PRESTAVLJENA IN ZAMENJANA

Blog je prestavljen na domeno wordpress.

Here is the link: CROSSINGANDLIVING

T=)

Sadni jogurt ni čutil srčnega elektrona med defekacijo

Se vam je kdaj zgodilo, da enostavno niste vedeli, kaj čutite? Niste vedeli, ali ste jezni, srečni, žalostni ali razočarani? Niste vedeli, ali naj jočete, se smejite, razbijete omaro ali si odrežete prst in s tem tvegate rupturo Digitusa? In ironično, naredili niste nič od naštetega. Nič. Raje ste pozabili in stopili skozi vrata na Sonce, ter se pretvarjali, kakor da ni bilo nič. Nič. Nadeli ste si črna sončna očala in stopili v trgovino po sadni jogurt. Dražljaj petka pred slabima tednoma pa se je le naložil. Na kup čustev v okolico želodca (histološko neznana lokacija). Na kup nečutenih čustev. Kakor se nalaga opeka ob zidanju hiše. 

Opazovati. Biti mindfull (izraz, ki je zadnje čase vse bolj popularen in smo ga na sončni strani Alp prevedli v Čuječnost-fuj). Verjamem da moje besede zvenijo kot eno sveže bluzenje in mešaje slame, a ko me je tisti torek zaradi tega kupa čustev peklo v želodcu in je bil namesto kave s cimetom moja izbira metin čaj z Reglanom...sem se odločila opazovati ta kup. Na momente se mi je zdelo, da sem v štali pred kupom dreka (ne vem od katere živali, a sumim na svinjo) brez primerne obutve. Spet drugo sekundo sem imela obute gumijaste škornje in vile, da obdelam ta drek. A nisem. Le opazovala sem in dovolila ta drek.

Opazovati in ne soditi. Dovoliti si čutiti to kar vidiš. Zveni kot stavek iz ust psihiatra v udobnem usnjenem naslonjaču v kakšni ameriški limonadi. A na žalost sploh ne gre za tak bullshit. Ne. Vsakodnevno si sploh ne dovolimo čutiti. In tukaj ne govorim o ljubezni do nasprotnega ali enakega spola. To je že kvantna fizika, ki je velikokrat na žalost le v eni smeri toka srčnih elektronov. Govorim o tem, kako si ne dovolimo čutiti sedenja na wc-školjki med defekacijo. Govorim o tem, kako si ne dovolimo čutiti, da smo stopili ven iz hiše in zaprli vrata za seboj. Ne dovolimo si čutiti polzenja hladne Radenske po grlu. Ne dovolimo si čutiti odeje na kavču po ritjo. A vse to se dogaja in kup se nalaga. 

Ne vem kak naj bo zaključek tega bloga, ki se je kar malo zavlekel. 

Jočite. Dovolite si. Smejte se temu blogu. Zmignite z rameni zaradi prebranega in si mislite svoje. Pozabite. Sovražite moje stavke (čeprav če ste prebrali do sem, potem je že to dober znak, da morda nimam še več sovražnikov). Ljubite. Bodite. Ne sodite. Opazujte. Dovolite si pozabiti črna sončna očala v torbici. Dovolite si priti domov brez sadnega jogurta. A bodite tam. Bodite tam, ko boste naslednjič za seboj zaklenili vhodna vrata po aktivni noči v premajhni postelji ali kavču. 

T=)

p.s. Tisti torek sem imela možnost poslušati dve tetki v vrsti za Tiktak blagajno in zaslišala sem besedo Čuječnost. Nato sem jo zaupala Googlu. In sebi. Prej pa me je kakat pritisnilo in sedla sem na wc. Se opravičujem za bizarnosti, a danes sem bila cel dan od doma.

Nekoč sintisajzer, danes računalnik? Ne. Danes skušam čutiti, da sedim na hladni školjki.

Kri na 6packu brokolija

Dnevni počitek. Dnevni počitek izboljša spomin in zmanjšuje tveganje za srčne bolezni. To dejstvo sem prebrala v današnjem okupiranem dnevu. Ampak to ni res. No, zdaj pa se mi najprej poraja misel, kako v tem tempu življenja sploh dnevno počivati? Nikak. Screw daynap, hello broccoli (al je en c?). Brokoli-sovražnik malih mesojedcev in patent igrače v Ikei, je prav tako izboljševalec spomina in ugoden za srce. So, one broccoli a day, makes you memorize anatomy all the way-to bomo še videli no... A naslednjič v kitajski naročim zagotovo kaj z dodatnim brokolijem. Zakaj mi ta beseda zveni tako seksi? Naredite malo daljši r. BrrrrrrrrrrrrrrOKOLI. In pred očmi imam 6pack (edini ki je dejansko okusen, je tisti od piva. Ostalo je vse umetno) Ok. Dovolj neumnosti. Vračam se k dnevnemu počitku.

Kdaj sem nazadnje to počela? Hju. Verjetno v torek, ko sem imela mačka (zelo ponižno lahko povem, da je bil celo tiger). In ali je pomagalo? Ne. Danes me peče žrelo (tukaj naj opozorim na nesmiselnost fraze "boli me grlo", da vas izobražena javnost ne bo grdo gledala-google why) in verjetno to sploh nima veze s torkom. Nasploh pa sem poskušala v torek marsikaj, da ne bi petkrat dnevno počivala, a ni nič zaleglo. Dr. Čas še najbolj. A dnevni počitek lahko pomeni preventivo pri srčnih boleznih, kurativo pri slabem spominu ali pa preprosto pomeni čisto aktiven skok čez plot (če ne verjamete, spet poglejte na Google). Ja, za šifro "dnevni počitek" se skriva najem sobe za par ur nekje čimdlje od žene. Zato ker pri ženi ni miru za puzzle sestavljat, seveda. Japonci imajo Ljubezenske hotele, mi pa pač storitev "dnevni počitek". In slednja hitro postane vzrok slabšemu spominu (naenkrat) in poveča tveganje za srčne bolezni. No in zdaj sem dokazala zakaj ne drži to kar sem prebrala danes ter da je res vse relativno in lahko neham bluzit. 

Sivina, megla in dež. Kot da je že prvi november in je oblakom treba jokati. Pa tudi nek čuden dan je. Devetindvaseti. Kako "gnila" številka. Pa naj ne zamerijo vsi Zemljani, ki danes kaj praznujejo, se jim je rodil otrok ali so zadeli na Lotu. Jaz nisem. Sem pa doživela namakanje las v dežju, ustni zagovor in mrtvo mačko sred ceste (v taki konformaciji, da nisem mogla razbrati kateri del je Cauda in kje Caput). Mogoče je uboga žival le prilegla k dnevnemu počitku ob nepravem času na napačnem mestu? Krvavo je končala svojo pot. Tako kot jaz današnji zapis, ker se mi je pravkar odlepil Hansaplast in je kri umazala tipkovnico.

Kljub temi da sem v torek naredila 5 daynapov, pa rekorda Fione nisem podrla.

T=)

Tisti nemogoči položaj v postelji

Some Lovers Try Positions That They Can`t Handle. In tudi jaz, ko razgrnem vijolični tepih za molitev (beri: yogamat) po tleh in poskusim stojo na glavi. God bless učenje tipa "tasuhiškafecpušča" ali v strokovnem žargonu-mnemotehnike. Tudi za koščice v zapestju in njihovo zaporedje obstaja stavek. In še realističen je... Res. Celo bolj kot zame (čeprav stoje na glavi še lep čas ne bom več delala). 

So here is the story...

Gre za zgodbo (vir: ožja družina) dveh policajev na delu, ki sta probavala takšne in drugačne strani v Kamasutri in sta pristala na urgenci v taki pozi, da je bilo s kosila (nedeljskega, da ne bo pomote) poklicanih 5 kirurgov. True story, bro. Živa resnica. In da ni dovolj dejstvo, da sta bila na delovnem mestu-tudi poročena sta bila. A ne med sabo. Tako da ja-take stvari se ne dogajajo le v filmih in Ameriki. A da ne zaidem-scaphoideum, lunatum, triquertum, pisiforme, trapezium, trapezoideum, capitatum in hematum - če koga slučajno zanima. 

Če pa ljubimci poskušajo takšne in drugačne položaje in jaz takšne in drugačne poskuse zloma tilnika, pa begunci poskušajo takšne in drugačne načine izvedbe misije "kavica z Merklovo". Ne bom pa pametovala o tem, kaj se trenutno dogaja v kakih Brežicah ali bližini Dobove. Ker enostavno ne vem. Nimam časa, ker se ukvarjam z lepotami študentskega življenja, kot so npr. kofetkanje na sončku, pivčkanje v baru ali zmenki v kinu. Aja, beseda so je izgubila prvi del ni. Narava faksa dopušča le kofetkanje na poti (temu se po slovensko reče: nositi kavo pocestnico-only God knows why) do predavalnice, delanje zapiskov v baru in zmenke v postelji. Zato se ne bom vtikala še v begunce. Naj jim veter ne prevetri preveč vseh humerusov, uln in lopatic. Moji možgani so danes, včeraj in še najbolj v TOREK zjutraj (ja- pesem Utorak v pravem pomenu besede) dobili pravo dozo. In tudi v najhujšem vetru, je treba zavezati vezalke (ali zapreti ježke) in kreniti naprej. Sicer zamudiš avtobus... 

Na srečo pa policaja čez 8 mesecev nista potrebovala tega pripomočka. Morda je pa bila že v menopavzi...
(photo: Taja =)

Po branju tega zapisa sem uvidela, da sem prekršila obljubo. A morda bo komu, ki bi slučajno prispel do tega stavka, celo všeč... 

T=)

Musaka na vrhu sveta

Že včeraj (navdih: nedeljsko kosilo) sem hotela napisati blog, pa me je zamotila tekma naših legend, ki so danes dobili oblačen sprejem na Kongresnem trgu. Vsaj zalilo jih ni, kot je mene zjutraj in popoldne. A navdih ni le tipično nedeljsko kosilo, ampak dejstvo, da že res dolgo nisem pisala.  

Kako je cela Evropska odbojkarska scena v šoku zaradi Slovenije. Medalje pač ne morejo vedno biti razporejene, tako kot bi naj bile običajno. Včasih se mora srebra in zlata veseliti tudi kdo drug in ne tipične "velike" reprezentance. In zaradi te netipičnosti, potem o tebi govorijo tudi vse žepne in otoške državice. In tako je tudi v družbi. Če tvoja življenjska pot odstopa od pričakovane, hitro pristaneš v kavi sosede in soseda ter na jedilniku družine kakega bežnega znanca. Žal večinoma plavaš in loviš sapo v tej kavi ali v nedeljski goveji juhi. Ker si se včeraj pobarval na modro, pobril ali zamenjal barvo očal. Ker si Slovenija na prvenstvu v odbojki. Ker je lažje vtikati nos v tuje zelje kot pa gledati na uši v lastnem. Ker smo navajeni, da je nekaj normalno. Ker daje moč to, da govoriš za hrbtom-ne le moč, tudi serotonin zdigne in tega se res ni treba braniti, kajne?

In kako je to odbojka povezana z našim nedeljskim kosilom (da bo objava imela logiko, ker je verjetno v resnici sploh ni-a dandanes je vse relativno). Namesto tipičnega restanega krompirja in še bolj tipične pečenke, smo na mizi včeraj imeli musako. Zeleno solato s preveč česna je zamenjalo kitajsko zelje in rezance je brcnila buča. In na primeru kosila lahko vklopim tisto širino, ki sosedom in tisti družini manjka. Saj musaka ni nič drugo kot krompir in meso, zelje prav tako sodi med listnato zelenjavo in dejansko obstajajo tudi bučni rezanci. Ja. Preden naslednjič vtaknete nos v musako in ji očitate, ker se je nepričakovano znašla na nedeljski mizi, se spomnite, da je tudi ona krompir in meso. Da je tudi ona krvava pod zapečeno skorjo (posebej tista, ki jo je moja mama naredila je bila polna paradaaajza-#kečaploverka). In ker kave ne moremo zamenjati za čaj in ker so tudi družinska kosila pač neizogibna, predlagam, da pustimo musako na tisti mizi in se zahvalimo mami.

Pogled iz vrha sveta, kjer nisem imela stativa, da bi bila slika boljša. A važen je pogled. Pogled in to, da musaka iz vrha izgubi svoje napake.

Če je kdo slučajno razumel, kaj je "pisac htjeo da kaže", mu čestitam. Očitno imam neke čudne dneve...polne musake.

Epifizno slovo in diafizni živjo

Konec. Vsi se bojimo konca, a veselimo začetka. Življenja. Potovanja. Pesmi. Zveze. Počitnic. Življenja. Danes si, jutri umreš v prometni nesreči pred predorom Golovec. Danes si v džungli na severu Tajske, jutri v domači kleti pospravljaš šraufe. Danes te zbudi žena z zajtrkom, jutri sam šivaš in krpaš rane na bundi in srcu. Konec. Solze. Smeh.

Slovo. Nato pride slovo. Dostojno in pošteno slovo. Adijo. Zbogom. Lahko začasno. Tako sem se jaz za nekaj časa poslovila od pisanja. Lahko pa tudi za vedno. Tako sem se tudi jaz za vedno poslovila od... Slovo. Včasih je slovo sončni zahod, včasih vzhod (po petelinjem zajtrku). Danes si, jutri te ni.

Včasih je slovo rešitev. Včasih je slovo trpljenje. A vedno je slovo konec. Konec, ki se ga bojimo in hkrati veselimo. Včasih obžalujemo dejanja, včasih jih ob slovesu slavimo. A to je cikel. Cikel, ki ga ne moremo ustaviti. To je resnica kakor to, da ima nadlahtnica dve epifizi in eno diafizo ter da je jutri petek. Petek. Nov. Začetek. Morda je čas, da začnem tudi blog bolj obljavljati. Da je vsaj moje slovo začasno in da bo blog spet poln mojega besednega seciranja. Kaj je nasprotje slovesu? Zdravo? Živjo (vedno sem sovražila to besedo, a se milijonkrat zalotim, da jo izustim)? Dober dan?

Vsekakor je lahko noč slovo. Konec.

V čast slovesa imam namen odpreti tisto navadno Milko. Tisto Milko, ki sem jo dobila tolikokrat v dar kot otrok. Vedno navadno. Hvala babica in dedek!

T=)

seksi reševalec zmore izbrati tudi rolete

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram.

Včasih pomagajo ti trije stavki. Vedno pomagajo ti trije stavki. Vedno, ko je pred tabo nepremagana ovira. Vedno, ko za tabo težek dan. Vedno, ko je pred tabo ponedeljek. Vedno, ko ostaneš sam. Vedno, ko je čas za izpitno vožnjo. Vedno, ko je za tabo še peta neuspela kemoterapija. Vedno, ko je pred tabo vožnja do morja v avto brez klime. Vedno.

A pridejo dnevi, ko zmanjka glasu za te tri stavke. Ko ne pomagajo niti Septolete, niti Neo Angini. Nič. Niti homeopatija. In taki dnevi so pogosti. Ja so. Takrat se velikokrat sprašujemo, v čem za vraga je smisel. V čem je smisel, da smo padli izpit, za katerega smo se učili 24 dni. V čem je smisel, ko nam vsak dan voščijo Lahko noč in Dobro jutro le rolete med spuščanjem/dviganjem. V čem je smisel, ko nam je včeraj umrl pes, ob katerem smo odrasli. V čem je smisel, če bomo dehidrirani in s tem škodili svojemu zdravju. V čem je smisel, ko bomo itak padli na glavni vožnji (ker pač nismo Car na glavni vožnji). V čem je smisel ponovnega poskusa kemoterapije, ko so naše prognoze tako ničelne. 

Smisel gor ali dol. Smisel levo ali desno. Vedno imamo izbiro. Izbiro, da bomo zašepetali te tri stavke. Ja. Z A Š E P E T A L I. Za začetek. Dokler ne bomo rjoveli (kot je danes na Kitajskem to počel Bolt). Izbira je v naši rokah. Obupati ali iti naprej. A obupa lahko vsak. Res. Naprej pa grejo samo najbolj pogumni. In ker smo vsi ljudje (ki so znani kot plenilci tudi največjih živali), mislim da vsi vemo, da šibki nismo. Ne, nismo. Torej, če je kdo pred kratkim padel izpit, naj dvigne glavo in da svinčnik v roke. Če koga čaka izpitna vožnja jutri, naj obuje svoje Allstarke in zažiga kot Rolling Stonesi na koncertih. Če je komu umrl pes, naj dvigne lopato in se dostojno poslovi od njega. Če koga čaka vožnja brez klime do morja (oh blagor njemu), naj gre jutri v China shop in nabavi ventilator. Če se je komu ponesrečila kemoterapija številka 5, naj se pripravi še na 6.

Jaz zmorem. Jaz bom. Jaz moram. (preberi trikrat)

I CAN. I WILL. I MUST. (next step:stoja na glavi. Upam da bo reševalec seksi in da ne bo glih FRACTURA CLAVICULAE)