Allstarke iz Kenije

Ste si kdaj zamišljali sebe čez 20 let? Kje boste, s kom boste praznovali Silvestrovo, kateri sok boste pili ob kosilu, katero znamko čevljev si boste obuli vsako jutro, kdo bo vaš sosed? Probajte zapreti oči in risati to sliko. Probajte v več tehnikah. Najprej akvarel, nato malo grafitno, pa oljno (mater, tudi slikarske tehnike mi niso tuje...). Če se zgodi, da vam slika ne bo všeč, lahko vedno novo narišete. Ali pa zgolj malo redčite barve... Verjamem, da je treba živeti za trenutek, ker ne veš, koliko centimetrov snega ti bo prineslo novo jutro, a vseeno, ko ne veš kako dalje, slikaj! Zvenim kot kaka revija za "lepše življenje"... A to ni moj namen. Zlasti v težkih trenutkih in pred težkimi izzivi, se je včasih treba zazreti naprej. Če si ne upam sanjati, ne bom nikoli prišla do Kenije. Kajne? Sanje seveda niso dovolj. A začeti je treba. In nato sem zaprla oči in pogledala 20 let naprej. Prvič. Pa drugič. In tretjič. In kaj sem videla? Tajo, tajo in na koncu sebe. Takrat je postalo vse lažje. Da ne zabluzim preveč v stil revij za boljše življenje, sledi nov odstavek. 

Ko se ti kam mudi, greš v McDonalds. In potem se znajdeš v dilemi: Cola ali Fanta? Podobna dilema se zgodi tudi ob mešanju rdečega vina in izdelavi Bambusa/Mišmaša (nikoli ne vem kaj je kaj). Farmacevt Pemberton je izumitelj napitka, ki ga je kasneje poimenoval Coca-Cola (prvi del gre na koko in drugi na kokain). Napitek je uspel patentirati kot zdravilo in zanj zaračunal pet centov na steklenico (danes bi verjetno zaračunal preveč-kot vsaka lekarna in restavracija na bone). Trdil je, da je to zdravilo za zdravljenje zasvojenosti z drogami, glavobol in impotenco (skoro torej spada v kategorijo "superživil"). A očitno temu znanost ni našla dokazov, ker se CC da kupiti še v Hervisu  in kljub napornemu delu, Božička v reklami za CC ne more skoz boleti glava in mučiti impotenca, da se s pijačo naliva vsakih pet minut na različnih tv programih cel december. In nato prišla je druga svetovna vojna. Ker je Coca-Cola takrat trgovala z nacisti, so njena podjetja bojkotirala dobavo surovin in tovarne v Nemčiji so potrebovale nov izdelek, ki bi ga lahko tržile in prodajale. Nastala je pijača Fanta.To sum up: CocaColo je naključno odkril farmacevt, Fanta pa je nastala zaradi nacistov. Kaj torej izbrati v McDonaldsu, več ni vprašanje. Od prvega januarja pa sploh ne rabiš izbirati. Pripada ti voda.

Slovenijo je ustavila Francija. Padel je sneg in pobralo ga je enako hitro. Vsaj na Štajerskem. Ah to štajersko nebo...in reka. 

Zaključna misel: Ko kdaj pa kdaj ne veš kako dalje, poglej naprej. Najdi soseda in sezuj te preklete Allstarke! 

T=)

Orgazmu je sledil prdec hobotnice

Ma ne vem ali je naraven pojav ali ne, ampak meni se danes po izpitu ni dalo niti v šoping. Čeprav sem nabavila pralni prah in doživela predavanje, kljub dejstvu da je izpitno obdobje. Sem pa hvaležna, ker sem zaradi predavanja prišparala en evro. Hvala, teta na blagajni! Da ne zaidem... In minil je ponedeljek in prvi kolokvij (nanj se danes ne vrnem več...).

Mir ali nemir? Večno vprašanje v moji glavi. V državi si bolj želimo prvega, v akcijskih filmih drugega, v življenju pa... Hja. Razburkana morja so najbolj modra, a tudi najbolj razburkana morja se umirijo, ko se potunkaš v globino, kjer ti družbo nehote naredi kaka hobotnica (mogoče ravno ta, ki sem jo danes jedla). Umetnost je narisati Mona Liso in umetnost je pričarati mir med izpiti. In občutek slednjega je fenomenalen! Danes, kljub slabemu spanju zaradi slabega zraka in ne zaradi učenja, kot bi pričakovali moji možgani; mi je uspelo slikati to umetnino. Zaključek bo veličasten. Pravi orgazem umetnosti. Kaj en, dva! Malo človek mora zadihat. Dve seriji bosta padli pred mano danes. Na kolena in še kam. Patrick Dempsey, get ready to melt me and save another life...

Meteorizem. Izraz, ki nima najmanjše zveze z meteorji ali kakršnimi koli vesoljnimi pojavi. Gre za strokoven medicinski izraz za napenjanje ali po domoče "občutek preden prdneš". Vzroki so lahko primarni ali sekundarni (če koga zanima, piše o tem v Interni medicini). In tukaj se konča nepodobnost z vesoljnimi meteorji. Gre prav tako za naraven pojav. Značilni so vetrovi, sunkov da odpihne vse okrog tebe. Vmešan je seveda tudi zrak pod določenim tlakom. Če npr. tvojo tarčo v disku zadene tvoj ali vesoljni meteor, se zgodba zaključi v stilu Its a murder on a dancefloor (In zdaj si zavrti to glasbo na youtube)... A da ne zaprdim preveč v tem večeru, bom raje končala s spodbudno mislijo za vse, ki se nam je danes začelo izpitno obdobje: En dan je že mimo.

P.s. Zakaj za vraga sem vsak odstavek začela s črko M? Če bi bila iz časov Prešerna, bi lahko pustila študij in šla fige talat... In slivovo vodko pit. Zdaj pa si bom natočila Oro, ki sta mi jo kupila brat in bratranec ter ob tem dobila Abs.

Še link do dobre priredbe umora na plesišču: http://youtu.be/9l79EwvYPgA

T=)

Njen pH in mamljiva srajca

Danes sem med iskanjem točno določene majice (morda kdo pozna ta občutek, ko moraš eno majico pač najti in je ne) našla navodila za sestavljanje omare iz Ikee. In malo sem odprla in prelistala. Hm... Ko bi bilo v življenju tudi tako. Ko bi v življenju lahko videl, kaj bo nastalo, ko boš naredil naslednji korak. Koliko šraufov in matic je potrebnih, da boš uspešen in da bo korak pravilen. In tudi če bi se zmotil, bi vedno lahko šel nazaj. Korak nazaj in ponovno nov korak, tokrat pravilen. It is all about The steps. No in dan za dnem bolj ugotavljam, kako življenje niso navodila za omaro iz Ikee. Kako je v življenju treba včasih preskočiti dva koraka naenkrat. Kaj dva, včasih celo tri. Edino kar je skupno navodilom za omaro iz Ikee in življenju, so koraki, Veliki in majhni. Koraki. In ko je kakšna kriza, se spomniš, da tudi tvoja omara še ni do konca sestavljena (ker je kdo izmed moških v družini bil len, ti pa ne segneš, kljub višini). Ampak vedno imaš možnost dokončati omaro, uporabiti lestev in opraviti še en korak. In ko je omara postavljena, se zadeva še ne konča. To je sicer Ikea pozabila omeniti, ampak sledi okrasitev monotonobele omare in njeno polnjenje (slednje pa se tako ali tako nikoli ne konča, ker so razprodaje vsako leto). In danes sem cel dan korakala. Bili so le majhni koraki, le zabijanje žebljev... Ampak če v Ikeini omari manjka en žebelj, ne bo stala. Trust me. In z vsako novo majico bo bolj polna. In tudi, ko se odločim dati kako oblačilo ven, sem storila korak. Tudi v življenju je potrebno kdaj kaj spusti in zagrabiti priložnost za novo. Za novo, udobno in seksi srajco s potiskom.

Vse lepo in prav na svetovnem prvenstvu iz rokometa, a ni mi jasno, zakaj ne Katar. money,money, money. Sicer pa, kaj se ženska vmešuje v te zadeve. 

Še ena ugotovitev dneva: vagina in paradižnik imata enak pH. Torej lahko namesto naslovnice Playboya potemtakem moške vzburi tudi revija Mojvrt? Ali pa sem ob teh ugotovitvi zgolj spoznala, kako je lahko ženska, kot spolni objekt, hitro zamenjljiva... Ko bi vsaj z moškimi bilo tako lahko. Vse lepo in kransno, a zakaj ravno primerjava s paradižnikom, ko lahko pH 4.5 najdemo še pri črni kavi (ki jo očitno uvajam v jutranjo rutino in me peče zgaga cel dan). Je kriva rdeča barva, ki se pri vagini pojavi pet dni na mesec? Ali pa to, da je paradižnik dostopen le v določenem času? Ampak obstajajo tudi zeleni paradižniki...Je kriva sočna sredica po kateri hrepeni vsak moški? Ne vem, kaj tak moški potem gleda, a meni so breskve trikrat bolj sočne (pa nisem primerjala njihov pH z moskimi spolnimi udi). Ali pa je krivo le to, da ljudi in mene take stvari bolj zanimajo kot recimo to, da je prvi izpit čez manj kot 5 dni. Če ti ni, ti pač ni in ti še paradižnik bolj diši. Da ne omenjam da me je to dišanje vodilo do polic z zelenjavo, a Lušta več ne prodajajo. Sem pa kupila sirni namaz. Povezano fuL.

T=)

Spolni ekstremizem in črtice

Črte. Vse je v črtah. Velikih ali majhnih. Navideznih ali pravih. Črta, ki ločuje posamezne dele dlani. Črta, ki te loči od kolegov. Črta, ki te loči od sosedov. Črta, ki te loči od odločitve. Črta, ki loči mamo od očeta. Črta, ki jo zarišeš v pesek in peskovnik razdeliš ter ob tem prosiš, da kdo ne stopi nanjo. Umetnina bo uničena. Življenje je polno črt. Črt, ki so meje. Meje do lastnega Cor-a, do lastnih osi temporale in frontale (in še kake), do lastne arterije hepatice. In še kaj bi se našlo. Črte so ločnice. Črte so pomočnice. Črte so potrebne. A včasih se črta ukrivi. Včasih je cikcak. Dokler jih kdo ne prereže, zradira ali pohodi. Pa še takrat. Lahko jih znova narišemo, lahko jih zašijemo ali pa jim ustvarimo bypass. A le mi smo tisti, ki bomo izbrali, kakšna bo črta. Vsak posameznik je tisti, ki ima v svoji rokah radirko in svinčnik. In postaviti novo tanjšo črto ali pa katero zbrisati je najlepši občutek. Občutek, da si svojim prstom dovolil. Občutek, da ti je nekaj lažje. Enako je, ko črto pohodiš in poteptaš. Je pa challenge. Nikoli ne veš, kaj bo izbrisana ali poteptana črta prinesla. A dokler je ne izbrišeš ali pohodiš, ne boš izvedel. Kaj bom po tem odstavku naredila najbrž ni vprašanje... In danes si upam! (Odstavek ni nastal v prejšnji uri, ampak že zjutraj na avtobusu. In občutek po je bil fenomenalen!)

Pa naj še kdo reče, da so kamilice svete in vedno zdravilne. Preveč kamiličnega čaj in hop cop dokazano dobiš "bolezen", ki bi ji po domače rekli nervoza. Evo, zato so pa stare tetke in babice včasih tako nervozne, ko npr. pečica neha peči en dan pred Božičem. Sicer kamilice dokazano res zmanjšujejo vnetje, razkužujejo, manjšajo krče (torej če bi menstruacijo želela blažiti s kamilicami, bi bila le še bolj nervozna-zato bo kar ostal Ketonal), zmanjšujejo prdce (velike in male) in delujejo blago sedativno. In zakaj si potem nervozen? Ah ta znanost in iskanje logike v njej, če je na konču sploh ni. Vse kar je jasno je, da je za nervozo kriv Matricin. Sicer pa ni čaj edina izbira. Učinkuje tudi eterično olje kamilice v žlezah tipa asteracej (dont ask kaj je to). A če ne želite nervozne erotične masaže in posledično partnerkinih nohtov v kakem neprimernem delu telesa (no, lahko da koga to vzburja...), raje kupite eterično olje kake druge rastlince. Ne vem pa kake... No. česna ziher ne. Čeprav v spolnosti so ekstremi itak popularni...

CorTINA je bila letos bolj CorVONN. A privoščimo ji. Dokler je daleč od velikega globusa, naj kar postavlja hitrostne rekorde. Pa Tiger ji je mogoče še kako eterično olje nabavil, ker so jih od mraza in rokavic nohti tako ali tako onemogočeni. Ne vem pa kaj ovira moje...

Črte v pesku, ki jih imam namen pohodit sama. Če jih ne zalijem kar z morjem seveda...

Naslov je tokrat neizviren.

T=)

Grizljanje, trganje in sanje

Kaj narediti, ko nosiš najlonke in te žulijo (a se da živeti in biti nezadovoljen), ker pač veš, da je pametno da jih nosiš, ker tako pravi mama in tvoja ledvica? Kaj narediti, ko ne veš, ali bi rad nosil najlonke? Kaj narediti, ko bi z nakupom bombažnih žab tvegal, da te bodo žulile tudi one? Včasih je tudi v življenju tako. Nismo zadovoljni in bi radi tiste bombažne nogavice, a smo v skrbeh, kaj bo. Vsekakor moramo najprej priti do trgovine v teh najlonkah. In potem še nazaj domov. Pot je dolga. In morda nas nehajo žuliti. Morda se navadimo na žulje. A če se že tri leta trudimo in ne gre? Kljub razprodajam pa tudi nakup bombažnih nogavic ni lahek zalogaj. Treba se je spravit do trgovine, izbrati barvo in številko. In izbira je velika. To je tudi najtežji del. A ko enkrat izberemo, sledi še dolga vrsta na blagajni. In potem te blagajničarka vpraša še kako neumno vprašanje in bi najraje zabrisal tiste bombažne nogavice nekam in se navadil na najlonke. A s tem ko si prišel do blagajne z njimi in nato stal v vrsti 20min, si pokazal, da jih potrebuješ. Ko slišiš zvok zapiranja blagajne in tiskanja računa, si že blizu. Prideš domov, radikalno z zobmi zgrizeš etiketo, strgaš najlonke(kot v kakem filmu tik preden on navali vanjo) in jih zamenjaš za bombaž. Nova zgodba?

Kako pogrešam kuhano vino...zlasti med branjem decemberskih revij, v katerih ne manjka njegovih slik. In vsepovsod opevajo klinčke zaradi njega. Te "nageljnove žbice"(bog pomagaj, zakaj imajo tako grdo ime), so eden izmed krivcev za prezgodnji orgazem pri moški, saj delujejo kot afrodiziak. Zanimivo da potem ne pise nič za ženski orgazem... Sicer pa so nadomestek za žvečilne, lajšajo moje izkašljevanje, ko me napraši prah v kletni okari in lajšajo prdce majhnih in velikih. Glivice in virusi se lahko le bojijo teh bodikastih rjavih zadevic. In ker v decemebrskih revijah na veliko in široko nabijajo s horoskopi za letošnje leto in nikjer ne najdem nič pametnega zase, bom začela v prihodnje brati januarske izdaje. Ali pa bi morda bilo bolje prebrati kak učbenik... A kuhano vino vseeno pogrešam. Čeprav ob današnjem toplem dnevu, bi prej prijala ledena kava... Saj čez vikend bo spet sneg. Z izjemo Hrvaške, ki bo baje pomladno cvetela z novo predsednico. Kdaj bo pri nas pomlad... 

Stati v vrsti z nogavicami v roki, to je izziv. Težko je sprejeti odločitev in čakati, da pred tabo vsaka tetka plača s kartico, ker je sinu morala dati gotovino, da si je lahko nabavil nikotinske pripomočke za odvajanje od kajenja. Težko je ne podvomiti o kvaliteti bombaža in dejanskem žuljenju najlonskih nogavic. A ko nekaj žuli tako dolgo, da je vmes minilo več pomladi in ko sanjaš bombaž, potem je čas za vrsto. In s sabo je treba vzeti tudi klinčke, ker v vrsti gotovo koga, ki bi te lahko odvrnil, napenja. 

T=)

Izbira moškega neznanca z jajci

Kako je v petek moj dan, ki je že tako ali tako bil zelo naporen (predvsem psihično), popestril še dogodek z moškim neznancem na vlaku. In ironično, ravno sem prebirala patofiziologijo bolečine in glavobola (ne vprašajte zakaj, ker me zanima). In nato je omedlel.... Jaz pa sem mu, kot kdo npr. refleksno reče Na zdravje ob tem, ko kdo kihne, primazala en focn. Je pomagalo? Ja je. Lahko se je iz tal prestavil na stol. Kljub temu je ostal bled in zelen (verjetno kot posledica obupnega zraka in vročine na vlaku). A potem (ker v času ko je izgubil zavest očitno ni bil zanimiv) so ga napadle vse tetke v vlaku in dobil je vodo, bonbone in jabolko. A jaz sem imela v glavi že položaj za nezavestnega. Pa drugič... Morda kdaj tudi oživljanje. Ok, preveč filmov? A ravno ta dogodek me je napil z energijo za šoping z mamo. In izplačalo se je. Razprodaje sem krstila in pokopala z novimi škornji in še s čim seksipilnim...

Kaj je tisto, kar nam zagotavlja, da smo v določenem trenutku ob določeni uri ravno prav ravnali in izbrali prave škornje? Zakaj sem jaz v petek enostavno stopila v  škornje in vedela, da jih bom kupila kljub majhni napaki na desni strani, kjer je manjkal en gumbek? Sicer sem po tem, ko sem jih obula, začela iskati sto in en razlog, zakaj jih ne bi kupila. Pa ta "tovarniška napaka", pa neumna barva, pa cena (ker bi za isto lahko dobila dva para neusnjenih škornjev), pa niso črni (ki sem jih iskala),... A vedela sem. Vedela sem, da jih bom kupila. Obhodila sem celoten nakupovalni center, si stokrat premislila (povsem v mojem stilu), a na koncu so šli z mano. Celo rekla sem mami, da sem jih kupila zaradi nje, da ja ne bi bila moja odločitev. A "tveganje" se je obneslo že na blagajni. Bili so dodatno znižani (celo toliko, da je bila cena enaka ceni kakih "cheapškornjevizDeichmanna"), a ni bilo označeno na škatli. Doma sem jih tako obdelala, da napaka ni vidna niti Scherlock Holmesu (ne mladem, ne starem). Prav tako sem od petka do danes preživela več kot 24ur v njih in noben izmed nociceptorjev (bolečinski receptorji) se ni niti malo pripravil do kake transdukcije, ki bi imela za posledico občutek bolečine. Adaptirali pa se tudi niso, ker se niso imeli zakaj in ker to ni njihova značilnost... In še vedno si nisem odgovorila na vprašanje. Kaj bi mi sploh lahko zagotovilo, da sem v tistem trenutku izbire res ravnala prav? Odgovora za to nimam in ga ne bom razvijala. Včasih odgovorov za nekatera vprašanja sploh nikoli ne dobimo-takrat smo verjetno izbrali in ravnali prav. Včasih nam škornji služijo še do konca življenja, včasih pa nas po treh letih zažulijo in je na nas, ali bomo trpeli še dalje, ali pa zbrali denar ter kupili nove. Lahko da bodo nehali žuliti, a ne moremo zagotovo vedeti.. Lahko da nas bodo novi še bolj, a tudi tega ne moremo zagotovo vedeti. Prihodnost so sanje in fantazija. Sedanjost je pa tista, ki usmerja proti sanjam. In želje (o tem v prihodnjih blogih, ker je kapaciteta tega odstavka tik pred vrhuncem), ki so kakor hrana za možganske ribice. In morda kake dodatne razprodaje, ki varajo potrošnike (npr. mojo mamo).

Iz pariške drame bomo kmalu dobili novo. Ne morem napovedati kje in kdaj, a kmalu bo. Sicer pa tako ali tako mora nekaj polniti medije. Morda kak erotični koledar nove hrvaške predsednice (ker je to med politiki popularno), ali nov škandal evtanazije med piščanci Perutnine Ptuj (roko na srce, se tega ljubitelji  belega mesa ne branimo-malo kruto od mene), ali pa zgolj sprememba vremena. Slednje je vedno razlog za novico. In za zaključek mojega bloga.

Moja misel dneva: Včasih se je v življenju treba odločiti in izbrati. Če ne gre, pa nabavi 10 jajc v Mercatorju (so v akciji), jih daj v naročje in se odloči z jajci.

T=)

Sultan se je igral z laktalnimi hormoni neke MILF

Kako te življenje z moškimi cimri lahko nauči marsikaj novega.  It is like living a New girl movie (s to razliko, da na žalost ne morem spat z nobenim). No in tako sem izvedela za besedo MILF. Call me strange, samo jaz res nisem vedela, kaj to pomeni. In nato sem zgrožena ugotovila, da si beseda zasluži celo mesto v Wikipediji. Ampak bolj primerna je njena lociranost v Urban dictonary. Ni zanimivo, da DILF tudi obstaja, a je njegov opis tako v wikipediji kot v ud le  "akronim za milf". Me prav zanima, ali je vzok v tem, da ko postaneš mama, postaneš bolj seksi (čeprav ne nameravam testirat) ali pa smo ženske le manj obrnjene v to smer iskanja seksualnih objektov in pač nam ni vrednota seks in obline, ampak kaj drugega. To zadnje se sliši precej neumno, ampak zakaj potem ne obstaja kak dober Playboy namenjen ženskam? Ali kakšna podobna revija, ki bi bila vsaj pol toliko uspešna... In zdaj vprašanje. Koliko moških si dejansko želi prihodnost s kako MILF ali pa naslovnico Playboya? Moja cimra sta najprej malo zastala pri odgovoru, potem pa sta spet udarila debato o joških...a tisti zastoj pove vse. Saj tudi jaz si ne predstavljam življenje z Nickom Batemanom. Prvič, ker me sploh ne bi hotel in drugič, ker je preveč seksi, da bi pristopila k njemu (tako kot je bil danes en tip v knjižnici...no, malo manj, pa sem vseeno vsedla daleč vstran, a dovolj blizu, da je koncentracija odtavala večkrat. Pa kirurgijo se je učil...way more interesting than sinteza sultana. Ops. Sultiama...). Da se vrnem nazaj. Morda so pa laktirani joški recept za subjekt privlačnosti. A kaj bi bilo potem pri DILF? Hja, akronim... Ogabno. Povečanje prekrvavitve, da omilim.

Upam da si moški (in nekatere ženske) tako ne predstavljajo MILF. 

Po včerajšnjem dogajanju v Parizu imamo Slovenci in mnogi spet razlog, da gremo na ulice (no tokrat so samo novinarji legalno dvigovali svinčnike) in da imajo policaji malo več dela. Svoboda izražanja? Hja, verjamem da marsikje (tudi pri nas) tega ful manjka. A marsikje je svobode še preveč. Tudi v mojem blogu (a to glih ni medij...) bi me včasih bilo treba omejit. Upam da me jutri ne ustrelijo. Ker bom pa na vlaku kar precej dolgo, me lahko kdo tudi razstrelijo, mi poberejo laktalne hormone (if that obstaja) in zavozlajo 5m tankega črevesa... Ne bom se zapletala v te "politične" teme, ker pač ni moje področje. In ker bi rada v prihodnje še vedno nosila modrc. Da smo leta 2015 in še vedno govorimo o svobodi govora in izražanja. Saj ima vsak pravico izbrati kaj bo oblekel jutri, ampak vse ima svoje meje (glej sliko spodaj, ki je nastala danes z mojim LG-brez cenzure).


In kot da bi vedel, me je bratranec pred pol ure seznanil s še eno novo besedo. GILF, kjer G pomeni granny. No in zdaj sem slišala preveč za danes. Pa še faksa je bilo preveč preveč... Tuš mi že poje podoknice...

T=)

p.s. ni mi dalo mira. Laktalni hormoni ne obstajajo.

Mraz, otrdelost in 4 rumenjaki

Ko gres na Dunaj pusti želodec zunaj a.k.a. pojdi v McDonalds in pojej meni, ki stane povsod enako. Ko greš na Dunaj pusti nogavičke do gležnjev doma (dejansko jih je imel en tip na busu in to sem dokumentirala) in se obleči od glave do pet in od pet do glave pa še malo prek. Ko greš na Dunaj pusti bančno kartico doma, da boš (tako kot jaz) med šopingom ravnal premišljeno z gotovino (in potem ti brat pove, da on svoje kartice ni pozabil doma...). Ko greš na Dunaj pusti kuhano vino piti Dunajčanom (al Dunajcem?) in si izboljšaj cirkulacijo na kak drug in bolj ekonomičen način, ker sedem evrov so ene hlače, v katere lahko skočiš in te pogrejejo brez metabolizma.

Bratovo strokovno postavljanje mene in dvorca

Sicer pa, mesto, v katerem uradno živi toliko ljudi, kot jih šteje 70% Slovenije (če govorimo o neuradnih je verjetno slovenski izkoristek 120%). To ni bil moj prvi obisk tega arhitekturno zanimivega mesta (in zgodovinsko. Baje...), a kaj ko grem vedno tja, ko je tako mrzlo, da mi je ob opazovanju fontan dvorca Schonbrun (ki so izjemno erotične, kot sem ugotovila med vandranjem po vrtovih Habsburžanov. Da ne omenjam otrdelih kipov...) zdi najbolj zanimiv wc v notranjosti, kjer prodajajo predrage karte za vstop (na tem mestu se zavem, da sem bila na wc-ju že trikrat, v muzeju še nobenkrat). A tolažim se s tem, da se muzej v teh letih ni spremenil nič, medtem ko je wc vsako leto drugačen-tokrat je tematika izrazito okoljevarstvena. Zeleno je očitno "in" tudi v rezidenci Habsburžanov. Potem je tu nešteto katedral in drugi stavb, a jaz vedno vstopim v eno in isto. A kaj ko vsi rinejo noter v Štefkotovo stolnico. Pa še v centru je, pa božični sejem je zraven, pa Zara in HM. Same stvari, ki ljudi privabijo, da pač vstopijo še tja, ker je HM itak samo na Dunaju. Čeprav meni štef je kar wau in všeč, ker ni nič blišča v njegovem gotskem stilu. Potem pa sledi šoping, ker pač enostavno ne potrebuješ nič (razen božična darila za starše) in ker te je do zdaj tako nazeblo, da ne čutiš plasti keratina nikjer. Ob šestih pa črna zavesa, ki je hkrati razsvetljenje. Trgovine se zaprejo in imaš možnost opazovati novoletno okrasje, ki se v popolnosti lahko kosa s tistim v naši prestolnici. In s črno zaveso je tokrat padel tudi prvi sneg in prišel avtobus (na katerem je pisalo Nered-res super ime za firmo)

Ponosna na to fotko - kot da se je odprlo nebo nad Schonbrunom (Nikon v akciji: HDR tehnika)

Le kam je izginil e?

Pohota otrdelih kipov- v očeh mu je videt, kaj hoče.
In to ni dunajski zrezek.

A če je moje zadnjo potovanje minilo v znamenju ljubezni in prijateljstva ter predzadnje v znamenju ljubezni, je bilo to enodnevno potovanje v znamenju ljubezni, prijateljstva in družine. In potem se zavem, koliko imam (ali sem imela) ter cenim vsako minuto, ki mi jo moji možgani očitajo kot malomarnost ali pač kaj v tej smeri glede faksa, in začnem poslušati srce. Srce, ki mi govori, da naj delam taka potovanja tudi ko sem doma, ko sem z naključnimi ljudmi in predvsem takrat ko sem sama s sabo. Takrat je najtežje. Ljubiti, biti prijatelj in sestrična samemu sebi. In pride ponedeljek in takrat je treba ubogati glupe možgane.

Podobni smo si kot velikonočni pirhi, a rumenjak je enak. In tudi to, da nas zebe.

A kaj ko smo spet v kruti realnosti...da ne pokvarim "potopisa" s preveč razmišljanja, sledi zaključek. Dunaj bo treba obiskati poleti (v času nerazprodaj in nebožičnega vzdušja) in si ogledati kraj, kjer so se obdelovali Habsburžani in kjer je deloval Mozart in še kak seksi dunajski deček (seksi temno modri metuljček-sanje vsake ženske). Pa Nikon bo lahko dvignil svojo raven aktivnosti na level 3.

T=)

P.S. Blog je nastal z dobro enotedensko zamudo zaradi nedostopnosti do računalnika (da bi moje fotke dobile obliko) in ker je bilo vmes preveč pokra, alkohola in druženja. In ponosno naj povem, le zadnjega je bilo preveč. Pa mi ni škodlo... :)

Masturbacijski načrt za novo leto

Pred kratkim smo vstopili v 2015. Je kaj drugače? Ja je. Spet je nedelja, jutri je nov delovni ponedeljek (prvi letos). Zunaj je nebo, noter imamo prižgano centralno. Izpiti se bližajo, ljudje na avtobusni postaji odhajajo in prihajajo. Nekateri se smejijo, drugi v solzah mahajo in opazujejo teto, ki odhaja. Otroci kopljejo z rokami po ostankih snega, psi s smrčki. Na koncu so blatni vsi in jakna in domač parket.

In kot ob vsakem prestopu v novo leto, tudi tokrat mediji pišejo o t.i. novoletnih zaobljubah in podobnih zadevah. In naj le statistično omenim, da približno 90% naših državljanov sploh ne postavlja nekih ciljev in zaobljub. Zanima me, zakaj potem tolko o tem v medijih. No in moja izkušnja? Letos sem si prvič rekla, da si jih bom postavila. Sicer jih moram še nekoliko dodelat, ampak vsaj osnutek je narejen. Vem da je moje početje za marsikoga le "medijski kliše", a  menim, da če si nekaj zadaš in tudi zapišeš, to niti ni tako slabo. Tudi letalo ne gre na pot brez nekega cilja in koordinat (razen azijske letalske družbe-očitno). Tudi Tina Maze se ne vrže na progo med količke brez ciljanja na zmago in to poudari pred svojo ekipo in pred našimi mediji. Tudi k zdravniku ne moreš na rentgen, če te sestra ne naroči prej in zapiše v knjigo. Lahko sicer vletiš na rentgen namesto gospe, ki je bila na vrsti glih danes, a je umrla pred pol ure; lahko zvoziš monsun z zaprtimi očmi (nekaterim uspe in privoščim jim-naj jim bo vse lahko in brez oblačka tudi naprej) ali pa zmagaš na slalomu, ker diskvalificirajo vse pred tabo (danes bi jih mogli le 4), a verjetnost je zelo majhna. Čeprav zagovarjam spontanost (ki mi je manjka) in nered (ki mi ga ne manjka), pa par zaobljub in ciljev nikoli ne škodi. Hkrati pa zanje ni prepozno nikoli. Ni potreben 1.januar. Lahko je 5.1. ali 1.5. Samo da gre zadeva v pravo smer in naprej. 

Moj zadnji lanski selfie (obupen kot vsi-.-)
 

No in v duhu zaobljub bom ostala tudi v naslednjem odstavku, ki mi je neke vodilna misel za zagon v novem letu. Gre za dve iskreni povedi, ki kljub prizvoku, držita kot pribiti. In vedno bolj se tega zavedam...  "Življenje je kot masturbacija. Vse je v tvojih rokah." Tako kot te nihče ne more samozadovoljiti (ker drugače predpona samo izgubi smisel), tako ne more nihče živeti namesto tebe. Za moje izboljšanje selfiejev zagotovo obstaja kak photoshop (da vse grdo popravi-če je možno), ki ga moj LG še nima in seveda ne gre mimo selife sticka, ki bo letos ziher hit pri nas-napovedujem. Za masturbiranje pa misli da ne obstaja kak stick (al bi lahko vibrator opravljal to funkcijo?). Ne, brez naših rok, še on ne more. Zato v prihodnjem letu želim sebi, da mi uspe katera izmed zaobljub mojega mastubracijskega osnutka. Vsaj tiste najtežje, z njimi je treba začeti. Glede bloga pa ni bilo zaobljub... 

Letos bo čista jeba (na tej točki vpišite zadnji dve besedi v Youtube in stisnite play), lani je tudi bilo in drugo leto bo enako. A vse je v naših rokah. Malo stimulacijskega nasmeha, glavo gor in gremo kak film pogledat ali spat. Vsak ima v svojih rokah...