Štetje dlak na riti

Danes sem opazovala ljudi okrog sebe v kupeju. Dva zaljubljenca sta najprej prikupno malicala, nato ji je on pomagal splesti kito (sicer je polovico las zunaj ostalo, a njo to ni brigalo), nato pa sta drug drugega slikarila s fotoaparatom (brezhiben Nikon D90 s perfektno Tokino mislim da 11-16mm- zakaj že jaz najprej opazim to?) skozi ogledalo in se ob tem smejala kakor se smeji dojenček, ko vidi da se mu približuje duda. Nasproti mene je sedel fant z očali in imel odprt Lenovo prenosnik ter gledal nek film z Morganom Freemanom-vmes pa z miško (ne razumem, zakaj ljudje tudi na vlaku uporabljajo miško) klikal sem in tja v nekem grafičnem programu. Dekle v živordečem puloverju na moji levi, je najprej odprlo neko knjigo (zanimivo, da so bile platnice zgolj črne, brez naslova, brez avtorja), nato pa je zaspala s prekrižanimi nogami in vmes trzala s stopalom. Me zanima, ali je kje pri tem kako fiziološko ozadje (na vlaku ni bilo signala, da bi se lahko podala na www)-a verjetno gre za kako psihološko.

Zgornji odstavek je le uspešen poskus opazovanja sveta okrog sebe. Včasih je potreben oddih od notranjega sveta. Za veliko ljudi pa je včasih potreben le tisti občutek, da niso oni edini na tem svetu. Da obstajajo še drugi ljudje. Vsak s svojo zgodbo. In včasih je treba dojeti, da je lastna rit le tista, ki jo ima vsak izmed nas. Da je to le en dober kup različno debelega epidermisa in dermisa. A kmalu po odhodu iz Zidanega mosta sem dojela, da nosim le svojo. Da ne nosim druge in zato ne bom štela dlak na ritki fanta z očali, punce v rdečem puloverju in zaljubljeno srečnega para iz Nizozemske (sumim sicer da je jezik neka mešanica skandinavščine, a se nisem poglobila-večino časa je bilo le iskreno smejanje, ki pa je tako ali tako internacionalni esperanto). Želim si, da bi več ljudi znalo šteti najprej dlake na svoji riti, kljub dobrotam okolja. A svojih dlak se na žalost preveč bojimo... Saj ne bodejo (si lahko predstavljate, kako je potem nutriji ali pa ježu?) Bilo bi zanimivo vedeti, kako so ljudem v kupeju danes dišale moje dlake-med lakiranjem nohtov po acetonu, to zagotovo.

Petek večer je in jaz sem vseeno objavila blog. Ne pričakujem veliko bralcev, ampak včasih je treba napisati tudi kaj zase. Za svojo rit. Sem pa se prav tako infromirala o pomembnih dogodkih tega vikenda. Ema 2015 (katastrofa pesmi) bo v soboto, temperature bodo nad ničlo in ta vikend bo Tina očitno le lahko pila bolgarsko pivo, saj tekme odpovedujejo...

Včerajšnje srečanje z nutrijo.

Epilog: ne se bat, med Zidanim mostom in končno postajo nisem štela dlak na riti. Začela sem na roki.

T=)

9 črk in roza gatice z jagodami

Odločitev. Kako veliko je potrebno za realizacijo teh 9 črk. Veliko volje. Veliko krvave volje. Veliko zavestne volje. Veliko razmisleka, solza, miselnih vzorcev, neprespanih noči, posvetov, načrtov, analiz, statistike, jajc v roza hlačkah z rdečimi jagodicami,... In preden se odločiš, srečaš še tropsko nevihto, te zasuje plaz, se izgubiš v gozdu in doživiš eksplozijo. No in ko "pade" teh 9 črk, te čaka hoja. Hoja v novi še bolj tropski (torej ekvatorialni) nevihti, ruvanje izpod še večjega plaza, iskanje sonca po temnem gozdu in ohranjanje stanja brez prask v jedrski eksploziji. Vsak dan je nova vojna, a teh 9 črk je kakor orožje. Kakor orožje na poti do neznanega. Čas gre naprej, 9 črk ostaja. 

Včasih je teh 9 črk potrebnih tudi v trgovini z namiznimi prti, ko je taka izbira. Treba se je odločiti. In med čakanjem, da ti izreže tvoje dimenzije prta, ne izbrati novega motiva (in dražjega). Odločitev je padla. Najtežji padec je ravno padec teh 9 črk, ta rez plastičnega prta. Če kdo misli, da so večje muke ob padcu iz Kristalne palače v Ljubljani, naj se le spomni, kako se je moral odločiti za izbiro univerze, predmeta na maturi, motiva na namiznem prtu, barve laka za nohte, kam bo peljal punco na pijačo,... Vse to je težje od padca iz 36.nadstropja Kristalne palače. Tam le skočiš dol in te več ni. Ni tiste volje več. Ni tiste hoje. Pogum je izbrati prt, ga kupiti in nato skrbno brisati po vsaki uporabi. Preden me kam zaprejo (beri: nekam na zaprto), preidem na naslednji odstavek. 9 črk je padlo in tako grem dalje. Vsaj do naslednjega odstavka....

Dodala bi še jajca, a se mi ne da do hladilnika. 

Lionitis. Gre za dejansko bolezen in ni to nek Tajaizem za krvavo voljo do 9 črk (čeprav bi glede na leva lahko bilo). Gre za avtosomno recesivno (starši zdravi prenašalci, otrok bolan) bolezen kosti, ki povzroča, da se kalcij nalaga na oz. v lobanji. To privede do "podomače" popačenega obraza in tudi skrajša življenjsko dobo. Pride celo do zapiranja hrbtenjačnjega kanala. Žal (ali na srečo) pa je primerov take bolezni zelo malo, zato si bolezen niti ne zasluži prevoda v naš dvamilijonski jezik. Ponavadi taki otroci umrejo brez izjeme. Zaradi vsesplošne paralize in stigme, pa gre celo verjeti, da v svojem življenju res trpijo. Živeti od MR do MR je kar problem. Zanimivo pa je tole poimenovanje bolezni - zakaj lionitis, ko se osebe ne morejo levje boriti proti svojemu stanju? Če je večina izmed obolelih obsojena na hitro smrt (mojih let še ni dočakal noben) in se sploh ne morejo odločiti za tistih 9 črk, da bi osvobodili leva iz sebe, ker sploh ne vedo, kaj črke pomenijo pomenijo (beri: so mentalno zaostali. Mater pa jaz in moje metafore danes). In glede na to, da je simptom in znak popačen obraz, bi lahko kvečjemu bil kak bulmastfitis. Levi so nadvse prikupne živali. Tudi na mojih ključih binglja en... Na mojih ključih, ki so danes skoraj doživela čas svoje smrti. Dobro da sem le pozabljiva... Ali pa je problem le glavni ekonom lonec zadnjega tedna. In to tak brez gume, da bi jo zamenlaj.

In nad Slovenijo je posijalo Sonce.

T=)

Seksi maska z Atomic smučmi

Vsi nosimo maske. Pa ni potreben niti pustni torek, niti zabava pod šotorom. Samo vprašanje zavedanja je vmes. Zavedanja, da masko nosiš. Na pustni torek še tisti z dioptrijo vidijo, da je njihov prijatelj Čebelica Maja. Dva dni zatem pa je prijatelj spet v Tomtailor majico oblečen kos mesa, rahlo nepobrit in s tabo pije pivo. Danes ni čebelica, ampak nekaj drugo. In uganka je velika. Prepoznati masko tako postane težko tudi tistim brez dioptrije. Kaj pa če maske sploh ni? Nato pa se najdejo tudi tisti, ki se odločijo na pustni torek na pustovanje neobleči masko. Veliko jih reče, da jim ni do tega. nekateri iščejo pozornosti. Kaj pa če taki ljudje le zberejo pogum, da masko končno slečejo? A dvomim-če ne, jo vsaj dajo dol med tuširanjem (da se ne zmoči).Nekako bolj zagovarjam prvo poved tega odstavka. Tisto, ki pravi, da maske nosimo vsak dan. A najlepši občutek je masko sleči za par minut. Takrat se ti odpre pogled na vse, ki jo nosijo. In pogled lahko sprva boli, a kmalu vidiš, da je vse skupaj le olajšanje. Oddih zate. Kakor spust po smučarski progi z vetrom v hrbet in s smučmi, ki niso v stanju (kot npr.moje), da bi zavijale levo ali desno. Pred tabo je le odprta proga, le belina. A spust traja le nekaj sekund. Nato pa spet na sedežnico, kjer se ob tebi smeji neznan in seksi kos mesa s smučmi Atomic. Vsi smo maske, le z drugo znamko majice ali smuči. Nekateri pa si masko drznemo dati dol. Drugi pa se raje skrivajo...

Trend barva letošnjega leta naj bi bila Marsala. In ne, ni to spelling mistake. Dejansko gre za odtenek rdečerjave barve, ki ponazarja Sicilijansko vino za kuhanje. Moj zaključek? Barva mi sicer ni všeč (paše bolj na sedežno kot v omaro), a to ni razlog, da se v prihajajočem šoping izletu k severnim sosedom, ne nagradim s kakim kosom. Pa čeprav bo to (spet) lak za nohte v tej barvi. Sem zdravljeni lakoholik namreč. Zdravljenje je pa bilo neuspešno. A tolažim se s tem, da bi bilo huje, če bi tako kot lak na nohtih, menjala barvo za lase. Sem za pusta skoro bila blondinka. S Harvarda seveda...

Četrtek je in jaz sem na počitnicah. Dokler me jutri ne doleti realnost. Ampak to je jutri. Zato pa teptalci smučarskih prog na Pohorju, ta vikend ne bodo smeli počivati. Upajmo, da ne bodo počivala tudi Tinina fibuli, Ilkine patelli, Anini tibii,... (naj mi kdo ne očita slabo sklanjanje). A tudi če bodo, vsak si mora kdaj spočiti, ko dela skoro do izpada elektrike. (ali pa s tem le opravičujem svoje početje zadnje dni...)

Tokrat sem bila Pirat. Misija iskanja Sparrowa se je ponesrečila. Morda je bilo krivo to, da je bilo eno oko prekrito, rakija v krvi, srce pa so zatirali lasje. Čeprav sem pa domov sredi noči prikolesarila brez padca...
(kvaliteta slike: LG in bratove parkinsonske roke)

T=)

Mravlja ljubi prevelik penis

Danes sem prebrala zanimivo misel. Kdor želi prepevati, bo vedno našel pesem. No in upravičeno jo lahko potrdim. Severinin koncert z Bonjovijem kot predskupino je uspel kljub vremenu. Tuš je od mojega talenta kar nehal spuščati vodo in noseči sosedi je slednja verjetno od sile odtekla. Dobro da sem bila sama doma...A da ne zaidem. Povsod je enako. Kdor hoče narediti izpit, ga bo naredil. Morda ne v prvem roku, ampak v drugem ali tretjem. Pa tudi peti ne bo prepozen. Kdor hoče prenehati z griženjem nohtov, bo prenehal. Morda ne čez en teden, ampak šele čez en mesec, pol leta. Kdor hoče živeti, bo živel. Morda ne takoj, morda čez tri leta, morda čez enajst. In kaj je recept za tisti "hoče"? Ni ga. Je del nas. Le videti in priznati si ga je treba. To pa je Sizifovo delo (al kak že gre tista metafora, metonimija al karkoli). Kot da bi mravlja nesla kar dve drobtini od Ljubljane do Floride. In to ne po avtocesti...(pa da ne pozabimo še na ocean). A mravlja hoče na Florido (rada ima dolge-beri naslednji odstavek) in mravlji bo uspelo. Tudi če na poti sreča radarsko kontrolo ali napiha nulo na alkotestu. Živi se le enkrat-in takrat se baje hodi naprej.

No in ko mravlja pristane na Floridi, se od utrujenosti odpravi kar na kliniko počivat. Tam pa se te dni zdravniki ubadajo s prav unikatnimi posegi (in na mravljino srečo to ni odstranjevanje drobtin). Eden izmed njih je manjšanje penisa (baje je to bilo prvič na svetu-zakaj se temu dejstvu ne čudim). Nenadzorovane erekcije so bile ene izmed glavnih faktorjev, ki so 17-letnega fanta pripeljale do urologa. Diagnoza: predolg penis. Zdravljenje: operacija kot pri Peyroniejevi bolezni (če je komu nejasno kaj je to, mu lahko razširim obzorje. Gre za stanje brazgotinastega tkiva okrog moškega korenjaka, ki pozroči, da se ud ukrivi med besedo na e). Po uspešni operaciji je fant pristal v medijih in baje mu je poseg spemenil življenje do te mere, da se veliko bolj smeji. In zdaj naj še kdo reče, da bi rad imel daljšega... Nasmeh je pa le pol življenja. Resnično. Druga polovica je pa jok. Ampak če tega ne bi bilo, potem bi imeli preveč tekočine v telesu (ker ko spiješ pivo ali dve, ne gre vse ven z urinom ali znojnicami ali slino) in bi pot do Floride bila prelahka. 

To je ena izmed dveh tipov banan, ki jih imam rada. In danes me čaka ta. Morda pa tudi druga kmalu... Samo naj ne bo potrebna Floride.
(ko bi znala jaz normalen selfie kdaj naret)

V Sloveniji pa nič novega. Le to da je ponedeljek in da so se zame začele počitnice (in za vse razen nekaterih regij-žal le oš in sš). Sicer z grenkim priokusom, a jutri bo bolje. Verjamem v nemogoče odkar vem, da je lahko tudi penis prevelik in ne samo joški.

T=)

Retrogradna amnezija moje ritke

Precej stresa zadnje dni. Še dobro da me ni doletela senzorno-motorična amnezija oz.kot bo lažje za razumet čutilno-gibalna. Ali še bolj po domače-izguba nadzora nad delovanjem mišic ob nevarnosti. Drek tudi to je komplicirano, so I will make it ever najsimple-se pač refleksno ne vmakneš ko ti pade kladivo po palcu. Sicer je bolj pogosta pri mišicah osrednjega dela telesa, ki zadnje noči pri meni bolj močno delajo. Se me loteva kašelj... A želela bi si retrogradno amnezijo in bi tako lažje preživela te stresne valentinovopustnoizpitne dni-vsaj z enega dela krivulj v možganih. Amnezija pa bo po nenaravnonegenetski poti najlažje dosegljiva s pomirjevali, čeprav bo tudi do teh pot dolga-so samo na zeleni recept. In treba bo obiskati kakega psihiatra... A verjetno bi se moj obisk prelevil v nujno vožnjo do Polja, Ormoža ali Idrije. Vredno amnezije? Raje se zavrtim slednjo na youtube (čeprav z grenkim občutjem in padcem ustnih kotičkov). In ne tisto od Maje. Zraven tako porabim še malo wc-papirja z okusom breskve. Oz.vonjem... čeprav moja ritka je kar zadovoljna, ko jo zgladim s to Mercatorjevo zadevščino. Naslednjič ji bom privoščila še kak drug okus...sebi pa vonj. No in wc-papir bo v tej zgodbi tisti, ki si bo zaželel amnezije. Da ne bo preveč ogabno...

Ljudje pa smo različni in tako si Peter Prevc niti malo ne želi kake retrogradne amnezije  včerajšnjega Valentinoovo Petrovega dne. Danes pa bi mu ena prav prišla. A to je šport... Pa tudi Tina si gotovo ne želi nobenih retrogradnosti-kljub "le" trem medaljam. Še veliki kristalni globus in mislim, da lahko mirno gre v penzijo na Kanarske otoke. Ampak prej jo še čaka lisica naslednji vikend. Zlata al nezlata, koga briga. Pomembno je sodelovati. Vedno. Pomembno si je upati udeležiti. Tekmovanja, izpita, igrice, izleta v neznano, ... Kdor se umakne, 100% ne bo zmagal, uspel ali naredil izpit. Žal je tudi res, da kdor se  umakne, prav tako 100% ne more izgubiti, pasti ali neuspeti. A potem bo ostal tisti Kajpače občutek. Pripročam tekme v vseh disciplinah, ena bo ratala. Na dolgi, kratki ali srednji rok. Ker poraz je le kajpače.

Danes žaluje čokolada, ker je umrl gospod, zaradi katerega jo imajo ljudje radi v še več oblikah (beri: v obliki jajčk in kremaste mase). Mogoče pa je Ferrero umrl zato, ker je včeraj doživel šok ob dnevnem prometu prodanih Nutell, ker vsi mediji opevajo, kaj morajo stereotipno narediti samski ljudje na Valentinovo. Ampak verjetno le malo ljudi ve, da žaluje tudi mentol, ker je ta isti gospod formuliral tudi bele bonbončke, o originalu mentolne (čeprav zgledajo kot pomirjevala). Tictac in noben opravek ni težak. Al ni to njihova reklama... Me je malo zmedel wc-papir iz prvega odstavka očitno.

T=)

Teratomski KSIE

Moč volje. Moč volje, da se premakneš namesto v šoping center v knjižnico. Moč volje, da namesto soka kupiš vodo(ki ima rok uporabnosti do tvojeg rojstnega dne-I wonder why...). Moč volje, da narediš nekaj kar je dobro zate in to potem veš le ti ter se ne hvališ pred drugimi. Moč volje, da v življenju kdaj oddahneš. Moč volje, da kdaj narediš napako. Moč volje, da klikneš Pošlji in Natisni. Moč volje, da zreš v zimsko sonce (današnje naprimer) in ob tem ne oslepiš. Moč volje, da se spremeniš (pa čeprav le frizuro-hipotetično). Moč volje, da narediš izpit. Moč volje, da nemogoče spremeniš v mogoče. In še moči volje bi se našlo. Ampak po principu RAMBO odločanja (če ne veste kaj je to, še niste slišali za odločanje na osnovi dokazov v medicini), je zadnji korak O tisti, ki ga moč volje krši. Za mravljo je moč volje prenesti dve drobtini po avtocesti do Kopra. Za Lindsay Vonn je moč volje stopiti pred javnost z dvignjeno glavo, kjub slabi predstavi na beli strmini. Zame pa... Več info pa se skriva v četrtem, petem in sedmem stavku.

Včeraj sem se skoraj slikala z Vidom Valičem in vprašal me je, če sem slišala, da bo na Evrosongu nastopila Avstralija. Jaz pa sem mislila da se heca... Ah, ko bi vsaj bil samski. :)

Če ima kdo preveč časa med izpiti ali pa počitnicami, da bere moj blog, mu bom pa danes malo razširila obzorje vednosti. Zadnje tri dni se v prostih trenutkih (ki jih je res res malo) posvečam teratomom. Slednji izvirajo iz totipotentnih (to so po domače celice, ki se lahko razvijejo v vse druge-od spolnih pa do živčnih) kličnih celic, zato so v njih prisotna tkiva, ki oponašajo, kosti, zobe, dlake (ki jih moje gladke noge ne poznajo), kožo, mišice, maščevje (pa ne v obliki margarine v hladilniku), živčevje in/ali druga tkiva ter celo v redkih primerih organe, kot je oko(barva je nedefinirana) in ud (nikjer nisem zasledila, da bi to lahko bil kateri izmed spolnih-in tako bi moški lahko imel dva Korenjaka in ob tem končno videl, kako je ženskam...). Rabi kdo ilustracijo? Google photos raje sami, da me kdo ne ubije. Ali pa na youtube se tudi najde kak posnetek. Čeprav je v večini primerov zadevica benigna, pa je vseeno kar kompliciran problem. Delo za onkologa in kirurga-in to v množini. In po klasifikaciji to uvrstimo v terciarne zdravstvene storitve. I should stop.

Zdaj pa čaka je do 22.15, ko bom v postelji s kamiličnim čajem in pečenim jabolkom v mikrovalovki, gledala drugo vožnjo veleslaloma. Da kdo ne pozabi...

Moč volje da izgovoriš KSIE. V kitajščini.

T=)

50 šivov preventivnega podiranja v sobi z belim zidom

Naj moj svobodni duh začne skrbeti dejstvo, da odkar vse manj žensk dela kot "domača gospodinja", vse več je raka na pljučih med njimi? Bi torej lahko kot primarno primarna preventiva pred rakom na pljučih reagirala tako, da si najdem moža in vzamem kredit za stanovanje (ki ga bo očitno plačeval on) in postanem Razočarana gospodinja? Ja in potem me jutri povozi avtobus št.12 in bo tako ali tako vseeno. Ali pa bom le nadaljevala s posegom v svoje notranje okolje (kar spada že v sekundarno preventivo-torej je level up in bo bolj efektivno) in tako aktivno upoštevala nekadilski zakon tudi v odprtih prostorih... Zakaj pa se jaz med učenjem vedno osredotočim na take zadeve, pa mi ni jasno. A kot bi rekel moj brat: ko se moraš učiti, je še beli zid bolj zanimiv. Si ne predstavljam kaj bi bilo, če bi midva imela sobi pobarvani...

Ste kdaj o čem sanjali in vas je nato morilo cel dan? Ste kdaj sanjali čez dan in vas je to morilo celo noč, ker ste tuhtali, ali so dnevne sanje dosegljive? In potem začutiš strah. Strah v sredincu, mezincu in prstancu. Če sprejmeš strah, ga zaznaš in mu pomahaš, bo kar sam raje odšel. In potem začutiš dvom. Dvom, da nisi sposoben osvojiti novega rekorda. Ampak če jih Lindsey Vonn vztrajno podira, zakaj jih ne bi še vsak nepartner Tiger-a Woodsa. In če se lahko Nole bori pet ur za zmago na teniškem turnirju, lahko vsak izmed nas še dlje stopa po stopnicah do cilja. In če bo Tina dobila medaljo na vsaki tekmi SP, zakaj ne bi še meni uspelo kaj podobnega. In še preden se obrneš lahko iz strahu zraste glas želje. Iz sanj pa le lep spomin... A kdor ne upa sanjati, baje ne pride nikamor. Kdor pa preveč sanja, pa lahko pristane v kategoriji Duševne motnje, ki so tako ali tako že Veliki javnozdravstveni problem. Iziv so sanje brez oblakov in podiranje Woodsa, brez dvomov da te bo Lindsay zaklala. Zdaj pa izberi...

Danes sem preživela 10 min pred sliko šivov Bode-ja Millerja. Ne vem sicer, kako se je kirurgu mudilo ob tistih 50 šivih, a moram reči da mu je dobro ratalo. S pravo mero zategnjenosti...Nato pa sem raje vtipkala v google besedo pico (v smislu zadeve, ki ni iz testa in ne vsebuje kečapa ter je pomembna v EBM), izvedela, da pa tista, ki vsebuje kečap in testo, ter po možnosti še legalne gobice, danes praznuje svoj dan. Zadnjič Nutella, danes pica. Jutri sarme? 

T=)

Inotropni učinek kave na selfseks

Danes ima rojstni dan Facebook. 11 let. Kje sem bila takrat? Preselili smo se v hišo. Danes je pa tudi mednarodni dan boja proti raku. Ko bi vsaj obstajal kak kurare, ki bi izkoreninil to pošast iz ljudi. Prav grozno je, kako te ta žival obsede in te ponavadi nikoli ne izpusti. Še mrtvega ne... Danes je sreda. Ko bi vsaj že bil petek. Danes je spet naletaval sneg. Ko bi vsaj lahko šla smučat. Danes sem premalo spala. Ko bi vsaj lahko spet spala 12 in ne le 8 ur. Izpitnoobdobjeje@inmeni.ni Se pa je včeraj začelo novo svetovno prvenstvo. Iz parketa na bele strmine. In Tina že ima eno. In ena ni nobena. Napovedujem še 4. Bomo videli! Danes "razmišljam". 11 let. Kje bom takrat? 33, ženski spol. Več pa ne morem vedet. Lahko pa se vprašam, kaj so moje sanje. Lahko. Hotela bi le najti čas, da si dovolim in odgovorim.

Nekje sem prebrala (bolje da ne razkrivam virov), da se samozadovoljuje 96% žensk. Ali je vzrok, da je žensko težko zadovoljiti ali pa nam moški niso dovolj (čeprav pri njih je verjetno delež samozadovoljevalcev 99.9%, kjer tistega 0.1% predstavlja osebe z amputiranimi udi-primarnim in sekundarnimi udi zadovoljevanja). A žal je ženski selfseks še večji tabu kot moški in zato morda marsikdo misli, da je ženskam dovolj tistih 15(v povprečju)cm in da tega pač ne rabijo. No in če malo bolje razmislim-zakaj lahko ženske kupijo vibrator, moški pa ne (z izjemo istospolno usmerjenih)? Preprost zaključek na podlagi vseh izkušenj in neizkušenj- moški hočejo kvantiteto (3 kratke kave na dan), ženske pa kvaliteto (ena dolga, bela iz z veliko pene). In zaradi večje frekvence pitja kave je pač to pač bolj moška tema. Vse ima svojo logično razlago in teorijo relativnosti. Moja analogija samozadovoljevanja s kavo je res idiotski presežek (tudi za lastni okus, ampak danes sem z njo pretiravala- le s tisto s purinsko bazo oz.ksantinskim alkaloidom v termovki) Je pa analogija upravičena. Kava je stimulator. Dokazano. Za živčevje, pljuča, srce in ledvice. Jaz pa pač dodajam še semenske tekočine. Ena stvar gor al dol...

Kavi je zjutraj uspelo. Popodne se ji je pridružila še Cocacola, a morda bom kdaj drugič primešala še Redbull. Da mi da krila... In pozitiven inotropni učinek, ker bi ga potrebovala. Morda pa je treba iskati pozitivno inotropenco kje drugje. Ali še bolje, pri kom drugem kot le pri kavi. A kaj ko tam zaenkrat res ni nič... Al pa je bil v kavi tudi kak miotik in mi je zoožal zenice.

T=)

Zastonj je razširila noge in odvrgla rdeče gamaše

Danes sem se naučila da je krompir (ki ga izkoplješ iz zemlje in nato narediš iz njega pire za čufte) v resnici vrsta stebla; da je za navaden prehlad odgovornih 200 virusov in da je česen v Sparu pojmovan kot vrsta sadja. Žal se pa tu celoten izkupiček dneva zaključi. Morda je kriv jutranji pripetljaj v tajništvu. Ne razumem zakaj so tajnice tako zagrenjene osebe, ko nonstop veljajo za seksistvarce in bi morale redno "dobijat svoje" in tako biti manj tečne in zategnjene (ker če moraš redno širit noge, potem nisi zategnjen). A očitno so vsepovsod kamor grem samo izjeme...

Ko nekdo reče, da so najbojše stvari v življenju zastonj, bi ga verjetno marsikdo samo pogledal in si zraven mislil svoje. A potem se vprašam... zakaj je spanje zastonj? Zakaj je objem zastonj (pa čeprav od plišastega psa)? Zakaj je nasmeh na lastnem obrazu zastonj? Zakaj je mama zastonj?  Zakaj so lepi spomini zastonj? In potem vidim smisel v tej zlajnani povedi. Nikoli nisem plačala prespano noč. Nikoli nisem plačala spominjanja na katero izmed potovanj. Nikoli mi mama ni zaračunala njene prisotnosti. Nikoli mi ni ogledalo izstavilo račun zaradi nasmeha. Denar je vse, a hkrati nič. Ljudje pa smo tisti, ki bomo znali postaviti mejo. Ko ga nimaš, ti je vse. Ko ga imaš, ti je nič. In ko ti je vse, si nesrečen. In ko ti je nič, si nesrečen. O njem pojejo pevci. O njem pišejo pisatelji. O njem govorijo mediji. A na vsakemu posamezniku je, da spozna, da so najboljše stvari v življenju zastonj. Da denar ni vse, a na žalost je veliko. Da denar ni nič, ampak da nekaj je. Da je ljubezen prava, če je zastonj. Da je prijateljstvo pravo, če je zastonj. Da je sorodstvo pravo, če je zastonj. A vse manj je takih, ki to vidijo. Vse manj je ljudi, ki ne uporabljajo Mastercard. Denar je postal strategija preživetja in včasih še lastno sestro in očeta nadomesti bankovec za petdeset evrov. Kdo bi pa temu oražnemu (me zanima če vsebuje flobafene) zmogel reči ne? In spet je nastal odstavek neke klasične moralne debate, a vseeno-najboljše stvari (beri:spanja) se res ne da kupiti. In ko spi, je srečen tako bogataš (ker je pod njim udobna nova vodna postelja) in revež (ker je preživel še en dan). Najhuje je pa tistim, ki v življenju ne morejo biti spat. Izziv je dovoliti si. Izziv je spati zastonj.

Svečnica je. In moja dementna babica, ki me včasih niti ne prepozna več, mi je včeraj oznanila, da se je danes začel fašenk. Letos bom za pusta študent. Šla bom na lasten Severinin koncert pod tuš (pa to bo vsak večer in for free-vesela če se mi kdo pridruži. Četudi ni Bateman, o katerem se mi je danes sanjalo-ne povem pa kaj, ker se morda uresniči. I sound like a teen...). Namaskirala se bom pa z masko za mozolje in skakala od veselja, ker bom naredila kak izpit. Samo še rdeče gamaše rabim... Ježevko pa tako ali tako vsako minuto v dnevu vihtim sem in tja in si uničujem nevrone. 

T=)