Jahač z vrčem limonade

Vedno sem sovražila konce. Konec počitnic, konec poletja, konec filma, konec potovanja, konec žura, konec nogometne tekme, konec pesmi, konec objema, konec poljuba. A konci so neizogibni. Prej ali slej moraš spet nazaj v šolo, moraš ugasniti tv, moraš pristati na pisti. Prej ali slej pade jesensko listje in zaprejo vrata kluba v centru mesta. Prej ali slej zapiska Skomina zadnji žvižg, odzveni zadnja nota. Prej ali slej ne čutiš veš bitja srca in dotika ustnic drage osebe. In vse kar ostane je le spomin. In na žalost ni le slab spomin tisti, ki me zadnje čase spravlja v slabo voljo. Žalostijo me tudi dobri. Velikokrat si želim nazaj. Na začetek. Na začetek poletja, potovanja, tekme, filma, poljuba, objema,... Zakaj si ljudje želimo biti tista podoba takrat na začetku? Morda pa to sploh ni prav- zagotovo to ni prav. Menim da nikoli ne bomo bili tista podoba v preteklosti. Zakaj? Odgovor je preprost: SPREMEMBA. 

Vse kar lahko smo, je nova pot. Nova pot in cesta naprej. Tukaj in zdaj. Vse se spreminja-letni časi, vreme, slovenski politiki, sosedova mačka,... In enako je z nami. Spreminjamo barvo las, število čokoladnih ploščic na trebuhu, obliko obrvi,...in tudi svojo notranjost. Tako rastemo. In žal veliko ljudi misli, da s spremembo zunanjega videza dosega tisto spremembo. Kakšna sprememba neki. Za koga? Za druge še narava ne naredi spremembe. Še Sonce ne prekrije oblakov zaradi ljudi. Zakaj potem ljudje toliko hočemo ugajati predstavam drugih? Za nič. Prava sprememba je tista, ki jo opazi le vsak sam. Šele takrat se zave, da je naredil spremembo. Okolica je to vedela že ducat dni nazaj...In da se vrem h koncu in stvar povežem ter strastno zlijem v eno. Oba sta neizogibna in sprejemljiva. Oba prinašata solze in smeh. Z obema lahko le rastemo. Na oba lahko vplivamo sami, lahko pa čakamo da prideta sama. A kdor čaka, včasih NE dočaka. Najtežji je lastni konec in lastna sprememba. A takrat ljudje le rastemo (kljub končani puberteti). Rastemo vase. Noben vrč limonade ne pomeni veliko brez vsebine. Ljudje se naveličajo držati za ročaj. Prej ali slej...

Če se lahko poni spremeni v konja in konča s suženjstvom...

Štrajk dohtarjev, Hrvati hočejo podkupiti papeža z nogometnim dresom (optimisti), matura bo čez en dan v polnem teku, prodal se bo še Telekom, v Sloveniji imamo pandemijo depresije (a vsi vemo da antidepresivi ne rešijo finančne krize),...in še sto novic. Vsak dan bodo. In tudi one se končajo in spreminjajo. Torej zakaj tako sovražimo konec in spremembo, ko se dogajata praktično res povsod?

T=)

Traktor, nateg in trenutek

Danes je ponedeljek. Danes se lahko vsak izmed nas odloči-nazaj ali naprej? No in nazaj ne obstaja. Ja, Taja. UBOGAJ. Poti nazaj ni. Je samo naprej. Nemci in Avstrijci ne bodo več nikoli dobili točke na Evrosongu 2015. Benu Stillerju mama več ne bo nikoli jajč za zajtrk pekla (črni stavek). Tibor več ne bo kuhal špagetov v hiši Bigbrotherja. Ivan Radan ne bo več mogel delovati kot zdravnik. Xavi Hernandez ne bo več igral v katalonski reprezentanci. In še in še... Naj že vsak sebe pogleda. Jaz več nikoli ne bom umivala zob danes zjutraj (čeprav sem jih v naglici pozabila). Lahko pa jih umijem zvečer in grem naprej.

Zakaj ljudje težimo k življenju v preteklosti (prihodnost bom v tej objavi izpustila, ker ne želim še bolj komplicirat in filozofirat)? Zakaj pogosto živimo za včeraj? Zakaj sanjamo, kdo smo bili lani? Zakaj ne zmoremo videti sebe danes? Kaj si želimo tukaj in zdaj. Kaj nam je všeč tukaj in zdaj. Kdo smo tukaj in zdaj. V tem trenutku. V tem navadnem trenutku. Zakaj hrepenimo po družinskem kosilu minulo soboto, rojstnem dnevu bivšega fanta ali punce lansko leto, vožnji traktorja v otroštvu (spodaj je slika, ki je dokaz)? Nekje sem prebrala, da je preteklost ravno toliko pomembna, koliko pomena ji prepisujemo. In to sploh ni tako zgrešen stavek. Vsaj zdi se mi. Ali se motim? In naj omenim realno dejstvo, ki je plod statistične vede- Povprečen človek porabi 95 ali več odstotkov svojega časa osredotočen na preteklost ali prihodnost. To je resnična tragedija človekovega stanja. Za obstoj v sedanjem trenutku porabimo manj kot 5 odstotkov (če ne gre za povprečnega človeka pa ne vem kako je). In potem pride trenutek vrženosti na rob eksistence ter se začnemo spraševati-kam so šla vsa ta leta? Ali pa pride zgolj trenutek. In že se več ne spomnimo, kako smo vozili traktor, padli z rolerji, potovali po svetu, skrivali prvega fanta pred starši, prvič seksali (malo moram biti perverzna in razbiti to življensko temoto)... Pravijo, da če resnično živiš v trenutku, potem tega ne občutiš. Zato je treba spoštovati ta trenutek. Jaz npr.nikoli več ne bom tolka po tipkovnici teh besed in zdaj spoštujem vsak udarec po črki ž i v i z a d a n e s. Ah, očitno ni le Radan tisti, ki izgublja razum zadnje dni...

tihožitje: Taja na traktorju s kratkimi lasmi v zeleni majici sanja o tem, kdo je bila včeraj

Pred nami je hladen junij in prav je tako. Septembra pa kar naj zapeka. Se ne bom branila... Pa marsikomu bo tako bolj ugajalo. Čeprav je prvi stavek tega odstavka več kot očitno (glej vse napovedi za ta teden) le plod domišljije kakih vremenarjev. Ali pa jih je narava potegnila za nos...

In ker sem pri vremenu je čas da končam z zapisom.

T=)

Dotik osebe v ogledalu

Objem. Več kot jih dobiš, močnejša osebnost postaneš.

Objem. Najboljša terapija brez recepta.

Objem. Fenomen, ki mi je zadnje čase vse večja uganka.

Objem fanta, objem punce, objem mame, objem prijatelja, objem očeta, objem brata, objem sestrične, objem. Objem, objem. Kaj je za tem? Kaj predstavlja objem? Hm, ne vem ali obstaja kak pravilen odgovor. Rekla bi, da z objemom dobimo toplino in pomiritev. V ozadju so pa gotovo kaka čustva. Gotovo. Gotovo obstaja razlog, zaradi katerega ljudje potrebujemo objeme. In ja-potrebujemo. Prej ali slej človek to spozna. Ponavadi že kot majhen otrok, a zgodi se tudi kasneje. In nikoli ni prepozno. Si pa je treba dovoliti. Tega dotika. Ker če smo ob objemu vkopani kot kamen, potem to ni objem. Objem je nekaj več kot le stisk prepotenega soseda na vrtu (in posledično vonjanje njegovih pazduh). Obe strani sta v objemu objeti le, če srce ni stena.

Veliko ljudi ima srečo, da objem kar dobijo. Da živijo v tisti sreči s partnerjem, starši, prijatelji. Nekaj pa je tudi takih, ki se ne pustijo objeti ljudem ali živalim. Ki se zaprejo in objem dobijo v čem drugem. V drogi, alkoholu, dirkanju z avtomobilu, besedi,... Dve plati iste medalje. Ali te objame sočlovek (sožival) ali pa kaka druga stvar. Vedno je nekaj. A kdaj pa kdaj se zgodi, da pa ni nič. Potem se počutimo slabo, smo sami. Zdaj pa STOP. Stop in hladen tuš. Kaj pa oseba v ogledalu? Na njo pa smo kar pozabili? Kdo je tisti nasmeh, ki vsako krtačenje zob zre v nas? Ali nas lahko tisti/tista objame? Baje ja. Kako? To pa ni univerzalnega odgovora. In baje, je ta objem tisti, ki zmore premagati najtežje. Ki preskoči ovire.Veliko alkoholikov, odvisnikov in otrok tega ne ve. Ne ve, kako nadomestiti 3M objem (Malibucole, Marihuane ali pa Mame). Lastni objem je torej nekaj, kar ti pride prav v krizi (ali kar lahko krizo nadomesti). Ampak, kaj je lastni objem? Ne vem. Nisem pametna. Nimam izkušenj. Sem le človek. A Wiki ve: http://www.wikihow.com/Hug-Yourself

Danes sem narisala to packo, ki pa vsem podarja en VELIK objem

Zunaj je pasje, Najboljši sosed gori, na izvozu Mirna Peč je oviran promet, prihaja dež. Dovolj o svetu.

Objemite se! Objemite koga.

P.S Na temo objema bi lahko razpredala še in še, a verjetno je najbolje da tako jaz kot tudi vi, pri sebi premislimo in razčistimo. Najboljši je čist objem. Samo dovoliti si ga je treba vzeti. Ker za objem pa JE lahko prepozno. Za lastnega, od mame, od očeta, od fanta, od brata, od psa, od sestre, od dedka, od babice... 

T=)

Lepljivo lizanje pod grajskim gričem

Prvomajski podaljšan vikend. Dan za pobeg na kak daytrip. No in potem mi jo je zagodlo vreme in je planirana Budimpešta odpadla. Sem pa se odpravila v Graz - in tokrat ne v šoping. Graz, glavno mesto avstrijskeštajerske, je tako blizu, da ga niti ne vidimo kot turistično destinacijo več. Tja greš, ko rabiš omaro iz Ikee ali pa plenice iz Metroja.

Moje potovanje se je tradicionalno začelo v Ikei, kjer sem staršema in sebi privoščila dišečo in zastonj kavo (imam Ikeafamily card in jo izkoriščam do zadnjega) in čakala da bo ura ena, kajti po eni uri se lahko zastonj parkiraš v centru mesta. Po dveh urah Ikee in občudovanja vsega, kar bi rada imela v svojem šeneobstajajočem stanovanju, smo se končno odpeljali v srce mesta. Vmes nas je še zalil naliv in skoraj smo zavili proti Seiersbergu. Ampak ne-tokrat ne. Parkirali smo se v samem centru in šli najprej na kosilo. In reci ne reci, jedli smo na bone. Sicer ne na študentske, a tudi v Avstriji se da dobiti kosilo z malo iznajdljivosti po precej fairprice. Sicer je bil skandinavski losos, ma dobro. 

Center mesta po katerem še vozijo tramvaji

Nato smo si nabavili karte za godnolo, s katero smo se popeljali na grajski grič. Prodajalka je bila tečna in mi ni namenila nobene študentske tarife. Saj smo imeli v planu sprehod gor, a je bilo po Ikei dovolj hoje(čeprav smo izbrali vidno bolj nezdravo opcijo). Spodaj je nekaj lastnih fotografskih utrinkov iz grajskega hriba Schlossberg na katere sem ponosna. 

Pogled z grajskega griča na del Graza. Vidi se tudi reka Mura, a je moj Nikon ni prepričljivo ujel-vsaj na tej sliki ne.

Urni stolp-simbol Graza in včasih tudi našega življenja. Ura odloča in določa.

No, stala sem na nekem majavem zidu in zato del slike manjka. A Mura se že bolje vidi-zakriva jo le tista črta dreves na desni.

Na gradu sem doživela še prepir z graščakom, ki je igral frulico in je nosil seksi pumparice-samo faco je imel zadirčno (in ne pretiravam s tem prepirom. A nimam lepih spominov, zato zaključujem o tem). Z gradu smo se spustili z liftom, ker je bila ura že 4 (trgovine pa zaprejo ob 6) in bi bile tiste stopnice le odvečna telovadba. A tik preden se je mama predala v famozni K&O, smo se sprehodili še po starem mestnem jedru mimo deželne hiše, orožarne in še kake lepe renesančne stavbe. Naj omenim še znameniti otok na Muri, katerega pa nisem mogla slikati, ker smo ga opazovali le iz daljave. Naj bo motiv za ponovno vrnitev v Graz ravno ta fotka. Bila pa je gužva. In to zelo. Precej naših južnih sosedov, ki jih v Graz vozijo konstantno na šoping izlete (ker oni kao nimajo H&M)

Preden smo se podali v K&O, smo iskali McDonalds, da bi si dvignili raven glukoze in dobili dozo kofeina na pravo raven, a v centru mesta ga začuda ni bilo. Smo pa si zato privoščili v sladoledarni, ki je imela tako vrsto, da si vedel, da mora biti dober. In bil je dober. Zelo dober. In lepljiv. Kolko plačaš, toliko dobiš. Niso šiptarske kepice. Srednja porcija (cca.3 poštene kepice) je bila "le" 1.80eur. Zato pa nas je cena kave v kavarni oskubila dovolj, da smo balancirali zadevo. No in kavca ni bila tako prijetno dobra...pač klasika.

Medtem ko je mama opazovala novo kolekcijo Esprita in se oče čudil nad cenami moških suknjičev, sem sedela v prestižni kavarni na vrhu K&O in fotografirala strehe graških stavb, ki so, moram reči, izvrstne manekenke.

Dan se je zaključil ob zaprtju veleblagovnice ob 6 (komot bi še bilo kaj odprto), ko smo se utrujeni odpravili proti avtu. Ikea in grajski grič-dovolj za en dan. In prav je, da si ga nismo ogledali v nulo. Tako bom se vsaj imela voljo še kdaj odpraviti v sam center in ne le do predmestja s šoping centri. In roko na srce, ta izlet si bom najbolj zapomnila, ker je z mano šel še Nikon. V Seirsberg in Ikeo ga ne vlečem niti ob izjemnih priložnostih. A kljub vsemu, Graz je le Graz. Še posebej če imajo starši na avtu letno avstrijsko vinjeto (kar priča o tem, kolikokrat gremo tja). A treba je ceniti vsak trenutek, ki ga preživiš z družino. Družine ne moreš izbrati, lahko pa izbereš kako jo boš negoval in sprejel (to je MOJ citat). In ja, Budimpešta ni vredna teh dragocenih druženj. Je pa vredna ogleda, to gotovo!

Dovolj je bilo. Premaknite riti in se odpeljite pogledat ta Graz, ko ga imamo tako blizu!

T=)