Slovo. Nato pride slovo. Dostojno in pošteno slovo. Adijo. Zbogom. Lahko začasno. Tako sem se jaz za nekaj časa poslovila od pisanja. Lahko pa tudi za vedno. Tako sem se tudi jaz za vedno poslovila od... Slovo. Včasih je slovo sončni zahod, včasih vzhod (po petelinjem zajtrku). Danes si, jutri te ni.
Včasih je slovo rešitev. Včasih je slovo trpljenje. A vedno je slovo konec. Konec, ki se ga bojimo in hkrati veselimo. Včasih obžalujemo dejanja, včasih jih ob slovesu slavimo. A to je cikel. Cikel, ki ga ne moremo ustaviti. To je resnica kakor to, da ima nadlahtnica dve epifizi in eno diafizo ter da je jutri petek. Petek. Nov. Začetek. Morda je čas, da začnem tudi blog bolj obljavljati. Da je vsaj moje slovo začasno in da bo blog spet poln mojega besednega seciranja. Kaj je nasprotje slovesu? Zdravo? Živjo (vedno sem sovražila to besedo, a se milijonkrat zalotim, da jo izustim)? Dober dan?
Vsekakor je lahko noč slovo. Konec.
V čast slovesa imam namen odpreti tisto navadno Milko. Tisto Milko, ki sem jo dobila tolikokrat v dar kot otrok. Vedno navadno. Hvala babica in dedek!
T=)
Včasih je slovo rešitev. Včasih je slovo trpljenje. A vedno je slovo konec. Konec, ki se ga bojimo in hkrati veselimo. Včasih obžalujemo dejanja, včasih jih ob slovesu slavimo. A to je cikel. Cikel, ki ga ne moremo ustaviti. To je resnica kakor to, da ima nadlahtnica dve epifizi in eno diafizo ter da je jutri petek. Petek. Nov. Začetek. Morda je čas, da začnem tudi blog bolj obljavljati. Da je vsaj moje slovo začasno in da bo blog spet poln mojega besednega seciranja. Kaj je nasprotje slovesu? Zdravo? Živjo (vedno sem sovražila to besedo, a se milijonkrat zalotim, da jo izustim)? Dober dan?
Vsekakor je lahko noč slovo. Konec.
V čast slovesa imam namen odpreti tisto navadno Milko. Tisto Milko, ki sem jo dobila tolikokrat v dar kot otrok. Vedno navadno. Hvala babica in dedek!
T=)
Ni komentarjev:
Objavite komentar