Daljinec na policah z alkoholom

Ste si kdaj v življenju želeli, da bi obstajal čudežni gumb, s katerim bi lahko že storejno stvar začeli znova in drugače? Da bi obstajal gumb, s katerim bi lahko ponesrečen izpit odpisali še enkrat? Da bi obstajal gumb, s katerim bi lahko vrnili v življenje umrle in se od njih primerno poslovili? Da bi obstajal gumb, s katerim bi lahko namesto belega suknjiča izbrali temno modrega? Da bi obstajal gumb, s katerim bi namesto tekile pili višnjevec? Da bi obstajal gumb, s katerim bi ravnali tako, da ne bi izgubili ljubljene osebe? Da bi s pritiskom na gumb ustavili čas v tistem trenutku, ko nam je bilo lepo, kakor npr. takrat, ko nam je mama zamenjala polne plenice za prazne ali takrat, ko nam je nekdo na kitaro zapel Solze v nebesih? 

Jaz sem si želela, si želim in si bom želela. Ampak včasih si ljudje nekatere stvari lahko vsaj želimo in zanje pišemo Božičku. Potem pa upamo...upamo, da ima Božiček dober dan. A po 21-tih letih še vedno čakam na tisti čudežni gumb. Na gumb, zaradi katerega bom lahko imela tisti moder suknjič. Morda je čas, da zamenjam željo. Morda pa je trenutno vse le tista toplina v plenicah, ki je navsezadnje le navaden drek in je čas za kaj drugega...vsaj drisko? A življenje je daljinec. Gumbi so, le pravilno je treba izbrati. Al bo zvečer Gostilna al Kmetija. Vsaj včeraj so bili Talenti. In ne v belem... 

Obeta se nam predvolilni teden, konec septembra in začetek oktobra, lepo vreme, soočenja na tv in v življenju, veliko izbire na daljincu življenja in na policah z alkoholom (beri: za vsako težavo steklenica raste.), teden odpiranja in zapiranja vrat, teden težav in rešitev. Slednje je treba le videti...ali pa pritisniti na drug gumb. Baje. Verjamem?

T=)

Popolnost barbike plavalke

Popolni ljudje. Kako smo ljudje integrirali ta pridevnik v svoj govor, ko pa dejansko sploh ne vemo kaj pomeni? Itak gre verjetno le za primerjavo z drugimi in odraz lastne moči. Zakaj sami sebi nismo popolni in zakaj iščemo v vsem popolnost? Zakaj bi radi popolnega psa, popolnega strica, popolnega fanta, popolno prijateljico? Zakaj bi radi popoln odsev v ogledalu? Zakaj bi radi popolno opravili vsako nalogo, napisali vsak izpit? In odgovorov na ta vprašanja ni in nikoli ne bo. Prvič, ker sploh ne vemo kaj je popolnost in drugič, ker smo iz krvi in mesa, ker nismo lutke. Pa čeprav bomo vedno strmeli k temu, da bi bili lutke. Da bi bili popolni. Da bi vedeli, kdo smo in kaj hočemo. Da bi vedeli, kaj je smisel bivanja tukaj in zdaj, se ob tem zavedali lastne minljivosti, a hkrati vedeli, da smo najboljši točno taki kot smo. In da bi sprejeli svojega psa brez ene tačke kot popolnega. In da bi sprejeli svojega strica z levkemijo, kot popolnega. In da bi sprejeli sebe s ponesrečeno frizuro. Ampak, ali lahko od nekoga zahtevamo popolnost, če sami ne vemo kaj je? Zakaj v stremenju po popolnosti ne znamo zamižati na nobeno oko? Zakaj iščemo popolnost povsem budni in povsod? Ker smo ljudje in drugače ne znamo. Pa čeprav marsikdo zanika, da si želi popolnost...in želje niso prepovedane. Tudi mala Neža si je pred 15 leti želela Barbiko Plavalko in je ni dobila. A ko je sanjala o njej ni videla drugih Barbik, ki jih je imela...

Ta mesec je mesec boja proti raku dojk. Rak avtomatično pomeni nepopolnost. Torej je ta mesec tudi mesec boja za popolnost? Ne ni. Rak ne sme pomeniti nepopolnosti. Sploh ne smemo govoriti o popolnosti. Predlagam, da to besedo zbrišemo. Popoln ali perfect. Saj ne vemo kaj pomenita. Kdo je bolj popoln? Tisti z rakom dojke al tisti brez in s hripavim glasom? O popolnosti pa govori vse več političnih kampanj (ampak zaradi volilnega molka, te teorije ne bom razpredla). Jutri bo vsaka občina dobila novega/starega šefa in politično življenje bo teklo dalje. Do naslednjih volitev in nezaupnic. 

Mala Neža je bila res neumna. Tako neumna da je ne bi smeli jemati za vzgled. A kaj ko nas večina reagira kot ona? Vsi smo male Neže. Šele čez 15 let vidiš, da bi lahko kaki drugi barbiki oblekel kopalke namesto oblekice in bi jo nato lahko tunkal v maminem umivalniku.

T=)

Je bil, je in bo.

Opazujem ta občutek, ki me spomni na moj prvi klavirski nastop. Opazujem ta občutek, ki me spomni na pitje (ali pretirano konzumiranje) rdečega vina in ore pred natanko 9 meseci pod Kongresnim trgom pred spoznavnim žurom v diskoteki. Opazujem ta občutek, ki me spomni na božanje bele dlake mojega poginulega psa. Opazujem ta občutek, ki me spomni na vonj gobove juhe v gostilni pod smučiščem pred 8 leti. Opazujem ta občutek, ki me spomni na veter izpod Kipa svobode. Opazujem ta občutek in ga želim ponovno doživeti tukaj in zdaj.

Ah ta Slovenija. Ne morem mimo tebe. Petega se nam spet obetajo volitve, kampanje so v polnem teku. Za koga bom volila? Zase, da zdržim to kampanjo te države. Glasovnica bo sicer neveljavna, a vsaj resnična. A ne pozabimo da smo pač tu doma. Nam lahko selitev v Nigerijo zagotovi manj volilnih kampanj in nižje cene kave iz avtomata? Ne more. Nam lahko selitev v Albanijo zagotovi cenejši paradižnik? Ne more (raje stopite v Mercator, ker imajo na vse vrste -40%: na albanske in slovenske). Nam lahko klic neke ženske, ki nam zagotavlja, da smo dobili potovanje pri njihovi agenciji, res zagotovi odhod kam? Ne more. Vedno je ampak. In redko bo paradižnik dovolj zrel, ko ga prinesemo domov.

Opazujem ta občutek gazirane pijače, ko polzi po grlu. Opazujem ta občutek kruhove skorje, ki se v ustih topi. Opazujem ta občutek mešanja okusov ostankov drobtin med zobmi in gazirane pijače. Opazujem ta občutek trde klopi pod mojo ritjo. Opazujem ta občutek pesmi Crvene jabuke, ki odzvanja iz mojih pokvarjenih slušalk. Opazujem ta občutek prekrižanih kolen. Opazujem ta občutek dekleta, ki ji je fant namenil poljub na vrat na sosednji klopci. Opazujem ta občutek. Tukaj in zdaj.

In ko obdelam Slovenijo, moram še šport (vremena danes ne bom...ker potem bo moj mood kazalec padel pod absolutno ničlo). Liga prvakov. Evforija imenovana Luka. Luka Zahović. Kljub temu, da je že en teden od tekme, vsak Mariborčan ve, kako frizuro ima ta fant. Zdaj ima Laško vijolično pivo in Afrodita vijolični šampon. Veselim se prihodnje tekme, saj pričakujem še Fructalov in Argetin udarec. Bomo videli... A najraje bi, če bi Luka udaril še kak udarec! Kdo pa ne bi... Verjetno se še Green Dragonsi strinjajo. 

Opazujem ta občutek, ki si želi nekam daleč odpotovati. Opazujem ta občutek, ki si želi da bi užival v bodočem poklicu. Opazujem ta občutek, ki si želi uživati študentske muke končanega tretjega letnika. Opazujem ta občutek, ki želi risati ljudem nasmeh. Opazujem ta občutek, ki si želi smeh v njegovem srcu. Opazujem ta občutek in ga želim doživeti tukaj in zdaj.

Ker ne morem ne v preteklost, ne v prihodnost, mi ostaja le občutek prazne plastenke gazirane pijače. Tukaj in zdaj.

T=)

Dva dni seksa zaradi ljubezni do fiziologije semenske tekočine

Dva dneva sta najpomembnejša v življenju. Dan, ko se rodimo in dan ko spoznamo, zakaj se rodimo. Žal pa redko kdo doživi oba. Nekateri mislijo, da so ju doživeli in teh je v domu upokojencev veliko, ampak ali imajo prav? Lahko kdo reče, da ve, zakaj se je rodil? Edini odgovor (ki pa ga ne reče noben, zagotovo) je zaradi uspešno oplojenega jajčeca. A tudi to je kompleksen pojav (od spolne privlačnosti, ljubezni do fiziologije semenske tekočine) in bi kaj kmalu lahko tudi ta odgovor spoznali za napačen... Verjamem da lahko vsak človek najde kako stvar zakaj se je rodil, ampak vseeno odgovor ne bo popoln. Noben zdravnik se ni rodil zato, da bi zdravil. Nobena kozmetičarka se ni rodila zato,da bi depilirala. Noben vojak se ni rodil zato, da bi branil domovino. Noben študent se ni rodil, da bi študiral in jedel na bone. Vsi smo se rodili. To vemo. Potem pa se lahko spet vprašamo, ali ni s tem, ko bi poznali odgovor, dejansko bili kaj v prednosti? No, kdor ve lahko odgovori na to. Se rodimo, da živimo? Se rodimo da umremo? In tako ljudje živimo v prepričanju, da sta naša najpomembnejša dneva dan, ko se rodimo in dan, ko...se poročimo ali najdemo ljubezen svojega življenja (ker baje slednje obstaja, čeprav dvomim...), srečamo Brada Pitta (ali Angelino...), začnemo hodit na faks (kot kateri bruc), zadenemo na Lotu, povijemo otroka,... A vse to so le prepričanja...in beg od tega, zakaj se rodimo. Ampak itak večino sploh ne muči zakaj... Na žalost ne vse. Should I just shut up now? Rodimo se, da... 

Politika je čedna teta in vreme je seksi stric. Če ju poročimo med seboj na gradu Borl blizu Ptuja, bomo  preprečili Ebolo v Sloveniji (ker pač Nemcem to ni uspelo in zdaj hočejo kupiti slovenski Brnik). Vsaj do prvega dežja... Ali recimo snega. In naj se ustavim pri Eboli. Moje mnenje? Glede na podobnosti s HIV-om(širjenje s telesnimi tekočinami, visoka stopnja umrljivosti v končni fazi, ni pravega zdravila) lahko pričakujemo čez čas spet kak oskarjevsko dober film (upam da zanj ne bo ponovno izčrpan Mathew, ampak kak drug seksi man). Zanimivo je tudi, da je Ebola dokaz, da se bolezen lahko širi s pomočjo osnovnih človeških potreb (npr. vzgib pomagati sočloveku pri zdravstvenih delavcih-Ebola, seksseksseks-HIV). Je rešitev evolucijsko preoblikovanje potreb? Debata za drugič. Ker evolucija je dokaz, da imajo določene (tudi dokazane in platonske) reči svoj namen. Očitno pa ljudem še ni do dovloj velike pomoči sočloveku in do preveč seksa... Izboljšati se moramo. 

Morda pa se rodimo, da gremo pod tuš in na žur. Let's go find out!

T=)

Kje raste oranžno popoln hrast?

Prazno je upati, da bomo legli v hrastovo senco, brž ko posadimo drevo. 

Lahko kaj sploh zraste čez noč do popolnosti? Breza? Lipa? Javor? Macesen? Smreka? Niti oni, niti hrast. Kaj pa morda človek? Biološko nemogoče, ker niti noht ne zraste v enem dnevu. Kaj pa čustva? Ljubezen? Sovraštvo? Žalost? Hja, tukaj se zakomplicira. Kdaj pa se pri čustvih ne. In zato se tu raje ne ustavljam. Vem le, da je za ljubezen potrebno veliko dlje. Zlasti za ljubezen do sebe. Tako, iskreno. Ne tisto, ki jo kriči samozavest. Ne tisto, ki jo kriči egoizem. Ne tisto v ogledalu. In le to ljubezen lahko dobimo sami. Le ta ljubezen so vrata za tisto, ki jo želimo. Le taki ljubezni lahko dajemo in bomo zagotovo tudi dobili. Kaj pa sreča? No, tukaj pa se da "čez noč". Ampak enako je tudi z nesrečo. Danes si srečen, jutri nesrečen. Ne moreš pa danes imeti raka in jutri biti zdrav. Ne moreš danes kaditi kot Turk (čeprav se mi zdi ta fraza za turški narod precej krivična), jutri pa ne pokaditi enega samega in se ob tem briljantno počutiti. Ampak vztrajati je treba. V zalivanju hrasta, v ljubezni, v nesreči in sreči, v kemoterapiji,... 

Hrasti pa rastejo tudi na dvorišču zapora serije, ki mi je zadnji teden zapolnjevala večere in popoldneve in možgane (relativno). Tokrat pa za spremembo niso v glavnih vlogah moški (kot je bilo v Breaking bad, Dexterju in skoraj povsod razen HIMYM ali pa v Pretty little liars), ampak ženske. V slovenščino bodo naslov serije (ko bo dobila prevod v naš jezik) najverjetneje prevedli kar dobesedno Oranžna je nova črna (kratica: OITNB). In po prvih pogledanih sezonah bi jo opisala kot mešanico ženskega Prison Breaka (kjer zaenkrat še noben ne beži, a bistvo je kraj dogajanja) v kombinaciji z veliko sarkazma, črnega humorja in istospolne usmerjenosti (ampak ko si med samimi ženskami ti verjetno ne preostane drugega). Tudi dogajanje je večplastno in tako mi včasih ne uspe hkrati početi še kaj drugega... Kar je dobro. Sicer pa gre za relativno novo serijo (2013). Zaenkrat ima samo dve sezoni, prihaja tudi tretja. Upam da se ne bo vleklo do 7, ker bom pozabla kaj je blo v prvi. Torej če bom v prihodnje kaj v oranžno oblečena... A mislim, da se ni za bat. Bo prej black. Priporočam. Zapolni čas.

A kaj sploh je popolnost? Ni odgovora, ker pač ne vem. Si želim vedet? ... Danes vem le to, da mineva 12 let odkar je umrl Nejc z rdečimi lasmi. Ko bi le lahko vrtela čas do takrat nazaj in bi lahko kaj spremenila. A ne morem. In zdaj sem tu in bom končala ta blog.

T=) 

L, R in Š

V sredo sem sedela na vlaku in se odločila, da moram iz svoje glave med ljudi. Zato sem se začela pogovarjati.

S sosedom v kupeju.

Rekel mi je, da mu je vse v življenju šlo gladko. Da se je v otroštvu igral in padel na gugalnici,a je rana že po enem tednu izginila. Da mu je v vrtcu pri izdelavi naaaaajvečjega gradu prineslo pesek kar pet prijateljev. Da je v osnovni šoli pisal domačo nalogo in ker nikakor ni znal lepo pisati (ker to baje znajo le ženske), mu je pri tem vedno pomagala mama. Da je v zadnjem razredu bilo težko, ker je izgubil svojega psa, a je našel tolažbo v dejstvu, da je njegov pes doživel nadpovprečna leta. Da je v gimnaziji imel prvo punco in sta kljub prepiru o barvi njenih las (dejansko...) ostala skupaj. Da je briljiral na maturi in se brez težav vpisal na faks. Da je naredil študij medicine z drugim najboljšim povprečjem v zgodovini univerze in brez da bi enkrat kak izpit padel. Da si je s svojim denarjem zgradil prelepo hišo. Da je postal srčni kirurg. Da se vsako soboto dobi s prijatelji na rundi biljarda (in tudi kakega piva...). Da je veliko potoval in še namerava. Nato sem ga vprašala, kje se vidi čez 20 let? In začel je le naštevati gradove v oblakih...dokler ga nisem prekinila s vprašanjem, ali je srečen in zadovoljen? In odgovor je bil le prazen pogled iz srca. Izstopil je iz vlaka in se odpravil na operacijo, ki je ni mogel izvesti.


Na isti postaji je prisedla 23-letna rjavolaska. Ne vem zakaj, ampak pogovor je začela ona. Sprva sva klepetali o vremenu. Povedala sem ji, da sem prej spoznala srčnega kirurga in ji razložila njegovo zgodbo (ker o sebi pač nisem mogla govoriti in ker sva vreme pač že obdelali). Nato so ji pritekle solze. Sprva mi je bilo neprijetno in nisem vedela, kaj naj. Nato pa je sama začela govoriti. Govoriti, kako je prvih 6 mesecev življenja preživela v inkubatorju. Kako je zmeraj želela zlato ribico, a je ni dobila. Kako sta starša velikokrat zaradi službe zamudila ponjo v vrtec, a njej ni bilo hudo. Vedela je, da bo lahko ponoči spala med njima na njuni veliki postelji in bila vsaj takrat z njima. Kako je dobila sestro in sta si sredino postelje staršev morali pač deliti (vsaj ni mogla pasti v luknjo na sredini...). Kako je v osnovni šoli bila tarča posmehov zaradi svojih pregostih las (ki jih jaz nisem videla). Kako je bila preveč okorna da bi plesala balet, a si je želela. Kako je nek večer vsedla stricu v avto. Glas se ji je zatresel in meni srce. A rekla je naj me ne skrbi, stric je bil njen sosed. Na poti v domačo ulico je na avto padlo drevo. Drevo. Drevo zaradi katerega je nehala govoriti. Sicer se je hitro spet naučila osnov. A vseeno ji je kdaj zmanjkal kak zlog. Kdaj je zamenjala l in r. In zato so ji prijateljice v gimnaziji zmeraj stale ob strani-žal le za to. Obiskovala je logopede in vse možne strokovnjake za psiho, a punčke, ki je želela na balet, ni bilo. Nastala je skala. Nihče je ni zafrkaval, vsi so samo gledali. Vsi so samo strmeli. Postala je ujetnica svoje hibe. Družina in prijatelji so postali tisti, ki stojijo ob strani, a to je tudi vse. Prvi fant jo je pustil, ker ni mogla izgovoriti š v njegovem imenu. Pa drugi in tretji. Izgubila je obe babici, brez da bi jima lahko rekla, da ju ima rada, ker ji je črka r delala težave in se je zato besedam na r izogibala. Sovražila je sebe in to da ni zmogla, da sploh ni imela volje. Dokler se ni en dan pogledala v oči in srce. Odločna, da bo izruvala tisti storž ob cesti, na katerem je raslo tisto drevo. A prekopati je morala cel gozd, saj je bilo storžev veliko in ona ni vedela, kateri je pravi. Trajalo je dolgo, a ona je doma in sekira v garaži. Vsak dan si v ogledalu zašepeta tisto besedo na r in to brez težav. Spet je eno srce, en jezik in eni možgani. Rekla je, da ona ve kaj je sreča in zadovoljstvo. Da pa ne ve, kje bo čez dvajset let. In da mora na tej postaji dol. Zapustila je moj kupe in odšla dol iz vlaka.

Za hip sem prenehala dihati, a kmalu sem ponovno vdihnila. Pa ne zaradi zgodbe kirurga, niti zgodbe dekleta. Ampak zato ker sem zgrešila svojo postajo. Še dobro da imam telefon...

Epilog(ali kaj je Taja nato zvečer razmišljala): Kako ljudje včasih zmotno mislimo, da imamo vse. Kako ljudje včasih zmotno mislimo, da nimamo nič. Kako mislimo, da smo nekdo, a nismo. Kako mislimo da smo nihče, a smo nekdo. In kaj sploh je sreča? Je za srečo dovolj kak recept Jamie Oliverja? In zakaj vsi hočemo biti srčni kirurgi, ki v življenju ne naredijo nobenega ovinka, ko bi lahko bili srečna rjavolaska s srčnimi opeklinami in brazgotinami?

Morda je ta zapis komu predolg, komu nerazumljiv in čuden. Tudi meni je. A veselim se dne, ko bom lahko povedala podobno zgodbo kot jo je meni rjavolaska. Veselim se dne, ko bom vedela odgovor na vprašanje o sreči. Čeprav možgani velikokrat hočejo postati srčni kirurg. Zakaj bi se pa morali še bolj ukrivljati, ko so tako polni krivin. Velikih in malih...


T=)

Sončni vzhod ob Milky way-u

V življenju ženske ne potrebujemo moških, niti moški žensk. V življenju moški ne potrebujejo moških, niti ženske žensk. Je pa lepo imeti nekoga ob sebi. In to ni lahko. 

Ta Nekdo naj ne prinaša zadovoljstva. Ta Nekdo naj bo nagrada za naš trud iskanja lastne sreče. Če je sreča kovina, je ta Nekdo premaz proti rji (in tako ne bo nižanja površinske napetosti, prav nasprotno, ta bo še višja. Itak marsikomu ni jasno o čem zdaj jaz, ampak gre za medfazni pojav na medfazi trdno-plin. In zdaj sem zašla...ampak za mano je cel drugi letnik farmacije, ko so nas učili vglavnem o površinski napetosti...). No in ta Nekdo ni tisti, ki bo namesto tebe reševal težave, se učil za izpite, se pogajal za višjo plačo, namesto tebe spil Nolpazo, ti pral pohodne čevlje,... Nekdo se ti bo nasmehnil in ti zameglil težavo. Nekdo te bo pustil pri miru, ko boš to potreboval. Nekdo bo vplačal loto listek in zadel ter s tabo delil dobiček ter tako višja plača ne bo več potrebna. Nekdo ti bo pokazal Milky way (in ne tistega v Mercatorju-če še obstaja). Nekdo se sploh ne bo obremenjeval s kosmatimi obrvmi in tremi dlakami na kakem tvojem mestu. Nekdo bo zamižal na eno in na drugo oko, ko boš nag skakal pred parlamentom. Nekdo te bo požgečkal in tako spravil iz postelje. Nekdo te bo držal za roko in hodil s tabo... Čeprav je pot življenja večinoma le ena ozka pot, po kateri težko gresta dva ali trije. In iskanje te Osebe naj ne bo nuja. Vse se zgodi ob svojem času. Lahko se pogledaš v ogledalo in se sam sebi nasmehneš. Lahko sam izpolniš loto listek. Lahko se sam objameš. Lahko si sam Nekdo. A rja žal sama ne more biti premaz proti sebi. Ali pač? Težko je najti, še težje obdržati. Za slednje žal nimam konkretnega recepta (mogoče bi morala vprašati koga). Velja pa, da kdor išče, ta najde. Kdor se skriva v senci, pa pač ne more biti zažgano rdeč. Ampak polti tudi ne bo dobil... (Zadnji dve povedi sta metafora, ki jo je treba prebrati dvakrat). Če pa se pojavijo mehurji pa pomaga jogurt (navadni in žal ne jagodni).

Kadar je človek žalosten, išče sončni vzhod. Včasih lahko Sonce vzide celo večkrat na dan. Včasih sploh ne zaide. Za velik del Slovenije danes ni bilo vzhoda (reke so spet norele in tudi južneje od nas je bil ponoven kaos), v drugih delih Slovenije je Sonce vzšlo, a je njegova moč usahnila še pred kosilom. Spet nekje, pa je Sonce vzšlo in še kar ni zašlo. Oh, kako lepo bi bilo tam... V Ameriki pa morda lahko danes pričakujejo predčasni zahod, ker bo verjetno cel preostali svet stiskal pesti za naše južne brate. Čeprav so to le pobožne želje 11-tih fantov, Srbije, Jugoslavije, Evrope in cele NEamerike. A upanje naj vedno ostane. Upanje na zmago. Upanje na odgovor. Upanje, da se letalo ne zruši (čeprav je baje večja verjetnost zastrupitve s hrano na letalu). Upanje na zadetek na Lotu. Upanje, da boš še kdaj videl Milky Way (in dokazano lahko takrat vzide tudi Sonce). Upanje, da zmoreš. 

V upanju, da bo jutri vzšlo Sonce in da s tem blogom nisem preveč zamorila in bluzila v tem mirnem nedeljskem večeru, se raje odpravljam pod tuš. Da se sperem.

T=) 

Pick and rollu na pogrebu je sledil dunk MVP-ja

Pogreb. Neprijetno opravilo, ki me vedno zamori in spomni na minljivost življenja. Vbistvu vzrok ni pogreb kot tak, ampak govor na pogrebu. Zlasti če gre za govor svojca pokojnega ali pokojne. Menim da bi govore oz.besede, namenjene pokojnemu, bolj koristile kdaj pa kdaj kakemu živemu, da se zamisli. Da začne ceniti kar ima. In največ kar ima je Življenje. Četudi je kdaj pa kdaj kdo misli da je sam, v resnici ni. Čeprav se kdo kdaj pa kdaj znajde v tunelu brez izhoda, ga v resnicii zgolj ne vidi ali pa ga noče videt. Čeprav se kdo kdaj pa kdaj počuti kot nula, v resnici ni. Naslednja zanimiva stvar pogrebov je čisto nepovezana z dejanskim pomenom tega dogodka. Gre za družbeno skeniranje. Nek par je zamudil 5 minut, obrne se celotna množica v njuno smer (ja kaj pa če je slučajno njun otrok bolan in sta pravkar iz bolnice?). Nekemu dedku se kolca, obrne se cela množica (ja kaj pa če ni pijan in je njegovo kolcanje le znak njegove težke bolezni prebavil?). Nek mož je prišel brez svoje žene, obrekuje ga vsaka druga ženička (ja kaj pa če je žena v avtu, ker ji je slabo zaradi tega, ker je 5-letni punčki darovala svoj kostni mozeg?). Neka žena ima temno rdeče krilo, spet vsi to opazijo (le kako si drzne?). In seznam nima konca in začetka. Potem pa se vprašam, ali kdo dejansko sploh prisluhne govoru in se mu posveti do te mere, da bi od njega lahko kaj odnesel? Dvomim. Glavno da je sosed prinesel eno nagrobni svečo manj kot jaz - miselnost nas, malih ljudi. Žal... In tretja stvar na vsakem pogrebu je vreme. Kot da solze svojcev niso dovolj za namakanje zemlje... A o vremenu tokrat raje ne.

Črno tematiko bom zamenjala z zeleno (s pridihom bele). Bo našim košarkašem uspelo spisati pravljico in povoziti Obamino gardo? Nasploh se mi zdi fenomen slovenskih novinarjev dejstvo, da prepričujejo narod o tem, da smo današnjo tekmo že izgubili. Kot da je Amerika nepremagljiva. Kot da je že sreda dopoldne in je tekma že mimo. Ustavimo konje in se osredotočimo na igro. Čeprav na tem svetovnem prvenstvu lahko malce podvomimo v pomen besede igra in besede šport. In v to, da je žoga okrogla. Upam, da nam danes naši dokažejo nasprotno, ker če me moj vid ne vara (in po besedah optika me ne), potem imamo mi v kleti košarkaško žogo, ki je popolnoma okrogla (kljub nenehnem praskanju mačke se ne da in je njen shape tako moderno okrogel). Ampak kaj ve ena ženska o igri... Ve pač le to, kaj je pick-and-roll, dunk in MVP. A to so le malenkosti... Glavno je to, da ima Amerika NBA in Slovenija Ligo Telemach. A najhuje je to, da verjamemo, da nimamo šans. Kaj pa sreča, dragi moji? Čeprav je tudi kvaliteta naših košarkašev tudi nedvomno dobra. Pa naj samo kdo omeni njihovo igro zadnjo četrtino proti Litvi. Če pa bi takrat zmagali, pa ne bi več noben bil glasen o slabostih... Minule tekme gor ali dol, danes pričakujem dobro tekmo. In če zmagamo? No, potem pa se začnem učiti igrati kitaro in podarim bratu 6pack piva (ki je itak že v hladilniku, a gor piše Taja in je tako podariti kaj takega velika stvar).

Zdaj pa hitro jest, glavo umit in pred ekran. Samo da mi Siol ne štekne...

p.s. pomen naslova je v izobraževanju mladine o košarki

T=)

Pulover sreče

Pa smo spet tam. Dež, dež in potencial novih poplav. Čeprav je pri nas bolj ali manj le pršilo cel dan. Toliko da ne moreš nikamor. Pa še temperature so se še bolj spustile... In potegnili smo puloverje iz omar. Ampak to sploh ni bila taka napaka. Jesenske modne smernice toplo priporočajo štrikane (ali industrijsko ustvarjeno štrikane) puloverje. Tako za ženske kot za moške (in na slednjih zna to zgledat prav seksi, zlasti v toplih jesenskih barvah-tako seksi, da bi takemu tipu kar ponudila-čaj, seveda). A o jesenski modi bom podrobno pisala kdaj kasneje, ko bom bolj izobražena na tem področju. In ko bo jesen dejansko na koledarju.

Hashtag "#100HappyDays" je baje zelo popularen na Insta (čeprav sem jaz danes zanj slišala prvič). In ne morem mimo njega. Tudi mene je pritegnil. In za kaj sploh gre? Očitno je to neke vrste nov izziv, s katerim moraš 100 dni zapored objavit eno fotko na temo sreča. Ampak, ali smo dejansko lahko srečni 100 dni brez enega samega nesrečnega dneva? Hm, v to verjamem "niti malo". Zagovarjam pa, da lahko vsak dan vsebuje vsaj en srečen trenutek (in lahko je to zgolj momentalen občutek čistih zob ali občutek ko parkiramo avto med dva avta brez da porajsamo pločevino). Mogoče pa je fora tega izziva to, da začnemo v svojem vsakdanu iskati "srečne" (ki jih verjetno lahko enačimo s pozitivnimi) trenutke ter se tako manj osredotočati na velike črne pike? Verjetno je ta izziv kakor nek trening. Če razširim: Nekdo trenira, ker bi rad imel 6pack. Če bo vsak dan naredil določene vaje in dvignil določeno težo uteži (recimo da je to recept za 6pack), potem bo čez nekaj časa dosegel rezultat (v prehrano in proteine se raje ne bom spuščala, ker potem bo odstavek dobil negativen pridih). Ampak če bo treniral vsak drugi dan, bo rezultat je 3pack (in če bodo packi vzporedni, bo imel okrog trebuha 3 šlaufe). Verjetno bi lahko enako zaključili pri vseh spremembah na miselni ravni. Če ti treniraš možgane celo leto (pa magari z branjem časopisa) in se nato spraviš učit za izpit, bo učenje lažje kot pa tistemu, ki celo leto počiva z možgani na postelji pred tv. Ampak da ne zaidem... Bistvo je, da je vsak tak "duhovni" izziv izvrsten možganski trening (by psihologi in psihiatri in podobni na p) Četudi ne dosežeš željenega cilja pridobiš vsaj malo vztrajnosti, če ti uspe zdržati do konca. Pa možgani se po določenem času privadijo na nekatere zadeve. Sicer pa tudi ko ne gre, vedno ostane "Fake it until you make it!" recept. In do zdaj je večkrat pomagal... Ampak ali dejansko lahko nekaj takega delam 100 dni (ne fejkam, ampak opravljam izziv da ne bo pomote)? Hja, lahko vsaj poskusim. Pa če mi rata 69 dni, bo kul. Moj LG bo v prihodnjih dneh ujemal v svoj objektiv srečne trenutke. A kaj sploh je sreča? Pa smo spet tam. Taja komplicira. Ampak zdaj bom nehala. Sreča je to, kar me obdaja. Dovolj široko? Ja. Takoj ko končam ta blog se bom odpravila izzivu naproti. Prva postaja: 100happydays.com.

Sicer pa se razmere v Ukrajini le stopnjujejo (ali pa malo mediji vse skup napihnejo? Saj kriza je, ampak to kar nekdo na fb napiše, ni potrebno potencirati do tretje svetovne vojne. A kdo bi vedel... Danes je ravno fb medij za vstaje naroda. Včasih so za to imeli radio). Marles Schild je končala kariero (strah pred ženskim mladičkom (ker nimam pojma kaj je ženski spol od mladiček) iz Amerike ali zgolj razumen odhod?). Slovenski košarkaši meljejo s konkurenco (počakajmo na rumeno-zeleno-rdeče). In potem še naša Alenka zamiga z obrvmi...o njej pa raje ne. Dost bo. Grem noge zdepilirat.

T=)