Poljub švedskega lepotca v Parizu

Ljudje smo zgube in zmagovalci. Vprašanje je le odstotka v razmerju med tema dvema Z-jema. Redki so 100% ali 100% drugo (čeprav večina misli tako-zlasti ko in če mu(ji) nič ne gre). Zmagovalci s(m)o avtentični (za podrobno razlago besede beri SSKJ ali uporabi Google-ker ga jaz ne bi, bom kar sama napisala: izviren in pristen); kljub preprekam ohranjajo samozavest; ne nosijo masko; znajo izbrati pravi trenutek; prevzemajo odgovornost; poznajo preteklost,živijo v sedanjosti in se veselijo prihodnosti; dosežke slavijo brez občutkov krivde in predvsem-znajo uživati. Zgube, na drugi strani pa so tisti "deli", ki so nemočni in odvisni od okolja; ki trpijo za pomanjkanjem potrebe po odvisnosti v otroštvu; zgube manipulirajo in se tega oprijemajo kakor otrok dude; zgube so uspešne, a pri tem se pojavi tesnoba, ujetost in celo nesrečnost; marsikatera zguba se počuti nevredna življenja, celo napol mrtva; zguba živi v sedanjosti in jo uničuje s spomini preteklosti in predstavo prihodnosti; temeljna pa je ta maska, ki jo zguba nosi pred svetom ter to, da zguba ne more drugim nič toplega dajati, niti je sposobna sprejeti. Ker smo ljudje večinoma oboje, se mi zdi, da je pomembno, da Zmagovalni del poljubi tisti grdo žabo, imenovani Zguba in jo na ta način znebi uroka, ki ga je dobil ob rojstvu. 

Jutri je prvi april. Tokrat bom potegnila za nos prav posebno stvar-sebe. Upam da najdem priložnost. Baje pa bo vreme v aprilu aprilsko-ker je pač april. Po današnjem vetru, bi še dež prijal.Čeprav jutri bo sonce. Vsaj držim pesti. In kaj se je zgodilo na današnji dan, dan pred prvim aprilom? Leta 1889 so v Parizu slovesno odprli Eifflov stolp tudi za obiskovalce.

Ker ne najdem slike z Eifflom (VEM DA OBSTAJA NEKJE), prilagam to, kjer opazujem Eiffel. Včasih je treba videti-da zguba lahko postane zmagovalec. In da brez zgube ne gre.

Ljudje se rodimo, da smo zmagovalci. Taki, ki doživijo poraz. Taki, ki so pristni in izvirni. Nezmagovalni del je pa le žabica, ki čaka na poljub. Včasih sta potrebna celo dva, trije ali pa deset. Lepo je, če te poljubi kak princ (po možnosti naj bo neblondinec švedskega porekla-zadnje čase so mi zelo všeč), a najučinkovitejši je poljub vašega notranjega zmagovalca. Sprejeti sebe kot zgubo in se vdati pa je najlažje. A ni lepše prejeti poljub? Looking for free kisses... 

Blog potrebuje renoviranje. Čas je da uporabim Jupol, Mekol in še kaj...

T=)

Nasmeh iz deževne jahte v Dubaju

V svetu (žal ne le tam) se odvija pravi kaos. Letala padajo, ljudje umirajo, avti se zabijajo, jahte zadevajo pomole, pada dež, One direction razpada, v BigBrotherju jočejo. Marsikdo med nami se na žalost tudi najde v tem kaosu. Mu je precej domač... Ga doživlja. Ga njegova mačka doživlja. Ga njegova orhideja doživlja.

Danes sem preživela nekaj časa in opravljala dobra dela. Vrnilo se mi je z nasvetom (oz.dvema), ki mi ju je dal nek gospod z Alzheimerjevo boleznijo. Morda je rekel samo tako ta dva stavka, a morda je vedel, da ju potrebujem. Ali pa jih je potreboval on. Najprej mi je rekel: "Zaupaj v svoj uspeh in ne pozabi na nasmeh! " Ob tem se je tako nasmejal, da moja usta niso mogla ostati v prvotni ravnini in so se zavihala. Nato sva se pogovarjala o stražarju, ki mu je skoraj odpihnil nogo. O njegovem otroku, ki je umrl ob rojstvu. O njegovem pravnuku, ki bo čez dva meseca pogledal na svet v Dubaju. Ne vem če je gospod govoril resnico (zaradi narave njegove bolezni), ampak mislim, da se mi ni lagal. Gre za spomine, ki niso sveži (slednji so problem pri Alzheimercih). Baje pa ima v klinični sliki tudi  amiloidne plake in nevrofibrilarne pentlje (tega mi ni povedal on, to sem izvedela od moža v belem-ki na žalost ni bil le par let starejši od mene). Možganske celice propadajo in v možganih se kopičijo nenormalne beljakovine (če lahko definiramo kje normalnost in nenormalnost so to verjetno izključno beljakovine). Da se vrnem na tega gospoda, ki je celo dvakrat povedal, da je v njegovi hiši 7 let živel The Prešeren (tudi to mu verjamem, ljudem je treba vedno dati možnost- ne glede na to, kdo ali kaj so). Njegov zaključni stavek najinega pogovora je bil: "Vse kar danes ni, bo jutri!" Jaz dodajam:Vsak danes se živi, vsak jutri pa upa. Dan za dnem... (pojasnilo ni potrebno)

Zaupaj v jutri, živi danes! Jutri bo. Danes je. Kaj bo in kaj je? Trenutki...Bolj pametnega odgovora se trenutno ne spomnim. Morda bo kmalu...Jutri ne bo strmoglavilo letalo? Jutri ne bo dežja? Jutri ne bo prometnih nesreč? Jutri ne bodo jahte zadele novih pomolov? Jutri ne bo kaosa? Jutri je dan, ki prinaša danes vprašanja. A odgovore je treba počakati. Pustiti da mine današnji nasmeh. V x.y ali pa z ravnini. Kakršenkoli je, samo da je. Jutri ga morda že pozabimo...

In spet sem prifilozofirala do konca. Lenoben dan, kratek zapis. Brez slike, ker si še nisem oprala zob, da bi naredila kak selfie nasmeha-čeprav ne morem obljubit, da navzgor ukrivljenega. Morda pa jutri...

T=)

Sosed in elevacija veznice ST

Zasedenost-problem sodobne družbe ali pojav pri mačkah? Na žalost oboje. In zasedeni smo po definiciji vsi, ki uporabljamo avto. Ali avtobus. A to je le definicija. Resnica? Malo se bo treba zmigat. Pa še življenjska doba bo narasla (in to ne pomeni linearno tudi narasta delovane dobe-čeprav se ne bi čudila). 15 min hoje na dan in tri leta dlje boste lahko oblačili piżamo. Da pa ne boste tri leta manj oblačili pižamo pa SZO predpisuje vsaj pol ure telesne aktivnosti na dan najmanj 5 dni v tednu. Pošteno. Dobro da imamo tako Sonce zunaj. Le da je faks in ni časa. A dodatno nas lahko pri tem zabije dejstvo, da pa se dnevi itak daljšajo in je torej ta naš "ničasa" argument kar malo zmanjšan. Pol ure prej vstat in peš migrirat na delovno mesto. Ali pa namesto podzemne uporabit kolo (glede tega v naši državi pa tako ali tako nimamo težav. Dokler Janković ne izkoplje še kake ulice. Vsaj hiter naj bo...)

Zasedenost(drugačen naglas kot v zgornjem primeru, pa naj me nihče ne vpraša, ali je strešica al ostrivec, ker v gimnaziji sem pri naglaševanju vedno dobila nulo) srca-problem posameznika ali težava kardiologa? Tudi tokrat na žalost oboje. O prvem ne bom. Ima svoje prednosti in slabosti. Pri drugem pa lahko pride do kakega srčnega zastoja in evo-hop na EKG. Infarkt je jeba prepoznat. Malo te boli v prsih, ker je tvoja simpatija po novem zasedena ali pa si bil v življenju preveč zaseden (naglas iz prvega odstavka) in hopacupa lahko mož v belem napiše napotnico za kakega drugega moža v belem (takega, ki dela v ustanovi z rešetkami ali pa takega v fitnesu). A večina se jih odloči za EKG ali kako biokemijsko preiskavo in nato začudeni postavijo NSTEMI ali STEMI diagnozo. Itak zdaj vsak bralec tega bloga raje neha z branjem, ker nič ne razume. In tudi jaz še ne. V prihodnjih dneh se popolnoma posvetim EKG outputu in potem mi bo jasna zadeva. Baje...čeprav dvomim da lahko laik kdaj razume te dohtarje. Mogoče pa kdaj. 

Sedaj pa naj zaključim s svojo misijo te dni. Med drugim ugotavljam ali je moj novi sosed zaseden ali ne (pomen iz drugega odstavka). Vbistvu ne vem niti, ali je On ali Ona. Glede na priimek na domofonu bi lahko šlo za enega izmed seksi slovenskih košarkarjev. Držim fige. Bom manj okrog hodla... Ta blog je samo še en dokaz, kako je slovenščina smotan jezik in kako je meni potrebna mačka tudi od ponedeljka do petka. Mačka ali pa košarkaš.

P.s. Zadnje tri v besede naslova se nanašajo na drugi odstavek. Da ne izgubim morebitnih bralcev, jih vtipkajte v google, ali še bolje v youtube. Redtube pa začuda ne bo dal zadetkov... Zakaj ta zadnja poved? Nimam pojma. #kaosvglaviinnevsrcu

P.p.s.s. Ni šlo podnaslovit slike-ne vem zakaj. Gre za nekaj, kar ni EKG, ampak moj potek dneva. Desno je pa le ravna črta (zato tak prostor), ki slika trenutno stanje. Ko niti tako velika kava kot je QRS ne pomaga pregnati spomladansko utrujenost. Morda, ker je bil kapučino...

T=)

seksi masaža in nenavadna mokrota

Zakaj se nam velikokrat zdi, da smo sami na tem svetu? Da ni svet le en velik prostor in da smo edini. Pa bodisi gre za tiste, ki si mislijo, da jim nihče ne stoji ob strani v krizi, ali pa za tiste, ki ne vidijo in ne priznajo nič drugega kot le svojo rit (egoisti po domače). Saj ne vem kaj je huje. Drugega še nisem probala. A nismo sami. Nismo. Samo v Sloveniji nas je dva milijona. Le odpreti je treba oči. Včasih boste presenečeni nad tem, kdo vse vam drži dežnik v dežju. In takrat boste mokri le od solza sreče. In žalosti zavedanja, da ste mislili, da ste sami. Pa tudi ko boste imeli oči zaprte-niste sami. Človek ne gre nikoli sam na wc. Nikoli ne je sam kosilo. Vedno ste v najboljši družbi-v svoji. In treba je negovati to družbo. Kot vsako drugo. Vsakega prijatelja, domačega ljubljenčka, brata, mamo, babico,... In ceniti. In videti. In presoditi kdo je tisti, zaradi katerega boste držali dežnik tudi, ko bo nad vami sijalo Sonce. Hkrati pa je treba vsak dan pogledati v ogledalo on videti tisto osebo, ki bo vedno držala dežnik-svoj ali tuj. Spet nekaj tu spiritualiziram, ampak je res. Najboljši občutek je spoznanje, da ti nekdo pomaga držati dežnik. Pa čeprav je to danes prijatelj in jutri lastni digitusi (vseh pet).

Tudi v tropskem dežju pomaga dežnik. Vsaj začasno...
(na sliki sem jaz, dežnik in famozni most čez reko Kwai. In nek tip, ki čaka, da mu kdo ponudi dežnik-in dočakal je!)

Vsi mediji, fb in verjetno še ptice na sosedovi strehi čivkajo o novem zakoniku? Hvalabogu. Glede na to, da toliko vseh odpira kljun in govori o tem, lahko sklepamo, da se ga bomo držali. Ker nobenega nisem slišala govoriti o kakem 21.členu zakona gozdarskega planiranja. Govoriti je pol zavedanja. Druga polovica pa je le tipična ljudska obrekljivost. Ki je v Sloveniji manjka tako kot manjka železa v rdečem mesu. Pa kaj te briga, kaj je tisti rekel o tistemu in katero pijačo je pila tista na zabavi. 

Danes sem se zbudila pozneje kot je budilka zvonila. Veliko pozneje... 5.marec je. Cel dan šepam in bluzim po kavicah in laboratorijih. In Simobilu (hvalabogu se je drama uspešno končala). Zdaj pa me čaka seksi masaža moje žogice na gležnju. Bo treba spet poseči po ostri tajski kremi za zvine. In ledu za viski (ki ga nimamo) iz hladilnika. Jutri pa nov dan, nov zagon.

T=)