Se vam je kdaj zgodilo, da enostavno niste vedeli, kaj čutite? Niste vedeli, ali ste jezni, srečni, žalostni ali razočarani? Niste vedeli, ali naj jočete, se smejite, razbijete omaro ali si odrežete prst in s tem tvegate rupturo Digitusa? In ironično, naredili niste nič od naštetega. Nič. Raje ste pozabili in stopili skozi vrata na Sonce, ter se pretvarjali, kakor da ni bilo nič. Nič. Nadeli ste si črna sončna očala in stopili v trgovino po sadni jogurt. Dražljaj petka pred slabima tednoma pa se je le naložil. Na kup čustev v okolico želodca (histološko neznana lokacija). Na kup nečutenih čustev. Kakor se nalaga opeka ob zidanju hiše.
Opazovati. Biti mindfull (izraz, ki je zadnje čase vse bolj popularen in smo ga na sončni strani Alp prevedli v Čuječnost-fuj). Verjamem da moje besede zvenijo kot eno sveže bluzenje in mešaje slame, a ko me je tisti torek zaradi tega kupa čustev peklo v želodcu in je bil namesto kave s cimetom moja izbira metin čaj z Reglanom...sem se odločila opazovati ta kup. Na momente se mi je zdelo, da sem v štali pred kupom dreka (ne vem od katere živali, a sumim na svinjo) brez primerne obutve. Spet drugo sekundo sem imela obute gumijaste škornje in vile, da obdelam ta drek. A nisem. Le opazovala sem in dovolila ta drek.
Opazovati in ne soditi. Dovoliti si čutiti to kar vidiš. Zveni kot stavek iz ust psihiatra v udobnem usnjenem naslonjaču v kakšni ameriški limonadi. A na žalost sploh ne gre za tak bullshit. Ne. Vsakodnevno si sploh ne dovolimo čutiti. In tukaj ne govorim o ljubezni do nasprotnega ali enakega spola. To je že kvantna fizika, ki je velikokrat na žalost le v eni smeri toka srčnih elektronov. Govorim o tem, kako si ne dovolimo čutiti sedenja na wc-školjki med defekacijo. Govorim o tem, kako si ne dovolimo čutiti, da smo stopili ven iz hiše in zaprli vrata za seboj. Ne dovolimo si čutiti polzenja hladne Radenske po grlu. Ne dovolimo si čutiti odeje na kavču po ritjo. A vse to se dogaja in kup se nalaga.
Ne vem kak naj bo zaključek tega bloga, ki se je kar malo zavlekel.
Jočite. Dovolite si. Smejte se temu blogu. Zmignite z rameni zaradi prebranega in si mislite svoje. Pozabite. Sovražite moje stavke (čeprav če ste prebrali do sem, potem je že to dober znak, da morda nimam še več sovražnikov). Ljubite. Bodite. Ne sodite. Opazujte. Dovolite si pozabiti črna sončna očala v torbici. Dovolite si priti domov brez sadnega jogurta. A bodite tam. Bodite tam, ko boste naslednjič za seboj zaklenili vhodna vrata po aktivni noči v premajhni postelji ali kavču.
T=)
p.s. Tisti torek sem imela možnost poslušati dve tetki v vrsti za Tiktak blagajno in zaslišala sem besedo Čuječnost. Nato sem jo zaupala Googlu. In sebi. Prej pa me je kakat pritisnilo in sedla sem na wc. Se opravičujem za bizarnosti, a danes sem bila cel dan od doma.
 |
| Nekoč sintisajzer, danes računalnik? Ne. Danes skušam čutiti, da sedim na hladni školjki. |
