Prekratka tretja noga in krvavitev

Predlagam, da gremo najprej eno vajo (ali vsaj vizualizacijo). ker bi rada nekaj povedala in to čim bolj učinkovito.

Stojite z obema nogama na tleh (tudi če se komu ne da vstat ziher sedi z nogama na tleh ali pa na kolesih pisalnega stola. Tudi če kdo leži, ima nogi ki se dotikata podlage). 

No in zdaj premaknite desno nogo za pol metra v levo-to je včeraj. Leva noga je v včeraj. 

In zdaj premaknite desno nogo za pol metra v desno-to je jutri. Desna noga je že v jutri. 

Točno na sredini, med obema nogama, je danes. Stopite tja z tretjo nogo. Kaj čakate? Gremo. A ni tretje noge (ali pa tudi če teoretično obstaja pa zagotovo ne seže do tal, ker je najdaljši v erekciji dolg malo več kot 34 cm)? 

Kaj za vraga jo še vedno iščete?!? 

Skočite z levo in desno skupaj in se naučite, da je treba živeti v danes. Da je edina tretja noga, ki dovolj močna za danes, sestavljena iz leve in desne skupaj. In ljudje tega ne počnemo, nočemo videti in nočemo soočiti. 

Jaz-z obema nogama skupaj. Danes in vsak dan naprej.

Danes si, jutri te ni.

Ljudje nismo mačke-nimamo več življenj, Ne moremo pasti iz 10 nadstropja in še vedno hoditi. Ne moremo vrniti včerajšnje izgube bližnjega. Ne moremo preživeti strelov teroristov jutri. Ne moremo. Lahko pa danes podarimo svojemu bližnjemu objem in jutri ne odpotujemo v Tunizijo. To lahko. Čeprav v življenju na žalost ni zagotovil, da nam ne bo prav zdaj spodrsnilo na banani in bom padli na steklo, ki nam bo porezalo naš Cor in bo izkrvavel, kakor je takrat, ko nas je zapustila naš prva ljubezen (spet malo pretiravam z napletanjem zgodbe). Lahko omilim-ni zagotovila, da vas ne bo bolela glava in boste dobili sončarico zaradi 20min čakanja na avtobusni postaji.

Lahko pa poskusimo. Danes živeti in le obstajati. Z obema nogama na tleh. In če se komu zdi, da je vse lepo in krasno v teoriji (ker ga jutri čaka izpit npr.), mu lahko povem, da dokler verjameš, da je to teorija, bo tako tudi ostalo. 

T=)

P.s. Tako poučen blog sem pokvarila z naslovom. A nimam druge ideje.

Moj Superman si ne želi biti Kenija

Ljudje si želimo biti kot nekdo drug. Večina nas. Vedno in povsod.

Želimo si peti kot Kelly Clarkson. Želimo si plesati kot skupina Maestro. Želimo smučati kot Tina Maze. Želimo biti pametni kot Einstein. Želimo risati kot Picasso. Želimo biti hitri kot Bolt. Želimo igrati nogomet kot Messi. Želimo rešiti svet kot Superman. Želimo zdraviti kot Dr.House. Želimo družino kot v Sedmih nebesih. Želimo biti lepi kot Nick Bateman ali Megan Fox. Želimo imeti ritko Lopezove in denar Hiltonove. In tako dalje in tako dalje. Seznam brez konca.

Ampak zakaj si želimo biti kot kdo drug ali imeti življenje kot kdo drug, če ta drug že obstaja in eno življenje ima lahko le eno telo? In ali ni tako, da je na drugi strani ograje lahko trava tudi manj zelena?

Najlažje je reči: Be yourself. Kako naj bom yourself, če ne vem kdo je ta Yourself in kako naj bi se obnašal? Tukaj pa lahko odgovorim le to: Youself je tisti, s katerim je treba imeti zmenek vsak dan (čeprav sem sprva mislila da je to moj princ na belem konju, ki ga še ne poznam osebno, a mama trdi, da nekje obstaja-in jaz ji ne verjamem). Ga odkrivati, spoznati, videti njegove hibe in prednosti, čutiti njegov jok in smeh in razvijati film naprej. 

Jaz ne pozna prav in narobe. Jaz je jaz. Jaz. In bolj ga sprejmeš in razvijaš, večji je. Marsikdo se v življenju sploh ne zaveda tega, kdo je. Samo živi, ker je vse gladko. Ker mu uspe biti Bolt, Dr.House, Messi in Bateman. Ker misli, da je Superman. Ti ljudje živijo avtocesto in tudi po avtocesti se pride do konca. Včasih jim zelo zavidam. A velikokrat ne. Vsaka solza nosi novo krivuljo in vsako odkritje le pomaga razumeti, kdo smo. 

Danes je bilo potrebno le to na sliki - da sebi nekdo sem. In tako tudi včeraj in tako tudi jutri. 

Danes je Slovenija Yourself. Dan državnosti ali dan, ko morajo vse slovenske družine zjutraj v nabavo in po pikniku v naravo na sprehod. Tako da je povsod gužva in je moja sprostitev malo težja-a ne nemogoča. Slovenija je že 24 let le Yourself. A to ne pomeni, da prej ni obstajala. Morda moramo začeti verjeti enako o sebi. In si ne želeti biti Kenija.

Nekje na koncu baje ugotoviš, da ni pomembno želeti si biti nekdo drug, ampak iskati tiste, ki si želijo biti kot ti. In to ni samovšečno. Niti malo... Tako le sprejmeš to, kar vidiš v ogledalu, sveže pomiti šipi od maminega avtomobila ali ugasnjeni televiziji. Tako se ti zazdi, da želi Kenija biti Slovenija.

In potem ko nekdo smo, nam je vseeno kdo smo. Potem je dan državnosti vsak dan in zastava obešena vsak trenutek življenja. Potem postanemo svoj Supeman.

T=)

Pobegli možgani neke preproste banane

Kolikokrat si ljudje želimo enostavno zbežati od svojih problemov? Preveč pogosto. Imam prav?

In kako se to bežanje ponavadi izide? Večinoma niti približno tako kot bi si želeli.

A to zgoraj so le dejstva. Dejstva nas, ubežnikov.

Ko dežuje, ljudje bežimo iz vode na kopno pod kap. Ko je potres, ljudje bežimo pod štok. Ko vidimo požar, ljudje bežimo po vodo. Ko zunaj pripeka, ljudje bežimo v senco. Vedno nekam bežimo. Bežimo, bežimo, bežimo. Včasih bežimo v le še večji beg. In velikokrat le mislimo, da bežimo pred tem in onim, medtem ko v resnici bežimo le pred sabo. In beg pred sabo je tudi beg pred realnostjo. Beg pred dežjem, ki je danes namočil in namaka vsa slovenska polja, da bomo septembra imeli kaj za jest. Na današnji dež je treba gledati s te strani. Ne pa kot na zgago, ki povzroča poplave in cestni kaos. Kakor ko vidiš kozarec z vodo-videti ga je treba kot pol polnega in ne kot pol praznega, čeprav je na koncu isto. No, pa da se vrnem k bežanju.

Prej ali slej ne zmoreš več bežati (žal nekateri ne bežijo več, šele ko jim odtiktaka zadnja minuta).

Prej ali slej se nekateri odločimo bojevati. Bojevati s strahom (ker ne bežiš zaradi ničesar drugega).

In takrat se začne sizifovo delo. Premagati limbični del možgan, ki je navajen bežati pred nevarnostjo kakor opica v džungli, in se ravnati po ukazih frontalnega dela možganov (damm, I love neuroscience) In vse se da. Vse se da. Če lahko pada dež 24h neprekinjeno, lahko mi uporabljamo možgane tako kot treba. V tem je čar možganov.... in jaz sem navdušena nad tem.

Včasih nas beg pripravi celo do tega, da začnemo verjeti, da sploh ne bežimo. Da v resnici mislimo, da delamo nekaj povsem običajnega. Ali pa enostavno zanikamo.

A vse zaradi strahu. 

Ustrašimo se resne zveze in jo prekinemo že po tretjem zmenku (ne odtehta niti seks). Ustrašimo se neuspeha na izpitu in stisnemo gumb Odjava ter pobegnemo od še petega roka. Ustrašimo se dobre volje, ker mislimo, da si je ne zaslužimo. Ustrašimo se solz in jih obrišemo še preden pritečejo (ker veliki fantki ne jokajo). In velikokrat nato vse skupaj le zanikamo. Zanikamo, da smo prekinili zvezo zaradi strahu pred štalco in kravco. Zanikamo odjavo od izpita z besedami, da smo slišali, da je peti rok najtežji. Zanikamo dobro voljo z mislimi na pretekle tragedije. Zanikamo solze s tem, da imamo alergijo.

Bežimo. Bežimo pred čem.

Dragi bralec. Čez natanko en mesec imam rojstni dan in bi rada tako majico
z banano na ležalniku in koktejlom v roki. Hvala

Nekateri pa ugotovimo, da bežimo le pred seboj. Takrat se beg konča in nova knjiga začne. Lahko delamo na novi vsebini ali pa spet bežimo. Krog. Začaran krog. Preprosto kot banana.

T=) 

p.s. ne bom pisala, da je ta post čudn, ker je nenormalen. Ampak vse je zaradi mojega interesa do limbičnega sistema v možganih ter današnjega peturnega glavobola in dveh zaužitih analgetikov.

Sprememba horizonta na poti skozi džunglo pogriženih nohtov

Edin način spremembe horizonta je hoja naprej. Naprej. Preskakovati ovire, se soočati z nepričakovanimi preobrati in dogodki.

Bloditi skozi džunglo v monsunskem nalivu, čeprav se sprva zdi neprehodna.

Seveda pa lahko ostane vsak na tem mestu, kjer je. In ovire, preobrate ter džunglo le opazuje iz starega horizonta in se odloča. Odloča, katere čevlje bo obul in ali še bolje, da počaka, da vsaj monsunsko deževje preneha. A pot bo tako le daljša in tudi megla zna nastati. Vsak se lahko obrne nazaj v preteklost. A tisti horizont iz preteklosti je vsem znan in večini (vsaj meni) niti malo všeč.

Ljudje smo rojeni raziskovalci. Lepo je vedeti, kaj te čaka in tako biti varen. Lepo je poznati džunglo in hoditi po uhojeni poti. Lepo, a vse bolj vidim da nemogoče. Raziskovanje je tisto, ki bo prineslo nov horizont. Pred vsakim izpitom, na katerega se prijavimo lahko izbiramo-ali se bomo učili in niti pomislili na odjavo, ali pa se odjavimo zaradi strahu. Strahu pred novim horizontom, ki je lahko tudi neuspeh (a tega ne vemo).Pred razgovorom za službo lahko izbiramo- ali nas bo strah pripeljal do tega, da vrat pisarne niti odprli ne bomo ali pa bomo z rokami na kljuki vstopili na pot novega horizonta.  Pred prenehanjem grizenja nohtov lahko izbiramo, ali bomo si končno dovolili videti, kašne oblike so naši nohti, če jim pustimo rasti ali bomo vztrajali pri varno pogriženih polkrogih. Pred odhodom na žur, se lahko odločimo dati komu možnosti, da nam priraste k srcu. Verjemite, da se včasih zid okrog srca ne izplača in da zagotovo ne prinese novega horizonta.

Za zgled si lahko vzamemo Mount Everest, ki se je premaknil za tri centimetre-proti jugovzhodu in v višino. In to le zaradi potresa v Nepalu (sicer se premika še precej več). In če si Mount Everest lahko obuje škornje in premakne, kako si potem mi tako težko že izberemo barvo usnja na podplatih?

There are no paths. They are built with walking-with a stick, dirt on you legs and burdens on your back. All we have to do is "just" take a step. Day by day. (photo: Jaz v tajski džungli)

Večinoma ne zmorem(o) vedeti, kakšen horizont nas čaka. A ne gre le »pustiti se presenetiti«. Ne, to je premalo. To je zgodba za lahko noč. HOJA, HOJA, HOJA-le ona nas pripelje do novega horizonta. Ne pade iz neba, kot pet milijonov na Lotu. Ne piči nas, kakor je mene ponoči kar naenkrat pičil komar. Ne srečamo ga kar tako, usput, kot sem videla v soboto Nino Osenar.

Vsako jutro nam ne preostane nič drugega kot da si obujemo prave škornje in damo svoj nahrbtnik bremen na hrbet ter začnemo hoditi. Le to nas vodi v narejen izpit, novo službo, prenehanje starih vzorcev in sestavljanje novih, premagovanje strahu pred frizerjem, gojenje metujčkov v trebuhu,…

Po prvič prebranem zapisu, sem hotela zbrisati, ker nisem našla repa in glave. Morda pa ga kdo najde.

T=)

Vlak smrti z babičinim pepelom

Empatija do samega sebe. Sočustvovanje s samim seboj. Sočutje do samega sebe. Ali kakorkoli smo Slovenci prevedli self-compassion. In ker je meni ljubši angleški izraz (ali pa slovenskega ne najdem), bom uporabljala kar angleškega. S self-compassion se negujemo in smo prijazni enako kot bi bili prijazni in skrbeči do dobrega prijatelja. In to je ena izmed pomembnih lastnostih, zaradi katerih se počutimo "bolje". Nekateri to počnejo nezavedno, drugi zavedno. S self-compassion okrog sebe ustvarimo nek prostor brez sodb-prostor, v katerem razumemo napake, padce, čustva in odzive. Vse pa razumemo z neko prijaznostjo-kot razumemo ko nam najboljši prijatelj zaupa, da je razbil mamino vazo, v kateri je hranila pepel svoje babice (pretiravam, spet)-ga ne obsojamo, ker se lahko zgodi vsakemu.

A tudi tukaj obstaja tanka meja. Tanka meja med empatijo in pomilovanjem. Samopomilovanje je pa hudič. To nas ne pelje naprej, niti malo. In še sami se počutimo slabše.Ko se smilimo sami sebi (samopomilujemo), se v trenutku razvrednotimo. Ni tako? Ko pa sočustvujemo s sabo, pa sprejmemo svoje napake in se iz njih nekaj naučimo, sprejmemo poraz in ne obupamo v vojni, sprejmemo veselje ob rojstvu otroka in nismo čudni v svojih očeh. Sočutje do sebe zame ni nič druga kot to, da si priznamo, da smo ljudje-z napakami in krivuljami. 

Stvari se ne bodo vedno odvijale po načrtu. Življenje je polno tudi frustracij, izgub, napak, nedoseganja lastnih visokih standardov. A to je realnost, ki si jo delimo z vsemi soljudmi. In s self-compassion tej realnosti odpremo srce in jo sprejmemo, namesto da se neprestano in brutalno borimo proti njej. Tudi strahu bo manj. Strahu pred padcem na izpitu, zavrnitvijo na zmenku, iztiritvijo vlaka smrti v Gardalandu. Self-compassion je en dober notranji starš, ki zna svojega otroka dobro motivirati-če seveda jemljemo tako. Zgodi se, da v življenju zaškripa (in ne bom rekla da samo kateri dan, včasih škripa vsako drugo minuto). In ko sami sebi v teh trenutkih uspem podariti lepo besedo, je lažje. Včasih še zadiham prej... Želela bi si, da bi uspelo meni in vsem ljudem to večkrat. A vaja dela mojstra!

In kaj je novega v svetu in pri nas? Noben ni sočuten do nikogar (aja, to ni novo). Morski psi hrustajo roke in pri tem škodijo svoji prebavi, veter podira drevesa in si ne privošči pavze, angleški reprezentanti brez pardona zabijajo gole in pri tem sebe utrujajo (in Srečkota), Charlie Sheen bo letos 50 in pri tem je le bolj nor, slovenski politiki pa...

T=)

Ker nisem dolgo pisala, si zaslužim črno vrano. A morda je tudi to bilo z razlogom. Naslov pa je neumen.