, da sem "izvedela" nekaj dejstev o objemih od te magične vsevedne tete, ki pa nimajo nekega pretiranega čustvenega izvora. No in če strokovno prevedem in povzamem, gre za neverbalno komunikacijo, v kateri dve osebi (tu bi jaz malo definicijo spremenila, ker včasih pomaga tudi objem vzgalvnika ali celo plišaste živali...-kot recimo včeraj) drug drugemu ovijeta roke (in moja teorija se podre, ker vzglavnik nima rok. ali pa zgolj teta Wikipedija tokrat ni tako verodostojen vir? vsak naj presodi sam.) okrog pasu, vratu ali hrbta in se ob tem stisneta. In na wikipediji je dodana še definicija Group hugga, ampak lahko preskočim prevod, ker itak vsi vemo kako to izgleda iz vseh ameriških najstniških filmov in serij. Ah ti objemi! Skratka, če vam kdo ponudi objem, ga sprejmite, saj je zelo hudo, ko bi ga radi imeli, pa ga ne dobite. Tako kot vse...

Prvi alpskosmučarski vikend je za nami. Za ene malo manj uspešen, za druge bolj. Ampak to je komaj prvi. Do konca sezone bo dopizidilo gledalcem in tekmovalcem... ni se za bat. Pa še OI so vmes... uf. to bo težko letošnje izpitno obdobje. Sem pa danes izvedela, da sem stara toliko kot krompirjeve počitnice. In ironija, niti to mi jih ne bo prineslo nazaj...

Jutri je nov teden. Tokrat ima prazničen konec. Ampak Božička ne bo (kljub božičnim in novoletnim okraskom v vseh trgovinah).

T=)

Ob vrhuncu nabrekajo češnje

Puščičenje. Če ste ali niste slišali za ta izraz, meni gre na živce. In ne zaradi svojega kompliciranega pomena, ampak izključno zaradi prizvoka, intonacije oz. izraza kot takega. "P" se itak ne sliši (oz.ga komot zamenjaš za kako drugo črko...). "Ušč" pa naredi tako grmaso z mojimi ustnicami, da me del med ustnicami in nosnicami kar zaboli od nagubanja (ja. uradno je to najbolj ubijalska kombinacija za organ ljubčkanja). Potem sledi "i", ki marsikatera preširoka usta še dodatno raztegne in povzroči nabreklost. "Čenje" na koncu poskusi zadevo nevtralizirat (torej popraviti vaš obraz iz kislosti v normalo), a je za to malce prepozno. Sicer pa je ravno tako izraz zelo naporen tudi za vaš slušni del čutil. Če izgovarjamo naglas: Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Puščičenje. Auč. Res. Jaz bi v tem trenutku prenehala brat blog zaradi nadležnosti. Ampak je kar je. Tak jezik imamo. Arrowpushing je pač puščičenje, ki se pa velikokrat sliši celo kot koščičenje in zato sem danes med predavanji o puščičenju (več kot pol časa sem mislila, da profesor dejansko izreče besedo koščičenje - upam da je to zgolj posledica jesenske utrujenosti in ne začetek kakih slušnih težav), razmišljala o češnjevem kompotu. Je pa ta-stvar-na-p eden izmed redkih izrazov, ki jih Google ne pozna. Torej kdor ne ve, kaj bi to lahko bilo, mu svetujem, da naj ostane v nevednosti. Nas bo več...

Lepša beseda: petek. Imamo pa novega C.Greya, ki pa deluje veliko bolj mlečno kot prejšnji. Zgolj upam, da bo ostal in ne bo pobegnil kot njegov predhodnik. Čeprav vloga bo težka in zanjo moraš biti vsaj čokoladno mlečen. Drugače te strast odpihne in utoneš v pozabo. No sicer pa "ta novi" pozira za Calvina Kleina in najverjetneje ne gre za Milka bubble. A še vedno vztrajam, da deluje mlečno... A koga briga Hollywood, ko se bo jutri začel svetovni pokal v alpskem smučanju in bo naša Tinca spet naskakovala odre in doživljala svoje vrhunce kariere. Temu jaz rečem erotika in čokolada. Ne pa petdeset odtenkov sive... Borba, borba, borba. To je tisto, kar pelje do konca in še dlje. To je tisto, kar te ne uniči in razneži. To je tisto, o čem sanjariš in nato sanje uresničiš...

T=)

turbulentno odprtje na kavču

Današnja turbulenca od dneva me je pripeljala do točke, da je kavč edini izhod.

Začelo se je bučno (ne v smislu sinonima za "precej glasno"). Moji novi melodiji, ki me zbudi vsako jutro (beri: budilka) se reče Broccoli salad. Kljub moji izraziti domišljiji pa zjutraj nisem videla ne brokolija in ne solate. Zgolj svoje trepalnice, ki so hrepenele po tem, da prekrijejo zaveso čez beločnico. Morda pa bi lahko posikala kako melodijo z naslovom Sezam, odpri se! Čeprav danes sem bla srečna, da se je hrustljavi sezam odprl, ker so me v sanjah preganjale kamele.. A to je bil zgolj prvi val, ki je zadel mojo telesno obalo. Prvi je najmanjši in nakrajši. Nato pa postajajo vse bolj podobni cunamiju. Nato pa še mačka gre prek ceste (in niti pljunit več ne pomaga) pa vse do stanja po-na kavču.

Le 22 jih je bilo. A o njih bo jutri govoril vsak časopis, spletni portal, čakalnica v frizerskem salonu in pri zobozdravniku, revija za ženske ipd. Gre seveda za povabljence krsta malega princa Georgea v palači Svetega Đejmsa. Sicer pa je v naši državi danes tudi bil kak krst. Za koga npr. prvi letošnji kolokvij. Čeprav ga nisem "zalila" (ker ni bilo razloga oz. nisem prej nabavla kake etanolne substance) je pa kolokvijsko leto krščeno. Glavno, da sem humana oseba, ki v sili skoro pozabi številko rešilca oz. vedno ugiba ali je 112 ali 113. No, in 112 je. iz prve... Čeprav ne želim, da kdo kadarkoli zavrti to magično cifro. ^^

Zdaj pa Piluse sušit in aceton po Unguisih polit. Potem pa bodo vsi režnji možganov doživel izklop. Upam da ne za vedno...

T=)

toplotni receptorji za inferno ljubezni

Kaj je naključje? Da med brskanjem po telefonu in mp3jem v ušesih, na telefonu med novicami na fb zagledam sliko Leonarda Dicapria in na mp3 začne igrati My heart will go on. Z veseljem bi rekla, da mi to izzvabi lepe spomine, a ne morem.xD Spomnim se na nočno potovanje z avtobusom na Švedsko, ko se je vrtel Titanik (v filmski obliki) in jaz nisem mogla zaspat zaradi zvokov nalaganja premoga v ladjo. Zanimivo, da sem takrat registrirala zgolj te zvoke kot moteče.... A pesem sem vseeno poslušala do konca. Ker Titanik je pač Titanik. Sinonim za tek ljubezni čez ovire (in tik za ciljno črto je oba tekača zadel infarkt. kruta resnica...)In draga pokojna Whitney je tudi znala pet (raje nisem pela zravn nje, da se ne bi začela v grobu obračat in da ne bi mimoidoči oglušeli...)
 
Po sprehodu mimo izložbe, me je pribilo na pete. Zagledala novo knjigo Dana Browna. Inferno je sicer izšel že predvčerajšnjim v slovenščini, a me pot ni nanesla prej mimo. Kot precej neknjižnega molja (zlasti odkar sem na faksu) mora biti res dobra knjiga, da me na pete obrne. No in vse Dan Brownove do zdaj so mi ble prava vroča čokolada za moje toplotne receptorje. Tako da ja, malo sem pogooglala o tem Infernu in žalostna ugotovila, da knjiga v angleščini obstaja že od maja (sem rekla da se je knjižni molj iz moje rane pubertete popolnoma izkorenil-branje 24ur.com in novic na troli ne spada med molje, ampak knjižne pršice). No in zdaj k Infernu. Tokrat bi se naj Brown posvetil Božanski komediji in spet aktiviral svojega Langdona (ki ga bo tudi tokrat spremljala lepa ženska. Hvalabogu tudi pametna, če je medicino končala...). Na zadnji platnici knjige piše: Išči in našel boš! Pa bom res? Ali ne vidim in nočem najti? A tudi slepec kdaj spregleda in otrok kdaj ni več trmast... Ah. To sum up... Mnenja o knjigi žal nimam. Morda ko jo preberem pa bo? xD Ampak to šele, ko bo čas (torej poleti-.-).

Sicer pa je na našem planetu vse po starem, v pričakovanju Lige prvakov in novih jutrišnjih izzivov (ki jih pri meni ne bo zmankalo do večera -.-).

T=)

lulanje na letalu in mrk

Po tako turbulentnem jutru, ko je zajtrk v naglici pristal na obrazu namesto makeupa (dobro da me na avtobusu nihče ni poznal) in da je čaj z rumom povzročil opekline 2.stopnje na mojem jesenskem plašču ter opekline 3.stopnje na mojih dlaneh, lahko rečem, da je dan minil brez kakršnihkoli produktivnih dejanj... Kako pohvalno! A zgodil se je pretres na spletu, kjer smo bili priča mrku Facebooka (in mama ni nič klicala-morda pa le ni tako zavzeta uporabnica...al je pa zgolj bila kje brez wifi). Če se kdo vpraša, zakaj je pogledal danes na fb (večkrat) in so bile novice vedno enake,je to zato ker so njegovi frendi doživeli twilight without being Robert or Kirsten. A bolje zdaj, kot pa pred kakim izpitom (vsaj zame...-kljub temu da se sliši malce smešno). Je pa zanimivo, da pa tisti uporabniki, ki mrka niso doživeli (ali pa so si nadeli kaka specialna očala), sporočajo nesrečnežem, da Ostanejo močni. Ah, kam gre ta narod? Saj ne vem, ali je bolje kaditi travo ali žalovati, ker ne moreš na facebook objavit, da bi rad na wc, a ne moreš,ker je na letalu prižgan znak za varnostni pas in moraš sedet. Aja, na letalu ne smeš sploh bit na telefonu...but you get the point. No in problem mrka je postal globalen. Ampak ljudje tako ali tako nonstop doživljamo kake mrke. Mrk v odnosih, mrk v besedah (to bi jaz rabla, da bi bla večkrat tiho), mrk med poslušanjem na predavanjih (pogost pojav pri meni), mrk v ljubezni, mrk v znanju, mrk v delovnem zanosu, mrk v tem kaj bi danes kuhali,... Ampak včasih je treba doživeti mrk, da bi človek spregledal in videl mavrico (ki sem jo zjutraj po lastni krivdi zamudila -.-). 

Mene pa je v to, da moram Ostati močna, ni pripravil ne mrk in ne smrt Titove Jovanke (naj počiva v miru v Hiši cvetja). Danes sem naredila čistko namizja svojega telefona in Pou je šel pod rušo. Žal najverjetneje niti v bližino Hiše cvetja, ampak zgolj v kak multimedijski odpad mojega telefona s tako velikim ekranom, da ne moreš s palcem dotaknit njegovega vrha in tako ugasnit zvonenje (zato pač zazvoni med predavanji...). Ah, naj počiva dragi drekec v miru! (kaj pa je bil non stop dirty-higiena je na prvem mestu xD). Nova igrica je pa tudi že gor na ekranu.^^

Po prebranem lastnem blogu sem ugotovila, da ni niti namigov ne niti konkretne perverznosti. Zato pa je bilo branje tako bedno.

T=)

fatalno rdeče brejkanje postelje

Kruta resnica je,da nas večina spolno zavednežev išče samega sebe. Bodisi z manj ali več dlakami oz. joški. Temu bi lahko rekli (torej se obeta nov taja-izem): novodobno nabiralništvo mesa. Vsekakor gre za vrsto nabiranja in za vrsto mesa. No potem pa sledi nabiranje poročne obleke v katerem izmed katalogov ali salonov... Tako. Nehala se bom pritoževati nad dejstvom, da je moja hladilna nakupovalna vrečka iz Hoferja prazna (ker pač meso baje mora biti na hladnem bom tokrat bila neeko in uporabila sintetiko) in se bom posvetila moji ljubezni zadnjega tedna, ki mi je skoraj vsak večer grela (sicer posredno) posteljo.

Gre za Walterja White-a, s katerim sva dobesedno Brejkala bed. Seveda ne v smislu kot bi lahko prebrali v kakšni nesramni knjigi, ampak zgolj tiste vrste "bed", ki nima rjuhe čez. Ne bom spoilala, kako se je končala njegova pot, ampak zgolj moja. Nekako nisem napolnjena. Jaz bi še! Ampak konec je moral bit. Psiho al nepsiho... Sicer bi jaz drugače končala serijo, ampak nimam pojma kako. Sploh ne vem, kaj sem pričakovala... Happy end? Ne. Sad end? Ne. Da mi ne uide kakšna podrobnost vsebine, bom prešla na debatiranje o trajanju serij. Kot se vse enkrat konča, se tudi serije. Ene prej (npr. tiste ki jih očitno ne poznam.xD), druge kasneje (npr.tiste ki jih gledam namesto da bi kaj koristnega nardila). A vse ima tudi svoj rok trajanja. In vsekakor ne sme predolgo bit v hladilniku. Dexter-4sezone bi bile dovolj. HIYM-4. sezona bi pa res lahko razkrila, who the fuck je mama. Prison Break- kljub omamnim tatoojem (ki sicer niso bistvo) W.Millerja, bi zadoščale že 3 sezone. Gospodinje-po drugi sezoni sem nehala... House-ravno prav,ker površinsko zhodbe niso preveč povezane in ne rabiš sproti gledat (al pa moj brain ne vidi povezave...kar je tudi možno). Da ne naštevam preveč in da si ne vzbujam slabo vest, koliko časa je šlo v brezdelje, bom naredila zaključek. Ena izmed redkih serij, kjer bi z veseljem prebavila še kak večer, je Breaking Bad. I guess I may have choosen right college... Poti so mi odprte. Čeprav se ne bi branila sodelovanja s Pinkmanom, pa verjamem, da bi bila boljši diler kot proizvajalec... 

Samo meni rata razkrvarit prst med preoblačenjem. In to ne grobih in hrapavih kavbojk, ampak gladke in mehke trenirke. In tako je moj sredinec dobil gratis lakiranje danes. Barva: fatalno rdeča. Dobesedno...

T=)

Nogometne murke konsistirane v žemljici

Lady Gaga ima svojega. Tudi Justin Bieber in pokojni Jackson, pa David Beckham in Ronaldo. One Direction so pred kratkim tudi dobili svojega (kljub dejstvu da jih je 5 (upam da sem trofla) so dobili zgolj enega...). Rihanna, Christina Aguilera, J.Lo, Fergie, Madonna, Avril in podobne, so že veteranke pri tem-prave mame. Tudi James Bond dobi z vsakim filmom novega (zraven dobi še novo seksi ljubimko, suknjič in pištolo). Tudi v Adidasu, Nike-u, Pumi, HugoBossu, Tom Tailorju in kaki trgovini s svojo znamko ga je mogoče kupiti (osebno svetujem Zaro, ker tam imajo najboljšega in najokusnejšega po mojem mnenju). Pomembna je oblika in konsistenca. Ne preveč in ne premalno, ravno prav. Sočen, mamljiv in dovolj časa "trd". Fatalen in usoden za vsako poigravanje...  Parfum (le kaj drugo bi lahko od Michaela Jacksona še ostalo?). Vsi stavski tega odstavka so nastali izključno kot uvod naslednje novice, ki sem jo nekje zasledila. Ne se bat, ni naš Damjan Murko zmešal svojega parfuma (v katerem bi lahko gotovo vonjali dobre dedkove kisle "murke" in bili Srečni ker smo). Gre za British hitthing. Otočani so na trg poslali eau de toast. Dejanski parfum z vonjem po kruhu... Čeprav je limited edition in bo dostopen le peščici, menim da gre za dobro idejo. Komu pa ne diši sveže pečena žemljica? Za veliko ljudi (zlasti moškega spola) sicer ni nujno da gre za pečeno žemljico, ampak... You get the point. Dovolj je bilo pisanja o tej omamni zadevi. Naslednjič, ko ga boste uporabili, se spomnite na murke in žemljico... Da bo sam efekt parfuma pristal na pravih mestih vašega telesa, ker baje se tako ali tako špricamo tam, kjer hočemo biti ljubljeni (dobro da je srce notranji organ in vse pristane na kvadraturi mojega Cutisa...)

Slovenci pač nismo nogometni narod, ker danes ne žaluje noben (razen kaka vdovica al vdovec, ki nista podedovala moneymoney). Tudi Srečko Katanec je z igro fantov po vseh izjavah sodeč zadovoljen. Potem pa je dodal, da se je s fanti dogovoril za tako tekmo (aha. zmenli so se, da morjo zgubit? No saj Švicarji so ziher vsem podarili kako uro. Pa še za punco...). A treba je priznat. Karte za Brazilijo so tako ali tako predrage za našo državo, kjer je recesija ustvarila še svojo spletno stran (recesija.si-no shit^^).

T=)