PRESTAVLJENA IN ZAMENJANA

Blog je prestavljen na domeno wordpress.

Here is the link: CROSSINGANDLIVING

T=)

Sadni jogurt ni čutil srčnega elektrona med defekacijo

Se vam je kdaj zgodilo, da enostavno niste vedeli, kaj čutite? Niste vedeli, ali ste jezni, srečni, žalostni ali razočarani? Niste vedeli, ali naj jočete, se smejite, razbijete omaro ali si odrežete prst in s tem tvegate rupturo Digitusa? In ironično, naredili niste nič od naštetega. Nič. Raje ste pozabili in stopili skozi vrata na Sonce, ter se pretvarjali, kakor da ni bilo nič. Nič. Nadeli ste si črna sončna očala in stopili v trgovino po sadni jogurt. Dražljaj petka pred slabima tednoma pa se je le naložil. Na kup čustev v okolico želodca (histološko neznana lokacija). Na kup nečutenih čustev. Kakor se nalaga opeka ob zidanju hiše. 

Opazovati. Biti mindfull (izraz, ki je zadnje čase vse bolj popularen in smo ga na sončni strani Alp prevedli v Čuječnost-fuj). Verjamem da moje besede zvenijo kot eno sveže bluzenje in mešaje slame, a ko me je tisti torek zaradi tega kupa čustev peklo v želodcu in je bil namesto kave s cimetom moja izbira metin čaj z Reglanom...sem se odločila opazovati ta kup. Na momente se mi je zdelo, da sem v štali pred kupom dreka (ne vem od katere živali, a sumim na svinjo) brez primerne obutve. Spet drugo sekundo sem imela obute gumijaste škornje in vile, da obdelam ta drek. A nisem. Le opazovala sem in dovolila ta drek.

Opazovati in ne soditi. Dovoliti si čutiti to kar vidiš. Zveni kot stavek iz ust psihiatra v udobnem usnjenem naslonjaču v kakšni ameriški limonadi. A na žalost sploh ne gre za tak bullshit. Ne. Vsakodnevno si sploh ne dovolimo čutiti. In tukaj ne govorim o ljubezni do nasprotnega ali enakega spola. To je že kvantna fizika, ki je velikokrat na žalost le v eni smeri toka srčnih elektronov. Govorim o tem, kako si ne dovolimo čutiti sedenja na wc-školjki med defekacijo. Govorim o tem, kako si ne dovolimo čutiti, da smo stopili ven iz hiše in zaprli vrata za seboj. Ne dovolimo si čutiti polzenja hladne Radenske po grlu. Ne dovolimo si čutiti odeje na kavču po ritjo. A vse to se dogaja in kup se nalaga. 

Ne vem kak naj bo zaključek tega bloga, ki se je kar malo zavlekel. 

Jočite. Dovolite si. Smejte se temu blogu. Zmignite z rameni zaradi prebranega in si mislite svoje. Pozabite. Sovražite moje stavke (čeprav če ste prebrali do sem, potem je že to dober znak, da morda nimam še več sovražnikov). Ljubite. Bodite. Ne sodite. Opazujte. Dovolite si pozabiti črna sončna očala v torbici. Dovolite si priti domov brez sadnega jogurta. A bodite tam. Bodite tam, ko boste naslednjič za seboj zaklenili vhodna vrata po aktivni noči v premajhni postelji ali kavču. 

T=)

p.s. Tisti torek sem imela možnost poslušati dve tetki v vrsti za Tiktak blagajno in zaslišala sem besedo Čuječnost. Nato sem jo zaupala Googlu. In sebi. Prej pa me je kakat pritisnilo in sedla sem na wc. Se opravičujem za bizarnosti, a danes sem bila cel dan od doma.

Nekoč sintisajzer, danes računalnik? Ne. Danes skušam čutiti, da sedim na hladni školjki.

Kri na 6packu brokolija

Dnevni počitek. Dnevni počitek izboljša spomin in zmanjšuje tveganje za srčne bolezni. To dejstvo sem prebrala v današnjem okupiranem dnevu. Ampak to ni res. No, zdaj pa se mi najprej poraja misel, kako v tem tempu življenja sploh dnevno počivati? Nikak. Screw daynap, hello broccoli (al je en c?). Brokoli-sovražnik malih mesojedcev in patent igrače v Ikei, je prav tako izboljševalec spomina in ugoden za srce. So, one broccoli a day, makes you memorize anatomy all the way-to bomo še videli no... A naslednjič v kitajski naročim zagotovo kaj z dodatnim brokolijem. Zakaj mi ta beseda zveni tako seksi? Naredite malo daljši r. BrrrrrrrrrrrrrrOKOLI. In pred očmi imam 6pack (edini ki je dejansko okusen, je tisti od piva. Ostalo je vse umetno) Ok. Dovolj neumnosti. Vračam se k dnevnemu počitku.

Kdaj sem nazadnje to počela? Hju. Verjetno v torek, ko sem imela mačka (zelo ponižno lahko povem, da je bil celo tiger). In ali je pomagalo? Ne. Danes me peče žrelo (tukaj naj opozorim na nesmiselnost fraze "boli me grlo", da vas izobražena javnost ne bo grdo gledala-google why) in verjetno to sploh nima veze s torkom. Nasploh pa sem poskušala v torek marsikaj, da ne bi petkrat dnevno počivala, a ni nič zaleglo. Dr. Čas še najbolj. A dnevni počitek lahko pomeni preventivo pri srčnih boleznih, kurativo pri slabem spominu ali pa preprosto pomeni čisto aktiven skok čez plot (če ne verjamete, spet poglejte na Google). Ja, za šifro "dnevni počitek" se skriva najem sobe za par ur nekje čimdlje od žene. Zato ker pri ženi ni miru za puzzle sestavljat, seveda. Japonci imajo Ljubezenske hotele, mi pa pač storitev "dnevni počitek". In slednja hitro postane vzrok slabšemu spominu (naenkrat) in poveča tveganje za srčne bolezni. No in zdaj sem dokazala zakaj ne drži to kar sem prebrala danes ter da je res vse relativno in lahko neham bluzit. 

Sivina, megla in dež. Kot da je že prvi november in je oblakom treba jokati. Pa tudi nek čuden dan je. Devetindvaseti. Kako "gnila" številka. Pa naj ne zamerijo vsi Zemljani, ki danes kaj praznujejo, se jim je rodil otrok ali so zadeli na Lotu. Jaz nisem. Sem pa doživela namakanje las v dežju, ustni zagovor in mrtvo mačko sred ceste (v taki konformaciji, da nisem mogla razbrati kateri del je Cauda in kje Caput). Mogoče je uboga žival le prilegla k dnevnemu počitku ob nepravem času na napačnem mestu? Krvavo je končala svojo pot. Tako kot jaz današnji zapis, ker se mi je pravkar odlepil Hansaplast in je kri umazala tipkovnico.

Kljub temi da sem v torek naredila 5 daynapov, pa rekorda Fione nisem podrla.

T=)

Tisti nemogoči položaj v postelji

Some Lovers Try Positions That They Can`t Handle. In tudi jaz, ko razgrnem vijolični tepih za molitev (beri: yogamat) po tleh in poskusim stojo na glavi. God bless učenje tipa "tasuhiškafecpušča" ali v strokovnem žargonu-mnemotehnike. Tudi za koščice v zapestju in njihovo zaporedje obstaja stavek. In še realističen je... Res. Celo bolj kot zame (čeprav stoje na glavi še lep čas ne bom več delala). 

So here is the story...

Gre za zgodbo (vir: ožja družina) dveh policajev na delu, ki sta probavala takšne in drugačne strani v Kamasutri in sta pristala na urgenci v taki pozi, da je bilo s kosila (nedeljskega, da ne bo pomote) poklicanih 5 kirurgov. True story, bro. Živa resnica. In da ni dovolj dejstvo, da sta bila na delovnem mestu-tudi poročena sta bila. A ne med sabo. Tako da ja-take stvari se ne dogajajo le v filmih in Ameriki. A da ne zaidem-scaphoideum, lunatum, triquertum, pisiforme, trapezium, trapezoideum, capitatum in hematum - če koga slučajno zanima. 

Če pa ljubimci poskušajo takšne in drugačne položaje in jaz takšne in drugačne poskuse zloma tilnika, pa begunci poskušajo takšne in drugačne načine izvedbe misije "kavica z Merklovo". Ne bom pa pametovala o tem, kaj se trenutno dogaja v kakih Brežicah ali bližini Dobove. Ker enostavno ne vem. Nimam časa, ker se ukvarjam z lepotami študentskega življenja, kot so npr. kofetkanje na sončku, pivčkanje v baru ali zmenki v kinu. Aja, beseda so je izgubila prvi del ni. Narava faksa dopušča le kofetkanje na poti (temu se po slovensko reče: nositi kavo pocestnico-only God knows why) do predavalnice, delanje zapiskov v baru in zmenke v postelji. Zato se ne bom vtikala še v begunce. Naj jim veter ne prevetri preveč vseh humerusov, uln in lopatic. Moji možgani so danes, včeraj in še najbolj v TOREK zjutraj (ja- pesem Utorak v pravem pomenu besede) dobili pravo dozo. In tudi v najhujšem vetru, je treba zavezati vezalke (ali zapreti ježke) in kreniti naprej. Sicer zamudiš avtobus... 

Na srečo pa policaja čez 8 mesecev nista potrebovala tega pripomočka. Morda je pa bila že v menopavzi...
(photo: Taja =)

Po branju tega zapisa sem uvidela, da sem prekršila obljubo. A morda bo komu, ki bi slučajno prispel do tega stavka, celo všeč... 

T=)

Musaka na vrhu sveta

Že včeraj (navdih: nedeljsko kosilo) sem hotela napisati blog, pa me je zamotila tekma naših legend, ki so danes dobili oblačen sprejem na Kongresnem trgu. Vsaj zalilo jih ni, kot je mene zjutraj in popoldne. A navdih ni le tipično nedeljsko kosilo, ampak dejstvo, da že res dolgo nisem pisala.  

Kako je cela Evropska odbojkarska scena v šoku zaradi Slovenije. Medalje pač ne morejo vedno biti razporejene, tako kot bi naj bile običajno. Včasih se mora srebra in zlata veseliti tudi kdo drug in ne tipične "velike" reprezentance. In zaradi te netipičnosti, potem o tebi govorijo tudi vse žepne in otoške državice. In tako je tudi v družbi. Če tvoja življenjska pot odstopa od pričakovane, hitro pristaneš v kavi sosede in soseda ter na jedilniku družine kakega bežnega znanca. Žal večinoma plavaš in loviš sapo v tej kavi ali v nedeljski goveji juhi. Ker si se včeraj pobarval na modro, pobril ali zamenjal barvo očal. Ker si Slovenija na prvenstvu v odbojki. Ker je lažje vtikati nos v tuje zelje kot pa gledati na uši v lastnem. Ker smo navajeni, da je nekaj normalno. Ker daje moč to, da govoriš za hrbtom-ne le moč, tudi serotonin zdigne in tega se res ni treba braniti, kajne?

In kako je to odbojka povezana z našim nedeljskim kosilom (da bo objava imela logiko, ker je verjetno v resnici sploh ni-a dandanes je vse relativno). Namesto tipičnega restanega krompirja in še bolj tipične pečenke, smo na mizi včeraj imeli musako. Zeleno solato s preveč česna je zamenjalo kitajsko zelje in rezance je brcnila buča. In na primeru kosila lahko vklopim tisto širino, ki sosedom in tisti družini manjka. Saj musaka ni nič drugo kot krompir in meso, zelje prav tako sodi med listnato zelenjavo in dejansko obstajajo tudi bučni rezanci. Ja. Preden naslednjič vtaknete nos v musako in ji očitate, ker se je nepričakovano znašla na nedeljski mizi, se spomnite, da je tudi ona krompir in meso. Da je tudi ona krvava pod zapečeno skorjo (posebej tista, ki jo je moja mama naredila je bila polna paradaaajza-#kečaploverka). In ker kave ne moremo zamenjati za čaj in ker so tudi družinska kosila pač neizogibna, predlagam, da pustimo musako na tisti mizi in se zahvalimo mami.

Pogled iz vrha sveta, kjer nisem imela stativa, da bi bila slika boljša. A važen je pogled. Pogled in to, da musaka iz vrha izgubi svoje napake.

Če je kdo slučajno razumel, kaj je "pisac htjeo da kaže", mu čestitam. Očitno imam neke čudne dneve...polne musake.

Epifizno slovo in diafizni živjo

Konec. Vsi se bojimo konca, a veselimo začetka. Življenja. Potovanja. Pesmi. Zveze. Počitnic. Življenja. Danes si, jutri umreš v prometni nesreči pred predorom Golovec. Danes si v džungli na severu Tajske, jutri v domači kleti pospravljaš šraufe. Danes te zbudi žena z zajtrkom, jutri sam šivaš in krpaš rane na bundi in srcu. Konec. Solze. Smeh.

Slovo. Nato pride slovo. Dostojno in pošteno slovo. Adijo. Zbogom. Lahko začasno. Tako sem se jaz za nekaj časa poslovila od pisanja. Lahko pa tudi za vedno. Tako sem se tudi jaz za vedno poslovila od... Slovo. Včasih je slovo sončni zahod, včasih vzhod (po petelinjem zajtrku). Danes si, jutri te ni.

Včasih je slovo rešitev. Včasih je slovo trpljenje. A vedno je slovo konec. Konec, ki se ga bojimo in hkrati veselimo. Včasih obžalujemo dejanja, včasih jih ob slovesu slavimo. A to je cikel. Cikel, ki ga ne moremo ustaviti. To je resnica kakor to, da ima nadlahtnica dve epifizi in eno diafizo ter da je jutri petek. Petek. Nov. Začetek. Morda je čas, da začnem tudi blog bolj obljavljati. Da je vsaj moje slovo začasno in da bo blog spet poln mojega besednega seciranja. Kaj je nasprotje slovesu? Zdravo? Živjo (vedno sem sovražila to besedo, a se milijonkrat zalotim, da jo izustim)? Dober dan?

Vsekakor je lahko noč slovo. Konec.

V čast slovesa imam namen odpreti tisto navadno Milko. Tisto Milko, ki sem jo dobila tolikokrat v dar kot otrok. Vedno navadno. Hvala babica in dedek!

T=)

seksi reševalec zmore izbrati tudi rolete

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram.

Včasih pomagajo ti trije stavki. Vedno pomagajo ti trije stavki. Vedno, ko je pred tabo nepremagana ovira. Vedno, ko za tabo težek dan. Vedno, ko je pred tabo ponedeljek. Vedno, ko ostaneš sam. Vedno, ko je čas za izpitno vožnjo. Vedno, ko je za tabo še peta neuspela kemoterapija. Vedno, ko je pred tabo vožnja do morja v avto brez klime. Vedno.

A pridejo dnevi, ko zmanjka glasu za te tri stavke. Ko ne pomagajo niti Septolete, niti Neo Angini. Nič. Niti homeopatija. In taki dnevi so pogosti. Ja so. Takrat se velikokrat sprašujemo, v čem za vraga je smisel. V čem je smisel, da smo padli izpit, za katerega smo se učili 24 dni. V čem je smisel, ko nam vsak dan voščijo Lahko noč in Dobro jutro le rolete med spuščanjem/dviganjem. V čem je smisel, ko nam je včeraj umrl pes, ob katerem smo odrasli. V čem je smisel, če bomo dehidrirani in s tem škodili svojemu zdravju. V čem je smisel, ko bomo itak padli na glavni vožnji (ker pač nismo Car na glavni vožnji). V čem je smisel ponovnega poskusa kemoterapije, ko so naše prognoze tako ničelne. 

Smisel gor ali dol. Smisel levo ali desno. Vedno imamo izbiro. Izbiro, da bomo zašepetali te tri stavke. Ja. Z A Š E P E T A L I. Za začetek. Dokler ne bomo rjoveli (kot je danes na Kitajskem to počel Bolt). Izbira je v naši rokah. Obupati ali iti naprej. A obupa lahko vsak. Res. Naprej pa grejo samo najbolj pogumni. In ker smo vsi ljudje (ki so znani kot plenilci tudi največjih živali), mislim da vsi vemo, da šibki nismo. Ne, nismo. Torej, če je kdo pred kratkim padel izpit, naj dvigne glavo in da svinčnik v roke. Če koga čaka izpitna vožnja jutri, naj obuje svoje Allstarke in zažiga kot Rolling Stonesi na koncertih. Če je komu umrl pes, naj dvigne lopato in se dostojno poslovi od njega. Če koga čaka vožnja brez klime do morja (oh blagor njemu), naj gre jutri v China shop in nabavi ventilator. Če se je komu ponesrečila kemoterapija številka 5, naj se pripravi še na 6.

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram. (preberi trikrat)

I CAN. I WILL. I MUST. (next step:stoja na glavi. Upam da bo reševalec seksi in da ne bo glih FRACTURA CLAVICULAE)

Jajce, pumpanje in Tito

Moj začetek Balkan tripa je že enkrat prej objavljen ( http://tajatatjana.blogspot.com/2015/08/poceni-pivo-lepe-zenske-in-nori-pesec.html ), a zdaj sledi Part 2.

Pot me je najprej vodila v Bugojno k dedku in njegovim 2000 litrom rakije v kleti (in jaz budala to pozabim slikat). Moje potovanje se je začelo ob šestih zjutraj na avtobusni postali v Banja Luku in pred mano so bile slabe 3 ure vožnje po ovinkih doline reke Vrbas. A glej ga zlomka. Ker smo v Bosni in ker meni res nikoli ne gre nič gladko (zlasti na avtobusu), je po 45km vožnje počila guma na avtobusu in smo se komaj obdržali na cesti (vozili smo se v kanjonu reke Vrbas in zato bi lahko kmalu krmila ribe s svojim še neprebavljenim kruhom od sendvičev v lastnem ventriculusu. No morda je že kruh pristal v jejunumu). A da ne zapletem preveč-sledila je vožnja s počeno gumo, rezanje počene gume z lastnimi rokami (ker smo bili na avtobusu le 4 in ker smo bili dobesedno v vukojebini, kjer kakšne avtobusovleke ne poznajo. In bila je nedelja-to pomeni da je to edini bus, ki gre po tisti cesti v celem dnevu), štopanje, vožnja s tovornjakom eno uro, presedanje na nek norveški bus in nato je bila tista rakija res potrebna. Namesto ob 9, sem prispela ob 12, a dobro. Živa. 

Spodaj je še par foto utrinkov, da ne dolgovezim preveč. Čeprav bi bila zanimiva pripoved, kako sva z dedkom lovila zajca, ki mu je pojedel vso zelje. 

Tetina torta zame, ker ve da na palim na Baklave. A ni toliko
pomembno pecivo, kot ponovno srečanje.

Bugojno-danes mesto islamske vere (o tem pričajo številne mošeje, levo in spodaj, in negodovanje mojega dedka, ker ko je Ramazan, avtobus ne vozi upokojence na bližnje hrvaško morje. In ja, zjutraj se zaradi molitve vstaja prej-vsaj jogo sem lahko delala s sončnim vzhodom).   

Titova rezidenca v Bugojnu, kjer je pred vojno bil tudi Titov muzej. Danes živijo tam zapuščeni psi in njihovi kjut mladički, ki so skoro mene in Nikona stali glave, ker se je njihova mama zbudla. Kaj pa vtikam prste tja ko ni treba.

Bugojanska Šmarna gora/Boč/kak hrib na Primorskem. In na tem mestu me je skoro brcnila krava. Morda mi ne bi škodilo...

Po nekaj dni v Bugojnu, sem se odpravila naprej (oz.teoretično nazaj). Pot me je vodila najprej v Jajce. Ja, tisto Jajce o katerem smo se učili pri zgodovini in vbrizgavali politiko Jugoslavije v kri in limfo. A vsaj me ni tabla za Jajce spomnila na kake perverzije ali pa kulinarične vrhunce. Ne, tam je zasedal AVNOJ.

Vhod v Jajce. Zunanja temperatura: 46 stopinj. Skoro sem si nabavila novo šišo, a ni bilo prostora zanjo. Kaki ebay, v Bosno po tobak in šišo. 

Tudi v bližini vode ni bilo nič bolj hladno. Morda se drugič odločim narediti čop.

Piše na vratih, kaj je ta bajta. 

Rekonstrukcija spominske dvorane, v kateri se je 1943 odvijalo zasedanje. Sponzor razstave: BTC city (kaka pa je to logika, pa res ne vem.)

Pot nazaj proti Sloveniji je minila mirno. Brez gužve na cesti, z vmesnim roštiljem pri stricu, kjer mesa ni manjkalo in verjetno ga nikoli ne bo. Tam bi še vegeterjanec postal mesojedec. Vegan pa vsaj vegeterjanec, ker burek je burek.

T=)

Na vseh petih udih do vrhunca osteoartroze

Med branjem tega bloga priporočam naslednjo glasbo (ki je tudi bila navdih, čeprav skoro ziher ne govori niti približno o vsebini bloga-tako da besedilo ni pomembno): 

Za uspeh ni dovolj imeti denar.

Za uspeh ni dovolj biti pameten. (to še najmanj)

Za uspeh ni dovolj biti pokvarjen.

Za uspeh ni dovolj biti ob pravem kraju na pravem mestu (da se izogneš smrti pa očitno da, ker sem natanko pred enim letom hodila po ulici v Bangkoku, kjer je danes razneslo bombo-a to teorijo moram še dodelat).

Za uspeh je potrebno verjeti vase. Če pride neurje, udari strela ali poplavi reka. Kdor verjame, da bo zmogel v najhujši nevihti do trgovine, ob udarcih strel skozi gozd in v dežnih škornjih (ki so od srede v akciji v francoskem megamarketu, kjer prodajajo 1001 vrsto piva) skozi poplavljeno območje do banke, mu bo uspelo. Morda ne hitro, morda ne takoj. A mu bo.

In velikokrat se zgodi, da nismo dovolj. Da nismo dovolj pametni. Da se nismo dovolj učili. Da nismo dovolj izkušeni. Da nismo dovolj pridni. Da nismo dovolj lepi. Da nismo dovolj fit. Da nismo dovolj pogumni. In ta "nismo dovolj" se imenuje ovira. Navidezna ovira, ki si jo dan za dnem postavljamo pred svoje oči in zaradi katere sploh ne vidimo nič drugo kot neuspeh. Kaj pa sploh je dovolj? Kdaj bo dovolj perfektno?

Nikoli. Perfektno ne obstaja. (Naj razočaram vse, ki bodo naslednji vikend imeli perfektno poroko ali pa tiste, ki bodo imeli perfekten paradižnik drugo leto)

Takrat ko "nismo dovolj" velikokrat izberemo umik, padec na kolena ali pa sprejmemo vse, tako kot je in dvignemo vse štiri ude(nekateri celo pet) v zrak. A kaj nam bo to prineslo? Uspeha gotovo ne. Edina še možna opcija je prevzemanje odgovornosti in korak naprej. In ko gremo naprej, je uspeh ponovno možen. Ko se premaknemo.

Življenje ni ležanje na tleh, klečanje na kolenih. Je hoja po stopnicah. Ja. PO STOPNICAH. Do uspeha ne obstaja lift. Do uspeha ne obstajajo tekoče stopnice. Do uspeha je potrebno po BETONSKIH stopnicah. In ne dve po dve. Eno po eno. Traja. Noge bolijo. Srce tahikardira. Razvija se dispneja. Lovimo sapo (kot poje Kelly). Pride celo do osteoartroze.

Jutri ima marsikdo izpit. Jutri ima marsikdo razgovor za službo. Jutri ima marsikdo pomembno tekmo. Jutri ima marsikdo prvi zmenek (oh, kako lepo bi bilo). Jutri bo marsikdo dosegel uspeh (pa čeprav bodo to le neskončni užitki med rjuhami kot posledica zadnje vrste v kinu - ok. malo sem zašla). Nekateri pa bodo žal tudi dosegli uspeh s predpono ne. Takrat je treba nekako verjeti vase (ne poznam recepta kako). Verjeti vase in se pobrati. Pobrati in iti naprej. Najti novo potencialno partnerko. Iti na naslednji rok. Poslati novo prijavo. Odigrati povratno tekmo. To je vse del življenja.

Tale Bangkoški "sleeping Buda" je očitno tokrat zaspal na obe oči in takoj so nastali nemiri. Zato je treba odpreti oči, ko hodite po betonskih stopnicah. Nikoli ne veste, kje je bombe.
(Fotografija: lasten arhiv)

Vsak dan je nov dan za uspeh. Ta stavek naj velja za vse. Ne le za nogometaše Maribora, Žemljo in naše preljubo Sonce. 

T=)

Poceni pivo, lepe ženske in nori pešec

Meni je udarila ohladitev sredi poletja v glavo in podala sem se na pot s prevozi malo dlje kot ponavadi. Obiskat sorodnike in razmigati malo Nikona. In tako me je najprej zaneslo v drugo največje mesto v BIH, Banja Luko. Da ne izgubljam besed o vožnji, kjer sem spoznala prijetnega voznika Zafire na plin, bom raje razstavila Nikonove umetnine. Hvala sestrični za vodenje in potrpežljivost, ko sem izvajala počepe s fotoaparatom zaradi neumnega Sonca. A kaj bi brez njega... in brez 35 stopinj ob sedmih popoldne. 

Panorama trga, na katerem stoji Boska (beri: bosanska verzija Name) in t.i. točka "kod krivog sata"- pod repliko znamenite ure, ki jo je 27. oktobra 1969 enajst minut čez deveto ukrivil potres.

Gospodska ulica (beri: banjalučka Čopova ulica, kjer namesto H&M stoji Mango, namesto Tallywelly Terranova in namesto Mullerja DM-vsepovsod pa zanimivo da višje cene)

Hram Hrista Spasitelja, osrednja pravoslavna cerkev v Banjaluki (raj za ljubitelje prelivanja barv)

Pogled na zeleni Vrbas iz ostankov trdnjave Kastel, ki jo trenutno obnavljajo in je vse zabarikadirano.

Bosanski Prešeren? On je pa lahko pesnil o lepih Banjalučankah še in še saj je Banja Luka znana po tem, da je na enega moškega sedem žensk. Moj komentar? Če kdaj slučajno zamenjam spolno usmerjenost, se Banja Luke ne bom branila. A glede na to, kako so vse zrihtane bodo "težke za održavanje" (kot bi se izrazil moj bratranec).

Kot vsako mesto, ima tudi Banja Luka hotel Palace. Le da tukaj za ceno petih evrov dobiš skoro kosilo in ne le kavo.

 Na desni je Banski dvor, kjer je med drugim tudi sedež predsednika Republike Srbske. V Banja Luki ni Bosancev, ampak se imajo vsi za Srbe. Bosancev pravzaprav sploh ni v Bosni, kjer so le Srbi, Hrvati in Muslimani. Bosanci so baje le na Fužinah...

Turistični ogled Banja Luke se je končal s stilom. Oz. zdravo. S "velikim točenim" sem se tako obvarovala pred srčnim infarktom, blagodejno vplivala na krvni pritisk, izboljšala spomin, zmanjšala nevarnost drisk (ki so na Balkanu zelo pogoste-salmonela party), zmanjšala stres (temu dejansko res verjamem in lahko potrdim), se uspavala (še kako res), polepšala kožo in še 101 razlog obstaja. In ker je en deci točenega Nektarja v samem centru zgolj 20 centov-kaj mi ga brani? Če kdo zaluta v Banja Luko mu svetujem lokal Posljedna šansa. Verjetno bo to prvič in "posljednič" da bo lahko pijan za ceno ene kokakole v Sloveniji. Prav ponosna sem na ta zdravstveni odstavek.

Ta slika je nastala pred Nektarjem in po
obisku pekarne. Logično kot
banjalučki čevapi.

En Nektar na dan odžene zdravnika vstran.
Ampak če zdravnik je seksi, pij Jelena (ki ga
po novem mastno drago prodajajo v Hoferju).

In prišla je pot iz centra z mestnim avtobusom (ki so jih projektirali Japonci, ker so moje noge predolge, da bi sedele), ki se je končala črno. Avtobus je povozil pešca in pešec je pobegnil s kraja zločina. To se zgodi samo v Bosni. In tako je bil prekinjen spanec mojega strica, ki je moral prižgati svoj novi avto ter priti po naju.

Naslednji dan, ob šestih zjutraj sem se odpravila dalje. Kam pa, pa drugič.

T=)

Novus Coeptus

Kako bi reagirali, če bi izvedeli, da umira vaš najboljši prijatelj? 

Vse bi storili, da mu rešite življenje. Jokali bi. Bili bi na tleh. Peljali bi ga na vsak pregled. Izpolnili bi mu tudi kako noro željo. A dejstva ne bi nič spremenilo. Zato bi jokali še bolj. Še bolj močno in še bolj intenzivno. Opazoval bi vas ves svet. Poslušal bi vas domač tuš. 

Nato pa bi od drugih izvedeli, da je vas je ta isti prijatelj v preteklosti velikokrat prizadel. Velikokrat o vas govoril grde reči. A vi bi vseeno jokali. Ne šteje nič, ko nam je nekdo tako blizu. Bližina ne pozna kletvic. Bližina pozna odpuščanje. Bližina pozna strah. Bližina ne prizna izgubo.

A življenje gre naprej. Ljudje odhajajo in ljudje prihajajo. Živali odhajajo in živali prihajajo. Službe odhajajo in službe prihajajo. Vzglavniki odhajajo in vzglavniki prihajajo. Če seveda le pustimo. Lahko za večno žalujemo in smo zato le še bolj osamljeni. Lahko pa dovolimo drugim blizu. Ne pomeni, da bodo umrli ali nas zapustili vsi, ki jih bomo spustili blizu. Ne. Niti ne pomeni, da nam bodo škodovali (ker Dormeo vzglavnik res ne more).

28.7. Ending and beginning

Vse ima svoj konec. In vse ima svoj nov začetek. Vsak ima svoj konec. In vsak ima svoj nov začetek. Vsako tuširanje se enkrat konča. In vsako tuširanje se enkrat začne (moje čez 5 min). Vsaka ohladitev enkrat popusti. In vsaka otoplitev se enkrat začne (naslednji teden žal).  Vsaka pesem se na youtube enkrat konča. In če imaš avto-play se takoj začne nova.

Konec. Žalovanje. Začetek. Sestavljanje. Vse je to življenje.

T=)

Dežuje in grmi, a soseda prdi

Cincanje. Cincanje. Cincanje. 

cíncanje -a s (ȋ) glagolnik od cincati: povedati kaj brez cincanja; končno je napravil konec cincanju; nič cincanja, zdaj gre zares / po dolgem cincanju je voz dosegel gorski prelaz ♪ (vir: SSKJ). Vsekakor je boljša definicija za sinonim neodločnost, a njo itak vsi poznamo.

Cincanje pred odločitvijo, ki prinaša nekaj in odnaša nekaj drugo. „Eeeeee, nisem čisto prepričan ..." ali „Uf, to bi se pa težko odločil." ali „Daj še raje malce premislimo." ali "Ne vem če lahko v takem stanju...". Ma drek. Res drek. 

V politiki samo cincajo in kaj imamo? Enako velja za ohladitev, ki je kar ni. Da ne govorim o cincanju vijoličnih na zelenici. Cinca tudi queen Liza, ker ima danes njen vnuk rojstni dan in ne ve, katere gatice bi mu kupila-kraljevsko modre ali plemenito zelene (ne vprašat, kakšna barva je zdaj to).

Cincanje je le voda v obliki ledu, ki je le ovira (spomnimo se potopa Titanika). A čutiti, da je čas za grom, ki vodo razbija. Cincanje je tudi voda v obliki poznega zimskega dežja. Ko neha padati, se uradno konča zima. Grom je odločitev, Konec zime pomeni pomlad. In catch je v tem, da je grom lahko karkoli. Karkoli za kar se mi sami odločimo. Grom je lahko prdec sosede, odpadel las ali bela kuverta.

Včasih dežja ne čutimo ko pada in ga ko ne pada. Enako je z gromom.
Ko te dejansko udari, ga itak ne moreš čutit. (#blackhumor)
(le zakaj spet težim s to sliko? hair <3)

Ste opazili, da danes dežuje in grmi? Jaz sem. A potrebno je, da grmi več kot le en dan. Naj pada pa če mi uniči dežne škornje. Tako ali tako je čas za nove. Zdaj pa sem že precej osebna za blog zapis. Številke škornjev pa ne izdam. 

Jutri eno leto starejša Taja.=)

Večna gradnja in pesek na neobstoječem selfiesticku

Barcelona. 

Kdo pravi, da moraš iti v Indijo, da najdeš notranji mir? Kdo pravi, da potujemo, ker bežimo od sebe? Kdo pravi, da ne moreš potovati na plus 30 in biti dovolj hladen, da zdržiš do večera? Kdo pravi, da ne morejo fontane plesati?  Kdo pravi, da bo poletje 2015 manj turistično od prejšnjega?

In kako bi na kratko opisala to mesto? Mesto, kjer se srečata katalonščina in španščina. Mesto pisanih barv. Mesto Gaudijevih velikih in malih čudežev arhitekture. Mesto avenij in uličnih umetnikov. Mesto parkov in peščenih plaž. Mesto trgov in katedral. Mesto fuzbala (Messi na zidovih, piksnah od piva in koših za smeti). Mesto kulture in zabave. Mesto z Miami peščeno plažo in zelo pomembnim pristaniščem. Špansko mesto s pridihom Istanbula, Pakistana, Kitajske in še kakih priseljenskih destinacij. Kot Paella-todos in one.

Zdaj pa malo fotk, ker sem si v Barceloni res vzela čas za Nikona in da ne bo zgolj pisno nakladanje...

Pogled na Plaça d'Espanya iz Arene, kjer sem opazovala svet spodaj, okrog in noter. Pogled je fantastičen! In ponoči zaplešejo še fontane.

Park Guell, kjer je cena vode 1,50eur in  je potrebno veliko stopnic do tja. 
Nato pa sem na vrhu spoznala, da obstaja tudi mestni avtobus. A ni lifta do uspeha, za uspeh moraš prehoditi stopnice. Pa čeprav so poltekoče.

Hiša v Park Guell, kjer je 20 let živel Gaudi. Danes je tam muzej.

Pogled na mesto, kjer bi lahko tudi jaz živela. Tudi v črnobeli barvi je veliko sive, po kateri res hrepenim. Trenutno sem pri 20-tih odtenkih. A vsak dan dodam kakega...

Vsi vemo kaj je to, a moj nasvet je, 
da jo v Barceloni jeste na ulici, 
ker je cenejša, boljša in več dobite
kot v restavraciji.

La boqueria-največja tržnica, kjer je vse okusno. 
A v nedeljo sem poljubila vrata. Dobro da je
na famozni La Rambli.

Gaudi drugič: La Pedrera (aka Casa Milo). V bližini je Starbucks (pomembno).

Vrhunec Gaudija (spodaj in zgoraj), ki še nabreka do konca. Morda je ime bazilike tisto, ki je krivo za njeno stanje. Sveta družina. Vsaka družina se vedno znova obnavlja, raste, se bogati. Pa pade opeka in doda se nova. Čeprav pa napovedujejo konec kvarjenja turističnih slik s temi dvigali okrog leta 2026. Modernistična notranjost Sagrade (zgoraj), ki je polna nedokončanih družin, ki uporabljajo selfie stick, ki sem ga tokrat na žalost res pogrešala.

Katedrala, v kateri so se poslovili od Tita Vilanove (pomemben podatek) in glavna katedrala v Barceloni. Vstop je po peti uri prost in lahko občudujete oltar, orgle in goske.

La Barceloneta-plaža, s katere sem prinesla pesek v zobeh
(fotka mi ni všeč, a NIkon je ta dan moral ostati v hostlu, ker so kraje na plaži precej pogoste)

Zadnja znamenitost naj bo simbolično Slavolok zmage.

Prvo mesto v Evropi, kjer bi želela živeti. Ne vem zakaj.
Enostavno ja. Ja za Barcelono. Med nama je preskočila iskrica. Med nama in znotraj mene...

Vsem priporočam free walking tour, kjer kljub temu da hodiš dobri dve uri, izveš marsikaj. Od življenjskih modrosti do vicev. Naprimer: What do you get when you combine potato and penis? Dictator. Smeh? Kakorkoli, smisel je povezava z Barcelono...

Slik še imam 500. Ampak mislim, da bo dovolj. Besed in slik. Pomembno je to, kar nosimo v srcu. In pomembno je, da ne ostajamo tam, kjer smo že bili in več nismo. Vsak korak naprej je težek, a le to je naša pot in smisel. Iskanje smisla pa vsi vemo kako težko je...

T (v pričakovanju novega potopisa kmalu-več pa ne povem) =)

Riževo polje in kdo ima daljšega

MOTIVACIJA. Je sveža in minljiva. Motivacija za učenje. Motivacija za vozniški izpit. Motivacija za novo barvo las. Motivacija za spremembo. Sveža in minljiva. A zagrabiti in uporabiti jo moramo takoj ko pride. 

Menim, da je motivacija precenjena. Preveč se zanašamo nanjo. Da gresta trud ter rezultat in motivacija z roko v roki. Ne moreš le sediti in čakati, da boš motiviran. In ne moreš kar nehati, če motivacije ni ali je šibka. NE, NE MOREŠ. Simpl kot pasulj, ki ga ne jem.

Motivacija enostavno ne more biti odločilna, ker je zelo nezanesljiva in nepredvidljiva. Motivacije ne moremo izsiliti. Pride in gre ter nimamo kontrole nad njo. Včasih nam jo uspe priklicati, ampak tista je redko iskrena. Če bom naredil vse izpite, grem na Bali. A delam izpite, da bom fotografiral riževa polja na Baliju ali arhitekturo v Dubaju? Riževa polja in stolpnice so motivacija in pol, a ko je fotografija enkrat fotografirana je potrebno spet klicati motivacijo za naslednji korak. In če komu rata na ta način...kapo dol. Meni ne.

Meni je ljubša beseda ODLOČNOST. To pa je nekaj, kar lahko kontroliramo (in jaz kot controlfreak lahko to izkoristim v svoje dobro). Odločnost je nekaj, kar ni odvisno od časa, kraja ali drugih faktorjev (čeprav se ne bunim fotografiranjem riževih polj na Baliju). Odločnost je le princip "all you can put in". Kot v all-you-can-eat lahko daš na krožnik vse, tako moraš biti odločen z vsako kapilaro, nevronom in dlako. In včasih se nam v učenju, vožnji avta, odločanju za barvo, spreminjanju navade zdi težko, boleče ali brutalno. Skratka shitty. A to lahko ubije le motivacijo, prava odločnost je v teh primerih nesmrtna. Najboljša oblika jeze, je odločnost. Odločnost je torej potencialno v vsakem. Motivacija pa raste na riževih poljih v Baliju in jahanje kamele v Dubaju.

Čeprav je pogled od zgoraj lahko motivacija, je bila pa le odločnost tista, ki me je in bo pripeljala do vrha.

Leta 1776 so na drugem kontinentalnem kongresu ZDA izdale deklaracijo o neodvisnosti, s katero so razglasile avtonomijo od britanske vlade. Stavek, ki pojasni, zakaj je vleraj v vsaki drugi ameriški hiši visela zastava na drogu in zakaj je vsak tretji prebivalec nosil nekaj rdeče-belo-modrega in vsaka peta najstnica imela na nohtih poslikane ameriške zastave. In zakaj so vsi preko ocena gledali parado, jedli hamburgerje, vročepse in lubenico na pikniku ter nato zvečer tekmovali, kdo ima večjega. Ognjemet seveda... Ameriški odstavek se je končal. Ker so bili odločni, so imeli dela prost dan in so dan prej okupirali nakupovalne centre, kjer je zmanjkalo oglja za žar. Tuš razmišlja o izvozu drugo leto.

Do uspeha obstajata dve poti-ena je usoda in druga je odločnost. Sami pa dobro veste na katero tetko imate lasten vpliv in na katero ne. Ene tetke so pač trmaste tudi brez menstruacije.

Prekratka tretja noga in krvavitev

Predlagam, da gremo najprej eno vajo (ali vsaj vizualizacijo). ker bi rada nekaj povedala in to čim bolj učinkovito.

Stojite z obema nogama na tleh (tudi če se komu ne da vstat ziher sedi z nogama na tleh ali pa na kolesih pisalnega stola. Tudi če kdo leži, ima nogi ki se dotikata podlage). 

No in zdaj premaknite desno nogo za pol metra v levo-to je včeraj. Leva noga je v včeraj. 

In zdaj premaknite desno nogo za pol metra v desno-to je jutri. Desna noga je že v jutri. 

Točno na sredini, med obema nogama, je danes. Stopite tja z tretjo nogo. Kaj čakate? Gremo. A ni tretje noge (ali pa tudi če teoretično obstaja pa zagotovo ne seže do tal, ker je najdaljši v erekciji dolg malo več kot 34 cm)? 

Kaj za vraga jo še vedno iščete?!? 

Skočite z levo in desno skupaj in se naučite, da je treba živeti v danes. Da je edina tretja noga, ki dovolj močna za danes, sestavljena iz leve in desne skupaj. In ljudje tega ne počnemo, nočemo videti in nočemo soočiti. 

Jaz-z obema nogama skupaj. Danes in vsak dan naprej.

Danes si, jutri te ni.

Ljudje nismo mačke-nimamo več življenj, Ne moremo pasti iz 10 nadstropja in še vedno hoditi. Ne moremo vrniti včerajšnje izgube bližnjega. Ne moremo preživeti strelov teroristov jutri. Ne moremo. Lahko pa danes podarimo svojemu bližnjemu objem in jutri ne odpotujemo v Tunizijo. To lahko. Čeprav v življenju na žalost ni zagotovil, da nam ne bo prav zdaj spodrsnilo na banani in bom padli na steklo, ki nam bo porezalo naš Cor in bo izkrvavel, kakor je takrat, ko nas je zapustila naš prva ljubezen (spet malo pretiravam z napletanjem zgodbe). Lahko omilim-ni zagotovila, da vas ne bo bolela glava in boste dobili sončarico zaradi 20min čakanja na avtobusni postaji.

Lahko pa poskusimo. Danes živeti in le obstajati. Z obema nogama na tleh. In če se komu zdi, da je vse lepo in krasno v teoriji (ker ga jutri čaka izpit npr.), mu lahko povem, da dokler verjameš, da je to teorija, bo tako tudi ostalo. 

T=)

P.s. Tako poučen blog sem pokvarila z naslovom. A nimam druge ideje.

Moj Superman si ne želi biti Kenija

Ljudje si želimo biti kot nekdo drug. Večina nas. Vedno in povsod.

Želimo si peti kot Kelly Clarkson. Želimo si plesati kot skupina Maestro. Želimo smučati kot Tina Maze. Želimo biti pametni kot Einstein. Želimo risati kot Picasso. Želimo biti hitri kot Bolt. Želimo igrati nogomet kot Messi. Želimo rešiti svet kot Superman. Želimo zdraviti kot Dr.House. Želimo družino kot v Sedmih nebesih. Želimo biti lepi kot Nick Bateman ali Megan Fox. Želimo imeti ritko Lopezove in denar Hiltonove. In tako dalje in tako dalje. Seznam brez konca.

Ampak zakaj si želimo biti kot kdo drug ali imeti življenje kot kdo drug, če ta drug že obstaja in eno življenje ima lahko le eno telo? In ali ni tako, da je na drugi strani ograje lahko trava tudi manj zelena?

Najlažje je reči: Be yourself. Kako naj bom yourself, če ne vem kdo je ta Yourself in kako naj bi se obnašal? Tukaj pa lahko odgovorim le to: Youself je tisti, s katerim je treba imeti zmenek vsak dan (čeprav sem sprva mislila da je to moj princ na belem konju, ki ga še ne poznam osebno, a mama trdi, da nekje obstaja-in jaz ji ne verjamem). Ga odkrivati, spoznati, videti njegove hibe in prednosti, čutiti njegov jok in smeh in razvijati film naprej. 

Jaz ne pozna prav in narobe. Jaz je jaz. Jaz. In bolj ga sprejmeš in razvijaš, večji je. Marsikdo se v življenju sploh ne zaveda tega, kdo je. Samo živi, ker je vse gladko. Ker mu uspe biti Bolt, Dr.House, Messi in Bateman. Ker misli, da je Superman. Ti ljudje živijo avtocesto in tudi po avtocesti se pride do konca. Včasih jim zelo zavidam. A velikokrat ne. Vsaka solza nosi novo krivuljo in vsako odkritje le pomaga razumeti, kdo smo. 

Danes je bilo potrebno le to na sliki - da sebi nekdo sem. In tako tudi včeraj in tako tudi jutri. 

Danes je Slovenija Yourself. Dan državnosti ali dan, ko morajo vse slovenske družine zjutraj v nabavo in po pikniku v naravo na sprehod. Tako da je povsod gužva in je moja sprostitev malo težja-a ne nemogoča. Slovenija je že 24 let le Yourself. A to ne pomeni, da prej ni obstajala. Morda moramo začeti verjeti enako o sebi. In si ne želeti biti Kenija.

Nekje na koncu baje ugotoviš, da ni pomembno želeti si biti nekdo drug, ampak iskati tiste, ki si želijo biti kot ti. In to ni samovšečno. Niti malo... Tako le sprejmeš to, kar vidiš v ogledalu, sveže pomiti šipi od maminega avtomobila ali ugasnjeni televiziji. Tako se ti zazdi, da želi Kenija biti Slovenija.

In potem ko nekdo smo, nam je vseeno kdo smo. Potem je dan državnosti vsak dan in zastava obešena vsak trenutek življenja. Potem postanemo svoj Supeman.

T=)

Pobegli možgani neke preproste banane

Kolikokrat si ljudje želimo enostavno zbežati od svojih problemov? Preveč pogosto. Imam prav?

In kako se to bežanje ponavadi izide? Večinoma niti približno tako kot bi si želeli.

A to zgoraj so le dejstva. Dejstva nas, ubežnikov.

Ko dežuje, ljudje bežimo iz vode na kopno pod kap. Ko je potres, ljudje bežimo pod štok. Ko vidimo požar, ljudje bežimo po vodo. Ko zunaj pripeka, ljudje bežimo v senco. Vedno nekam bežimo. Bežimo, bežimo, bežimo. Včasih bežimo v le še večji beg. In velikokrat le mislimo, da bežimo pred tem in onim, medtem ko v resnici bežimo le pred sabo. In beg pred sabo je tudi beg pred realnostjo. Beg pred dežjem, ki je danes namočil in namaka vsa slovenska polja, da bomo septembra imeli kaj za jest. Na današnji dež je treba gledati s te strani. Ne pa kot na zgago, ki povzroča poplave in cestni kaos. Kakor ko vidiš kozarec z vodo-videti ga je treba kot pol polnega in ne kot pol praznega, čeprav je na koncu isto. No, pa da se vrnem k bežanju.

Prej ali slej ne zmoreš več bežati (žal nekateri ne bežijo več, šele ko jim odtiktaka zadnja minuta).

Prej ali slej se nekateri odločimo bojevati. Bojevati s strahom (ker ne bežiš zaradi ničesar drugega).

In takrat se začne sizifovo delo. Premagati limbični del možgan, ki je navajen bežati pred nevarnostjo kakor opica v džungli, in se ravnati po ukazih frontalnega dela možganov (damm, I love neuroscience) In vse se da. Vse se da. Če lahko pada dež 24h neprekinjeno, lahko mi uporabljamo možgane tako kot treba. V tem je čar možganov.... in jaz sem navdušena nad tem.

Včasih nas beg pripravi celo do tega, da začnemo verjeti, da sploh ne bežimo. Da v resnici mislimo, da delamo nekaj povsem običajnega. Ali pa enostavno zanikamo.

A vse zaradi strahu. 

Ustrašimo se resne zveze in jo prekinemo že po tretjem zmenku (ne odtehta niti seks). Ustrašimo se neuspeha na izpitu in stisnemo gumb Odjava ter pobegnemo od še petega roka. Ustrašimo se dobre volje, ker mislimo, da si je ne zaslužimo. Ustrašimo se solz in jih obrišemo še preden pritečejo (ker veliki fantki ne jokajo). In velikokrat nato vse skupaj le zanikamo. Zanikamo, da smo prekinili zvezo zaradi strahu pred štalco in kravco. Zanikamo odjavo od izpita z besedami, da smo slišali, da je peti rok najtežji. Zanikamo dobro voljo z mislimi na pretekle tragedije. Zanikamo solze s tem, da imamo alergijo.

Bežimo. Bežimo pred čem.

Dragi bralec. Čez natanko en mesec imam rojstni dan in bi rada tako majico
z banano na ležalniku in koktejlom v roki. Hvala

Nekateri pa ugotovimo, da bežimo le pred seboj. Takrat se beg konča in nova knjiga začne. Lahko delamo na novi vsebini ali pa spet bežimo. Krog. Začaran krog. Preprosto kot banana.

T=) 

p.s. ne bom pisala, da je ta post čudn, ker je nenormalen. Ampak vse je zaradi mojega interesa do limbičnega sistema v možganih ter današnjega peturnega glavobola in dveh zaužitih analgetikov.

Sprememba horizonta na poti skozi džunglo pogriženih nohtov

Edin način spremembe horizonta je hoja naprej. Naprej. Preskakovati ovire, se soočati z nepričakovanimi preobrati in dogodki.

Bloditi skozi džunglo v monsunskem nalivu, čeprav se sprva zdi neprehodna.

Seveda pa lahko ostane vsak na tem mestu, kjer je. In ovire, preobrate ter džunglo le opazuje iz starega horizonta in se odloča. Odloča, katere čevlje bo obul in ali še bolje, da počaka, da vsaj monsunsko deževje preneha. A pot bo tako le daljša in tudi megla zna nastati. Vsak se lahko obrne nazaj v preteklost. A tisti horizont iz preteklosti je vsem znan in večini (vsaj meni) niti malo všeč.

Ljudje smo rojeni raziskovalci. Lepo je vedeti, kaj te čaka in tako biti varen. Lepo je poznati džunglo in hoditi po uhojeni poti. Lepo, a vse bolj vidim da nemogoče. Raziskovanje je tisto, ki bo prineslo nov horizont. Pred vsakim izpitom, na katerega se prijavimo lahko izbiramo-ali se bomo učili in niti pomislili na odjavo, ali pa se odjavimo zaradi strahu. Strahu pred novim horizontom, ki je lahko tudi neuspeh (a tega ne vemo).Pred razgovorom za službo lahko izbiramo- ali nas bo strah pripeljal do tega, da vrat pisarne niti odprli ne bomo ali pa bomo z rokami na kljuki vstopili na pot novega horizonta.  Pred prenehanjem grizenja nohtov lahko izbiramo, ali bomo si končno dovolili videti, kašne oblike so naši nohti, če jim pustimo rasti ali bomo vztrajali pri varno pogriženih polkrogih. Pred odhodom na žur, se lahko odločimo dati komu možnosti, da nam priraste k srcu. Verjemite, da se včasih zid okrog srca ne izplača in da zagotovo ne prinese novega horizonta.

Za zgled si lahko vzamemo Mount Everest, ki se je premaknil za tri centimetre-proti jugovzhodu in v višino. In to le zaradi potresa v Nepalu (sicer se premika še precej več). In če si Mount Everest lahko obuje škornje in premakne, kako si potem mi tako težko že izberemo barvo usnja na podplatih?

There are no paths. They are built with walking-with a stick, dirt on you legs and burdens on your back. All we have to do is "just" take a step. Day by day. (photo: Jaz v tajski džungli)

Večinoma ne zmorem(o) vedeti, kakšen horizont nas čaka. A ne gre le »pustiti se presenetiti«. Ne, to je premalo. To je zgodba za lahko noč. HOJA, HOJA, HOJA-le ona nas pripelje do novega horizonta. Ne pade iz neba, kot pet milijonov na Lotu. Ne piči nas, kakor je mene ponoči kar naenkrat pičil komar. Ne srečamo ga kar tako, usput, kot sem videla v soboto Nino Osenar.

Vsako jutro nam ne preostane nič drugega kot da si obujemo prave škornje in damo svoj nahrbtnik bremen na hrbet ter začnemo hoditi. Le to nas vodi v narejen izpit, novo službo, prenehanje starih vzorcev in sestavljanje novih, premagovanje strahu pred frizerjem, gojenje metujčkov v trebuhu,…

Po prvič prebranem zapisu, sem hotela zbrisati, ker nisem našla repa in glave. Morda pa ga kdo najde.

T=)

Vlak smrti z babičinim pepelom

Empatija do samega sebe. Sočustvovanje s samim seboj. Sočutje do samega sebe. Ali kakorkoli smo Slovenci prevedli self-compassion. In ker je meni ljubši angleški izraz (ali pa slovenskega ne najdem), bom uporabljala kar angleškega. S self-compassion se negujemo in smo prijazni enako kot bi bili prijazni in skrbeči do dobrega prijatelja. In to je ena izmed pomembnih lastnostih, zaradi katerih se počutimo "bolje". Nekateri to počnejo nezavedno, drugi zavedno. S self-compassion okrog sebe ustvarimo nek prostor brez sodb-prostor, v katerem razumemo napake, padce, čustva in odzive. Vse pa razumemo z neko prijaznostjo-kot razumemo ko nam najboljši prijatelj zaupa, da je razbil mamino vazo, v kateri je hranila pepel svoje babice (pretiravam, spet)-ga ne obsojamo, ker se lahko zgodi vsakemu.

A tudi tukaj obstaja tanka meja. Tanka meja med empatijo in pomilovanjem. Samopomilovanje je pa hudič. To nas ne pelje naprej, niti malo. In še sami se počutimo slabše.Ko se smilimo sami sebi (samopomilujemo), se v trenutku razvrednotimo. Ni tako? Ko pa sočustvujemo s sabo, pa sprejmemo svoje napake in se iz njih nekaj naučimo, sprejmemo poraz in ne obupamo v vojni, sprejmemo veselje ob rojstvu otroka in nismo čudni v svojih očeh. Sočutje do sebe zame ni nič druga kot to, da si priznamo, da smo ljudje-z napakami in krivuljami. 

Stvari se ne bodo vedno odvijale po načrtu. Življenje je polno tudi frustracij, izgub, napak, nedoseganja lastnih visokih standardov. A to je realnost, ki si jo delimo z vsemi soljudmi. In s self-compassion tej realnosti odpremo srce in jo sprejmemo, namesto da se neprestano in brutalno borimo proti njej. Tudi strahu bo manj. Strahu pred padcem na izpitu, zavrnitvijo na zmenku, iztiritvijo vlaka smrti v Gardalandu. Self-compassion je en dober notranji starš, ki zna svojega otroka dobro motivirati-če seveda jemljemo tako. Zgodi se, da v življenju zaškripa (in ne bom rekla da samo kateri dan, včasih škripa vsako drugo minuto). In ko sami sebi v teh trenutkih uspem podariti lepo besedo, je lažje. Včasih še zadiham prej... Želela bi si, da bi uspelo meni in vsem ljudem to večkrat. A vaja dela mojstra!

In kaj je novega v svetu in pri nas? Noben ni sočuten do nikogar (aja, to ni novo). Morski psi hrustajo roke in pri tem škodijo svoji prebavi, veter podira drevesa in si ne privošči pavze, angleški reprezentanti brez pardona zabijajo gole in pri tem sebe utrujajo (in Srečkota), Charlie Sheen bo letos 50 in pri tem je le bolj nor, slovenski politiki pa...

T=)

Ker nisem dolgo pisala, si zaslužim črno vrano. A morda je tudi to bilo z razlogom. Naslov pa je neumen.