Mačji Bailando minljivosti življenja

Zakaj sem danes sanjala, da je moja mačka pela pesem Enriquea Iglesiasa Bailando? Nobena razlaga sanj s spleta mi ni mogla dati odgovora. Se mi meša?

Kako lepo je, ko verjameš, da je svet lep, pravičen in pisan. Kako lepo je, ko pišeš Božičku in mu nastaviš mleko pod smrekico. Kako lepo je, ko sediš v peskovniku in zidaš gradove do oblakov. Kako lepo je, ko zvečer pustiš okno priprto, da bi te lahko obiskal Peter Pan. Kako lepo je, ko te nekdo objame in ti požene cirkulacijo. Kako lepo je, ko te boža mama in zapoje tisto Uspavanko za Evo. Kako lepo je, ko ugotoviš, da Božiček in tvoji starši uporabljajo enak papir za zavijanje daril (da ne omenjam, kako lepo je, ko spoznaš, da ima tvoja mama gene Božička, ker je njuna pisava skoraj identična). Kako lepo je, ko prideš do vrhunca ob tem, ko pobarvaš zadnjo zvezdico A3 pobarvanke. Nato pa srečaš svoje možgane. Kar pa zna biti tudi grdo. Depilacija, nakupovanje božičnih daril (in potem se iz trgovine vrneš zgolj z darili zase in kislimi kumarami), iskanje smisla, minljivost, krivice, ne obišče te noben junak več,ne zapoje ti niti ptič,.. A obstajajo tudi izjeme, ki kršijo pravila. Kuhano vino, ki ga lahko legalno piješ. Fenomenalni žuri, na katerih ti odpadejo noge in se drugo jutro zbudiš brez glasa. Rezervacija letalske karte do tvoje nove destinacije. Seveda ne morem mimo spolnosti in take vrste kričanja. Pa gledanje filmov in serij s PG. Pa še bi se našlo... Je torej minljivost časa včasih tudi vzrok za novo upanje in novo lepoto? Ali je minljivost le grd element marsikatere ex-yu pesmi (čeprav tam celo paše not)? V teoriji ali praksi še nisem probala, a morda bi celo želela. Živeti ta trenutek tukaj in zdaj. Pozabiti na pismo Božičku in pogovor s Petrom Panom. Pozabiti na govor na lastnem pogrebu in to kar me čaka med naslednjim izpitnim obdobjem. Želela bi uživati v tem božičnem šopingu na Ebayu in ga nato zaliti s kuhanim vinom in nasmehom. Želela bi, da bi bil moj oče kadilec in ne bi imela težav pri izbiri darila zanj.

V čast na Joe-a, je moj minuli večer minil ob njegovi glasbi (z vmesnimi premori exyurocka in aktualnega Tsunamija). In igrala je pesem You can leave your hat on, ob meni pa nobenga, da bi mi odplesal striptiz. Moj Dexter, ki je ležal na postelji, pa je tako ali tako nag... Nisem iz časa Joe-vih vrhuncev, a njegove pesmi včasih pašejo. Meni sicer zvenijo malce poželjivo (vsaj ritmično), a zagotovo imajo še sto drugih kvalitet. Tipec je mel dober glas, zelo "raskav" (čeprav nikoli se nisem poglabljala v pomen te besede, bi pa jo opisala z "glas Cockerja"). Cancer pulmonalis in že ga več ni -a ostal bo na youtube, v spominih in zgoščenkah (ker me brat zadnje čase kritizira, da ne uporabljam slovenskih besed iz SSKJ sem nadomestila besedo CD z ustreznico).

Epilog: Dexter je plišast pes iz Ikee (slika spodaj), ki je danes dopolnil natanko eno leto. Čas res beži in godine prolaze... A on je tukaj in zdaj. Zato si zasluži moj nasmeh in lep pogled. Ko ga ne bo, se bom pa lahko smejala le temu Dormeo vzglavniku (za katerega sem pravkar ugotovila, da si zasluži pranje)

Poželjiv pogled Dexterja

T=)

Osemurna ljubezen do slovaške prestolnice

Bratislava, glavno mesto Slovaške, ki leži na meji z našo severno sosedo in zelo blizu naše vzhodne. In mesto, ki je dovolj majhno, da ga vidiš v enem dnevu, te ob tem napiha in srečaš pol Slovenije na izletu. Zlasti v tem času... Stvar posameznika pa je, kako bo mesto doživel. To in vsako drugo. Iskreno, očitno sem pričakovala preveč in bila kar malo razočarana. Nad božičnimi sejmom, okrasitvijo in arhitekturo mesta.Upala sem na Prago in Budimpešto, ampak Bratislava zame še Ljubljane ne preseže. In še urejen javni wc je treba plačati (pa naj kdo reče, da je Janković slab, ko treba odšteti za lulanje petino kuhanega vina-in prav tolko ga gre tudi ven, torej na wc-ju ostaneta dve petini kuhanega vina, kar je skoro ena polovica in je neto absorbcija v kri premajhna, da bi imela znaten učinek-damm, sem zakomplicirala). Bom pa si Bratislavo zapomnila po UFO stolpu (ob tem pa pozabila na dejstvo, da sem zamudila ugodno svetlobo za fotkanje in da me je veter skoraj odpihnil). Razgled pretehta. Predvsem Donava doživi svojo velikost v polni meri. In mir. Srečaš spet tisti mir, vsaj za par sekund. Mir, ko si ti nad vsem in je čas za trenutek pod tabo. Prav tako pa sem prvič poskusila tisti famozni Punč. Okus Visnya (like a pingpong girl name). Nije bilo baš nešto, a bilo je sladko in je pogrelo cirkulacijo (tako kot bi to naj pingpong girl stroila moškim). Se posvetim tej sladki etanolni zmesi v kakem drugem blogu...

Ker pa vem, kako bi bilo bedno, da bi zdaj tu metala neke stavke o stavbah, bom raje prilepila kako lastno fotko in dodala komentar pod njo. 

Znameniti UFO stolp (oblika malo spomni na kak NLP)
. Na desni spodaj je pa slovaška trola. Zanimivo da je vsaka druga trola
 na žico. Pri nas so pa pačna metan. Eno ali isto, samo da vozi

Poljubila ga nisem (ker je bilo preveč ljudi okrog),
niti mi ni podaril rož(kot je to počel nekoč),a uspelo mu je tudi mene prepričati (kot večino turistk),da se slika z njim.Na sliki: Lepi Naci in le Taja (čeprav je bla gužva okrog).

Ker smo študentje farmacije, se je pač spodobilo. Pred eno izmed najstarejših 
lekarn tega območja. Danes je drag muzej. 

Neverjetno veliko takih reklam.
A žal niti so cene daleč od Tajskih.
Za kvaliteto pa ne vem...

Pogled iz UFO stolpa (ena izmed veliko uspelih fotk v tehniki HDR, kljub temu da sem zamudila pravo svetlobo- a včasih je treba iz slabega potegniti dobro in ne videti konca sveta).

Hm, ko pogledam fotke, sploh ni bilo tako slabo. A da nekaj ljubiš (kot piše na levi fotki), mora miniti več kot le osem ur. Je pa prvi vtis tisti, ki odtehta , ali boš ostal še kak dan ali ti je bilo osem ur dovolj. Vedno in povsod. In včasih ugotoviš, da nekaj ljubiš, šele ko si že doma... Ker pa ljubim potovati, se že veselim naslednjega. In to bo hitro... Za Božičem in pred Silvestrom. Kljub kakim študentskim ali življenskim pomislekom. Ne, tokrat mi bo le uspelo-dati prednost ljubezni in ne možganom ter ponovno obesiti Nikona okrog vrata in nabaviti nov magnetek! A času čas.

Sem se potrudila ne bit predolga. Kljub 200tim slikam, ki so še na računalniku.

T=)

Gordijski obrat za 69

Danes sta mi tik pred hišo prečkali cesto 2 črni mački. Druga ob drugi, istočasno. Nisem se naredila, da tega nisem videla. Ena ob drugi sta korakali. Stavim se, da je bila ena potreben mačak in druga seksi mačonka. Kateri maček pa bi hodil ob mački, če ne bi od nje imel kako korist? Še poštar te ne pokliče na mobitel (kot je mene danes- in pitaj boga od kod mu telefonska), če noče od tebe kaj. In žal ni hotel isto kot tisti črni mačak, ampak je zgolj sporočil, da me spet čaka pošta iz Hongkonga in jo bo dal sosedi, ker ne gre v nabiralnik.

Življenje je polno gordijskih vozlov. Velikih in majnih. Električnih in platnenih. Sekundarnih in terciarnih. In  že iz zgodovine je znano, da je tisti, ki bo odvozlal vozel, nov vladar. Ali torej to pomeni, da je tisti, ki odvozla življenjski vozel, vladar svojega življenja? A kako odvozlati vozel, če je pa to praktično nemogoča uganka? Kako ga odvozlati, če ni navodil za to? Kako ga odvozlati, če se drži skup bolj trdno kakor se zvezde držijo neba? In spet sem se ozrla v zgodovino (čeprav sem večji fan geografije, ki jo imam namen jutri podkrepiti na potovanju v prestolnico Lepega Nacija- če ga srečam, dobi poljubčka). Aleksander Veliki je vozel "enostavno" le presekal in postal vladar. Ali je torej v življenju zares potrebna sila? Sila, ki preseka ta hudičev vozel in ki povzroči vsaj momentalen nadzor in vlado nad življenjem? Ampak, ali nam kaj zagotavlja, da bomo potem dejansko vladali življenju in da bomo bili na boljšem? Moj sklep: sekundno lepilo lahko v sekundi zalepi vozel nazaj. Zato se lahko potrudimo in ga presekamo ter vidimo, kakšni deželi bomo vladali. A zagotovo ni lahko. Vsako tveganje je izziv. Lažje je živeti z vozli, kot tvegati... Kaj če bo nova dežela v ekonomski krizi, pred vojno in polna kriminala? Bolje to kot dežele sploh ni...

Ker sem prebrala da kava, v katero stisneš limono, pomaga proti glavobolu, sem morala probati. Izid? Obrnitev želodca za 69 stopinj. Morda pa sem imela le napačno etiologijo glavobola in pač limona ne pomaga proti mačku in trem uram spanja... No in tudi Radenska, ki je od danes naprej češka (naj jo samo ne preimenujejo v kofolo in ji ne zamenjajo tako srčen logo) v kombinaciji s paracetamolom (ne morem rečt kar Lekadol, glede na to kaj študiram), ni pomagala. Drugič bom pila pač drug alkohol in spala kako uro več. Ne bo škodlo...

T=)

Položaj Rak pred ogledalom in pod zvezdami

Zakaj ljudje krivimo? Zakaj iščemo dno neprijetne resnice, ko morda sploh dna ni in bi se morali ozreti kam drugam? Ko bi morali upreti oči gor v zvezde? Najlažje je živeti v prepričanju, da je za uničene škornje kriv dež, da je za zgorelo plastično posodo kriva pečica, da je za padec na izpitu kriva naša nesposobnost, da je za prazno baterijo kriv slab telefon. Ampak, ali je vedno potrebno nekoga kriviti? Je vedno potrebno s prstom kazati na nekoga ali nekaj in mu dati oznako Kriv? In zanimivo, Krivci so ponavadi tisti, ki so nam najbližje. Mama, oče, prijatelj, punca ali fant,mačka ali pes, LG ali Samsung. In kdo je ponavadi največji? Oseba oz.predmet, ki ga vidimo, ko se zazremo v ogledalo. Ta oseba je kriva, ker nam ne uspe. Ta oseba je kriva, ker smo zboleli za rakom, ker le je preveč kadila (pa čeprav neprižgane cigarete). Ta oseba je kriva, ker ne zna reči ne-alkoholu, dimnikarju ali sebi. Ta oseba je kriva, ker ne zna ljubiti. Ta oseba je kriva, ker ni heroj. A kaj bo, ko ogledalo poči? Kdo bo potem krivec? Ko ogledala več ne bo, tudi krivca več ne bo. Takrat bosta pa LG in Samsung krivila lahko le še zvezde, ker Krivca več ne bo. Zakaj se ne bi zgledovali po njima in začeli kriviti zvezde in imeti ogledalo brez praske? Zakaj ne zmoremo spoznati, da nismo heroji mi, ampak le tista oseba v ogledalu? Da je  potebno le to, da enkrat na mesec pobrišemo ogledalo s Stelexom in ob tem pomežiknemo osebi v njem? Ni treba vsak dan (ker nočemo bankrotirati zaradi Stelexa ali Ajaxa in ker nočemo, da bi se nam uničilo, kakor se sčasoma uničijo stekleni kozarci v pomivalnem stroju. Ah te kemikalije...). A mislim, da bomo težko verjeli, da ne gledamo krivca. Da bomo težko verjeli, da so krive zvezde, če jih zakrivajo temni oblaki ali smog. Da jih bomo težko videli s sončnimi očali. Pa še takrat, ko bomo kje, kjer smoga ni in je zunaj Sonce, bomo raje ostali med štirimi stenami in prižgali luč v kopalnici ter pogledali v ogledalo. 

Za to zgornje krivljenje zvezd (in verjetno za koga nakladanje), je kriva minula noč (in spet, krivim nekaj ali nekoga). Ogled filma The fault in our stars, ki tudi je vzrok mojemu dolgem in predvsem slabemu spanju danes. Gre za mladinsko ljubezensko dramo (če gre verjeti tistim, ki so ta film žanrsko opredelili). A jaz sem film videla kot eno samo veliko bolečino. Morda pretiravam (ker je bilo neprijetno gledati tudi seks dveh oseb, ki sta se ljubili). Morda sem kritična, ko ne postavljam brezpogojne ljubezni med partnerjema v ospredje (ker to bi naj bil point zgodbe). Zame je point filma naslov. Včasih moramo kriviti zvezde (upravičeno ali ne). Ne more biti krivec partner, starš ali kakšna žival s trdim rdečim oklepom. Na koncu šteje le eno. In to je Nič. Pomembna pa je pot do Nič.  Pomembno je, da je tunel bolj svetel kot tista luč na koncu; da je treba nehati kriviti mamo, ker nam je skrčila pulover; da je treba nehati kriviti mačko, ker nam je razparala domačo nalogo; da je treba nehati kriviti osebo v ogledalu, ker ni heroj; da je treba verjeti, da so krive zvezde in da je Nič daleč ter ob tem le prižgati dolge luči (pa čeprav niso nevemkake super kvalitete in verjetno tudi onesnažujejo) na avtu, ko vozimo v tunelu.   Dokler ne srečas zvezd, si na dobri poti. A velikokrat se zgodi, da jih moraš srečati. Star ali mlad, siv ali črn. Vsi tuneli ne morejo biti enako dolgi. Nekateri živijo Karavanke, drugi le podhode. A vsi pridemo do Nič. Le skozi različen tunel.

Skratka, da ne bo blog predolg. Ja, film je ena cuker romanca z nesrečno srečnim koncem. Pravi material za zaljubljene najstnice. A vseeno. Vsak najde nekaj zase. In citat filma, ki mi je najbolj ostal v ušesih? Nima veze z zgornjim odstavkom. Najbrž ga niti ne najdeš na imdb movie qoutes. Gre za vprašanje in odgovor. Kaj je huje, kot imeti raka? Imeti otroka, ki ima raka. Ne vem zakaj, a nekako se mi zdi, da je v tem citatu nekaj, kar vsaj malo nakaže na to, da film ni material sentimentalnosti, ampak gre za zgodbo enih življenskih dejstev. Nimam otroka, a zdi se mi, da je največja bolečina prav nemoč. Lahko bi navrgla še kak odstavek, a bi bil blog predolg. Kakor vedno, pa je ogled vsakega filma, stvar posameznika. Nekoga pritegnejo oralni dialogi metafor, drugega pa platonski seks... Vsak ima drugega krivca v ogledalu.

Danes ne bo svetovnih novosti, da 24ur.com neuzgubi preveč publike. Kao...

Nasmehnite se ogledalu med pranjem zob danes!

T=)

Petelinji zajtrk po nabijanju mimo

Ker je brat zbolel, je čas, da začnem blog z enim nasvetom:najmanj trikrat na teden. Zabiti koš in zgrešiti (predvsem slednje dokler nimaš lastne plačilne liste). In Bostonski znanstveniki so razvili celo študijo o tem... in vsi ti znanstveniki so mladi zdravniki. Hm... Da ne bo jutri pred kako fakulteto vrste fantov in deklet. Zato popravljam nasvet: spodnja majica, dolge hlače in sočne mandarince. 

Meteoropatija. Še ena izmed tistih, ki se nahajajo na seznamu bolezni. No in slednja je na črnem seznamu oz.na takem neuradnem. Gre za motnjo, pri kateri bi naj bolniki (predvsem ženske srednjih let)  doživeli poslabšanje splošnega počutja ali osnovnega bolezenskega stanja ob vremenskih spremembah. Sosedo boli križ pred dežjem, po domače. In na to temo je nastalo veliko strokovnih raziskav. Edino pravo zdravilo je pa spanec in nezapiranje v notranje prostore, ampak dihanje dežja, snega in sonca. Plesanje v luži, valjanje po travi v snegu (aja. Takrat ni trave...), učenje na soncu. No in potem sem začela malo razmišljati o tej temi in razvila psevdometeoropatijo, ki pa se po moje pojavi takrat, ko ne najdemo krivca za težave ali pa bežimo od lastne krivde. Najlažje je kriviti vreme... Zamudiš na zmenek, kriviš vreme. Izprazni se ti telefon, kriviš vreme. Te zavrne punca, kriviš vreme. Zažgeš nedeljski štrudl, kriviš vreme. Si všeč fantu, kriviš vreme. Mogoče bom kdaj v kakem Velikem zdravstvenem pripročniku kot oseba, ki je prva opisala psevdometeoropatijo. A raje še malo počakam, da priznajo dohtarji še nepsevdo različico... Ah jej, to vreme dela iz ljudi marsikaj. Naj bo že sneg, ker mi je dovolj plesanja v oblakih (napolnjenih le z dežjem) in jesenskih temperaturah, čeprav smo kao v zimskem času. Hočem se valjati ter iskati užitek med jutranjim tekom na avtobus po snežni brozgi. Prav petelinji zajtrk s snegom bi rada!

In kako me je danes prav vreme in ugodna ponudba prisilila v skorajšnjo rezervacijo potovanja v Dubaj. Ampak tokrat nisem tvegala. Kaj pa če se izpiti ne izidejo? Čeprav moj bančni račun je bil za. Možgani in srce pa tudi (enkrat za spremembo usklajeno delovanje te dvojice...). Pa še Federerja bi lahko srečala. Škoda, da je že oddan. Ma bi se hitro kak drug nabijalec našel. Bi bilo zanimivo iti na kak veliki teniški turnir, edino ne vem, kako dolgo bi zdržala le opazovanje nabijanja. Včasih se zavleče...in več ni ločnice med predigro in končnico. Ko gledaš na tv lahko vmes celo ješ nedeljsko kosilo ali pa igraš ski challenge... A vseeno morda odpotujem v metropolo puščave nafilano s šejki. In tvegam da me kak ugrabi...A treba bo na blond. Tudi vizualno... in krivec bo vreme.

T=)

Centimetri kvalitetne trdote

Kaj bi lahko spremenilo odnos (vsaj moj) do 100-evrskih bankovcev? Dejstvo da je njegova dolžina natanko enaka povprečni dolžini moškega spolnega uda. In zdaj se bo vsak, ki je to prebral, ob pogledu (sicer verjetno bolj redkem) na ta bankovec, spomnil na to dejstvo. Morda si bo pa kak tip privoščil celo merjenje, če ima seveda obe gmoti pri roki (no eno ima zagotovo)... Pa ne prosim dobit kompleksa manjvrednosti. Važna je kvaliteta (in trdota). A moški so zadnje dni na udaru. Nova modna muha je koledar. Spet ga ima Murko (in tokrat je še hujši), sledi mu tudi Pahor (ojoj, za koga smo volili)-zanimivo da imata oba kar nekaj živali zraven sebe (morda se oglasi kaka PETA). Ampak karakterju primerno kompozicijo slednjih... Mogoče bo Janša ustvaril naslednjega. In bogve ali bo v zaporu ali pa že kje zunaj posnetih tistih 12 fotk. A meni včeraj ni podaril ne Janša, ne Murko in ne Pahor to zadevo, ki ti pomaga v časovnih orientaciji. Mene je presenetil dimnikar (sicer se megleno spomnim, a danes sem na mizi videla koledar). Bom zato kaj bolj srečna? Bom zato prvič srečna? Me čaka ljubezen življenja, zadetek na Loteriji, uspešno opravljeni vsi izpiti, pogovor z Nickom Batemanom?Kaj sploh pomeni biti srečen? Lahko sploh rečem, da nisem srečna? Lahko srečo izmerimo? Lahko sploh rečem, da sem srečna? Takšna in drugačna "srečna" vprašanja so večna in brez odgovorov. Je biti srečen imeti mamo, fanta, prijatelje, punco? Morda pomeni biti srečen imeti le sebe? Je sreča v malih ali velikih stvareh? Je sploh v stvareh? In da ne zafilozofiram. Ko odkrijem, kaj pomeni biti srečen, napišem. Do takrat pa... bom iskala odgovor. Morda je pa to del sreče...

Kaj je novega v naši državi? Deževati je nehalo. Vsaj iz oblakov... Sezona kuhanega vina se je odprla in traja. Kmalu nam bo v Ljubljani Janković postavil drsališče in kmalu bodo na Poptv začeli vrteti Sam doma. In ker sem prej slučajno omenjala živali in pravice, sem se spomnila, kaj sem danes slišala po radiu (poleg novega Severininega hita, ki je, kakor vsi do zdaj, super trooper). Vrteli so reklamo za vseživljensko zavarovanje psov. Zavarovalnice ne bom imenovala. Komaj čakam da bomo prva država, ki je uvedla obvezno zdravstveno zavarovanje živali. Ampak, s kom se bo potem slikal Murko in koga bo gladil Pahor? Skratka novega v državi ni nič. Neumno ko pes.

Za konec pa še ena srečna misel, ki sem jo danes izvedela v McDonaldsu. Kaj je huje kot to, da otroku vzameš bonbon? Da hendikepiranemu otroku vzameš bonbon. In potem so začeli obdelovati še dojenčke...Ah tisti časi, ko si bil frajer, če si kak vic povedal ali pa kak čik povlekel. Danes pa lahko kadiš kot Turk (in te ob tem še kdo zamenja za brezdomca), pokaš šale (ki so že zdavnaj izgubile na izvirnosti), kupiš alkohol v trgovini (brez da zahtevajo od tebe osebno) pa nisi frajer. A koga briga, če imajo v HM razprodaje in je včeraj prišla štipendija...

Iskati srečo dalje ali počistiti stanovanje? Odgovor je kot na dlani, ker nimam druge izbire. In to je najhuje-nehati iskati srečo. Prekinem torej le za dve uri in nato nadaljujem. Ali pa vsaj jutri ko se zbudim.

T=)

Seksi starec in njegov istokrvni prijatelj

Kako je teden spet naokrog, pred nami je spet vikend. In zdaj ko ni pred mano kakršnegakoli kolokvija letos, sem nekako opustila blog. "PAFI" je bil motivacija (naj me kdo ne ubije...). No in pa dolge vožnje z vlakom, avtom, avtobusom (čeprav slednje redkeje, ker je vedno gužva in vestno odstopam sedež starejšim občanom-morda pa so bili v mladosti seksi). In tako kot sem jaz npr. blog, tako ljudje marsikaj opuščamo v življenju. Opustimo sprotno učenje, opustimo obiskovanje fitnesa, opustimo preventivno jemanje limon (ker se nam jih ne da stiskati v čaj), opustimo smejanje (ker nam niso všeč naši zobje), opustimo... Ne bom rekla da je to vse narobe, a v takih trenutkih je treba začeti uporabljati pomaranče, samo ne odnehati. Pa še Mercator jih ima soet v akciji...

Kandida. To ni vrsta novega bonbončka kake manekenke (ker to je zdaj popularno). Vsi smo že slišali za to besedo. Mariskdo celo ve, da gre za neke vrste okužbo. Morda se celo komu sanja, da gre za glivično okužbo, zlasti vagine. Vsaj enkrat v življenju se z njo sreča 75% žensk (in naj se še kdo začudi, zakaj imajo ženske daljšo življenjsko dobo od moških. A morajo oni trpeti Kandido, Menstruacijo in Porod?Je treba kompenzirat nekako...) In zakaj zdaj jaz o tem nakladam? Ker sem odkrila zanimiv test, kako lahko tako okužbo s kandido tudi dokažemo (pa tega mi niso pokazali na faksu, ker je mikrobiologija že zdavnaj mimo). In ni potreben obisk zdravnika (čeprav-če je mlad in seksi ...). Zjutraj na tešče je treba naliti v kozarec vodo (po možnosti filtrirano ali vsaj precej čisto). Nato pa elegantno pljuniti vanjo in opazovati kaj se dogaja (10-15min). Če se ne zgodi nič, potem niste kandidat za kandido. Če pa se iz sline karkoli spušča pa lahko srečno pojdete k tistemu seksi mlademu zdravniku, da vam kaj predpiše, saj bo teto Kandido odgnal le kak probiotik (in ne kaka zelena Activia). A naj pomirim vse ženske preden začnejo spet preklinjat svoj spol (kot ga jaz najmanj 5 dni na mesec in tiste dolge minute med depilacijo)-tudi moški so dovzetni za Kandido. Simptomi pa so enaki-rdečica in srbečica njihovega istokrvenga parcentimeterskega prijatelja. A kandida se lahko prenaša po telesu... Tako kot kri, akcijski potencial in žolč. Nastal je predolg odstavek samo zato, ker se mi je zdelo zanimivo pluvanje v kozarec. Epilog: Kandide nimam, imam pa Tictac, ker se mi je danes na blagajni zaluštal.

Današnji dan si bom zapomnila po navijanju za Tino Maze med vajami na faksu, kjer se nisem mogla niti poveseliti, ko je lisička pripeljala v cilj, ker sem delala kaznivo dejanje. A v srcu sem ji čestitala in zavriskala. Bom pa čez vikend toliko bolj glasna. Preglasila bom še komentatorja Mirančka, ki ga danes ni blo slišat. In zanimivo, do zdaj ni komentiral dvakrat in takrat je Tina zmagala. A ne bom povezovala tega naključja. Je pa res, da sem ga danes prav pogrešala. Njega in njegov glas, ki ga je nadomestila monotonija asistenta...

T=)

Njegov zanič Garmin in moja spalnica

Kaj pomeni, če nehote najdeš pet eurov? Da danes ne greš na vlak, ampak se pelješ z avtom. Kaj pomeni, če nehote poči žarnica? Da jo je treba zamenjati. Kaj pomeni, če si slabe volje? Da je treba vzeti fotoaparat v roke in jo popraviti. Kaj pomeni, če je pred tabo vikend? Da je treba vse stvari za faks pustiti v Ljubljani. Kaj pomeni, če je koš za smeti poln? Da ga je treba izprazniti in odnesti smeti. Kaj pomeni, če je miza siva od svinčnika? Da jo je treba pobrisati in pripraviti na novo umazanijo. Kaj pomeni, če si fertik? Da je treba natočiti vodo v bano in zaplavati v njej. Z račko ali brez...

6.12. je. Miklavžev večer. Spomnim se časov, ko sem na ta večer nastavila naaaaajvišje škornje in nato cel večer čakala. A napolnili so se šele zjutraj. In tisto jutro sem pred vrtcem, kasneje šolo, jedla Milko ali Leibnitz minikekse oblite s čokolado. Pa tudi nove nogavice sem z veseljem nategnila na svoji dve stopali. Pa tiste tri mandarine so tudi šle z mano v nov dan...In potem se predramim in z nasmehom zavem, da sem danes iz kleti izvlekla edine seksi dokolenske škornje in jih obula ter se z njimi odpravila domov. Ne vem zakaj. Morda sem podzavestno ponovila otroški ritual. Ko bi ga vsaj lahko še kdaj...lahko pa jih vseeno nastavim. Upanje ne sme nikoli umreti. Pa čeprav vem, da so na svetu trikrat bolj pridne Taje. A tudi šiba bo kul. Bo cirkulacijo kar pognalo... Ali pa upam, da bo Miklavžu uspelo darilo 12urspanja. Bo škorenj torej letos kar v spalnici...če ne bo preveč smrdelo. Upam pa, da bo Tini ameriški miklavž prinesel kako stopnico danes. Veliko ali malo. Samo da je. Dvigalo lahko uporablja v hotelu. Koliko smučark bo ostalo brez stopnic...tako kot otrok, ki jih Miklavž ne bo obiskal, ker njegov Garmin ne najde njihove ulice. Ker imajo preveč raztrgane čevlje ali ker jih sploh nimajo. Ker nimajo dvorišča na katerega bi se lahko parkiral. Ker nimajo mame, očeta, babice ali dedka. Ker ne vedo, kdo Miklavž sploh je. Ker njihov slab dan traja odkar so prišli iz imitacije inkubatorja, kjer so imeli vsaj oskrbo. 

Da pa ne zadepresiram z zadnjimi stavki vzdušja bloga, bom raje končala z mislijo, da upam, da bo Miklavž ponoči zavil v čimveč ulic in da lahko zaradi tega mene tudi preskoči (saj bodo moji baroreceptorji z veseljem ugasnili za danes- in to predčasno). A žal s tem ne bom spremenila nič. Vedno bo tako. K enim bo prißel, k drugim ne. Ne moremo nič. Tako kot bodo tri smukačice danes stale na stopničkah in druge ne. Tako kot bodo nekateri izpit naredili in drugi ne. Tako kot bo nekje snežilo in drugje ne (pri nas npr.-pa še kakih 14 dni ga ni videt z daljnigledom). Tako kot je bil danes na štajerski avtocesti radar, na primorski pa ne..

T=)

Kupon za lizanje

Kako je danes na javnem wc-ju v sosednji kabini nekomu nekaj padlo na tla, jaz pa sem mislila, da je uboga ženska (verjetno je bila ženska, ker sem verjetno bila na ženskem wc-ju) doživela mikcijsko sinkopo. Sem resnično na točki prevoja študentskega življenja in realnosti... Se pa grem stavit, da je ženski padla torbica in se ji je ob tem ugasnil telefon. Meni bi se tudi moral kdaj, a noče.

Naši bivši bratje iz skupne države radi ližejo. Niso edini. Gre zlasti za intelektualce. To njihovo lizanje jim prinaša užitek in zadovoljstvo. Ob tem sploh ne vedo, kdo so in kako jim je ime. Ližejo to nabreklasto površino Bombine Maxime (beri:vrsta žabe). Baje bi naj bufotenin (ki se nahaja v žlezah-torej bi teoretično lahko žabo tudi pomolzli, a je očitno njena hrapava površina privlačnejša za oralno obdelavo) bil glavni krivec za učinek 5 krat LSD. 5-hidroksi-dimetiltriptamin deluje na serotoninske receptorje in vsi vemo da je serotnin nekaj v možganih (sintetizira se iz triptofana, ki ob jetrni encefalopatiji bolj vdir v možgane-ne vprašajte, zakaj delim z vami to podrobnost). In tu celo ne prihajala le do halucinacij in videnj jagod kako hodijo po stopnicah.  Posamezniki se začnejo spraševati o lastni eksistenci in smislu bivanja. Celo ples jih začne veseliti (ful povezano eno z drugim, a nekateri najdejo smisel v plesu-pa čeprav ob drogu). Pa lahko verjamem temu? Hm... Ne bom probala. Če pa je komu do lizanja ali molzenja pa mi lahko javi rezultat. Verjetno bo v tem mrazu raje molzel kot lizal ta novi okus sladoleda Maxim-a. 

Tudi v prestolnici so prižgali lučke, a verjetno je bolj pomembno dejstvo, da so odprte stojnice s kuhanim vinom in da bo lahko 10000 kuponov s Kuponkota kdo tudi unovčil. Se sprašujem, kolko vina iz tetrapaka več so prodali te dni v Hoferju... Refošk ali Rizling ziher nista vredna 40 centov. Bo pa treba it probat, če je vsaj cimet v kosu in ne v prahu... Samo naj neha deževat in naj mine ta teden. V soboto ponoči si bom polnila baterije skupaj s fotoaparatom. Končno! Malo odmora zame in malo dela za Nikona. Da ne bo zaribal in potem doživel ortostatsko hipotenzijo zaradi tega. Morda bi mu mogla poviti objektiv, da zmanjšam raztezanje. Ah, blede mi se...

Bi kdo polizal sladoled s tako formulo? Jaz bi mogoče rabla kaj takega da postanem normalna...

T=)

Žilno reguliran kondom na lopati

Ker je tisti "štajerski golaž" (ne vem zakaj tak naziv, ker ni bilo notri nič kar bi bilo izrazito štajersko...) za kosilo v meni prebudil Lenobo in sem nato sedela pred računalnikom in gledala smešnice na youtube, namesto da bi prestavljala liste v knjigah, sem se odločila da ne bi bilo slabo to drugič preprečiti. A potem sem se poglobila v fiziologijo tega stanja in po vseh možnih prebranih razlagah zaključila, da je to znak, da nimam zdravstvenih težav in da je moja žilna regulacija zadostna. Ker se je med obdelovanjem vsake sleherne "štajerske" sestavine v mojih prebavilih povečal pretok krvi, se je npr.v mišicah zato moral zmanjšat. In ko sem pojedla, ni šlo takoj poslat krvi v mišice, ker pač večino stvari potrebuje čas (ne vem, če se sploh kaj zgodi brez da bi minilo kaj časa - pa čeprav gre za stotinko, a to presega moje današnje filozofiranje). A zakaj potem v tej fiziološki razlagi sledi dejstvo, ki pravi, da je pretok skozi srce, možgane in pljuča stalen. Hm, moji možgani so očitno malce okvarjeni, ker so vegetirali cel popoldan-kljub temu da so se mišice že zdavnaj aktivirale in sprehodile na pošto, kamor je prispel Miklavž. Kaj pa če si je kak baroreceptor vzel malo dopusta? Mogoče kar porodniško...

Prvi december je. Dan boja proti HIVu ali proti AIDSU? Večino tak ne briga. Glavno je to, da so na javnem mestu danes dobili zastonj kondom. Vsaj ne bo eden izmed tistih 16000 (!) ljudi, ki se je danes okužil s HIV, če bo kondom uporabil med obdelavo kake svoje žrtve. Škoda da na koncu nastrada ta kos lateksa zaradi prevelike napetosti. Pa tako skrno je bil izdelan v tovarni... A velikokrat se ne rodi HIV, ampak Jaka ali Mojca. A vseeno, živeti s HIVom, AIDSom, Jakom ali Mojco je težje kakor uporabiti lateks, kajne? Je pa danes tudi dan, ko je izšel novi horoskop za zadnji mesec letošnjega leta in če mu verjamem me čaka čudež sredi meseca. In da bo ta teden raztresen. No in začelo se je že danes. Morda so krivi le ti sivi oblaki, ki so očitno danes doživljali same organzme glede na količino izliva. Kondom danes žal ni pomagal in je bil potreben dežnik. Ki pa mi je razpadel in tako sem tvegala okužbo z virusom prehlada. Dobro da je na televiziji milijon reklam, kaj storiti v takem primeru. Še na youtube se med poslušanjem glasbe zavrti kak tak oglas (in ob tem ponorim).

Nov delovni teden je pred svetom. Začel se je z oblačnim orgazmom. Upajmo, da se bo končal s snežno erekcijo. In spet sem perverzna zato bom raje nehala. Čeprav se snega ne bi branila... Lopata v kleti kar hrepeni po njem. Trese se od hrepenenja. Neham. Mogoče pa bo v petek posijalo sonce in se meni in svetu obeta lep vikend. Čas je da začnem sanjariti o čudežu sredi meseca. A kaj ko je Paul Walker umrl pred enim letom... 

T=)