Musaka na vrhu sveta

Že včeraj (navdih: nedeljsko kosilo) sem hotela napisati blog, pa me je zamotila tekma naših legend, ki so danes dobili oblačen sprejem na Kongresnem trgu. Vsaj zalilo jih ni, kot je mene zjutraj in popoldne. A navdih ni le tipično nedeljsko kosilo, ampak dejstvo, da že res dolgo nisem pisala.  

Kako je cela Evropska odbojkarska scena v šoku zaradi Slovenije. Medalje pač ne morejo vedno biti razporejene, tako kot bi naj bile običajno. Včasih se mora srebra in zlata veseliti tudi kdo drug in ne tipične "velike" reprezentance. In zaradi te netipičnosti, potem o tebi govorijo tudi vse žepne in otoške državice. In tako je tudi v družbi. Če tvoja življenjska pot odstopa od pričakovane, hitro pristaneš v kavi sosede in soseda ter na jedilniku družine kakega bežnega znanca. Žal večinoma plavaš in loviš sapo v tej kavi ali v nedeljski goveji juhi. Ker si se včeraj pobarval na modro, pobril ali zamenjal barvo očal. Ker si Slovenija na prvenstvu v odbojki. Ker je lažje vtikati nos v tuje zelje kot pa gledati na uši v lastnem. Ker smo navajeni, da je nekaj normalno. Ker daje moč to, da govoriš za hrbtom-ne le moč, tudi serotonin zdigne in tega se res ni treba braniti, kajne?

In kako je to odbojka povezana z našim nedeljskim kosilom (da bo objava imela logiko, ker je verjetno v resnici sploh ni-a dandanes je vse relativno). Namesto tipičnega restanega krompirja in še bolj tipične pečenke, smo na mizi včeraj imeli musako. Zeleno solato s preveč česna je zamenjalo kitajsko zelje in rezance je brcnila buča. In na primeru kosila lahko vklopim tisto širino, ki sosedom in tisti družini manjka. Saj musaka ni nič drugo kot krompir in meso, zelje prav tako sodi med listnato zelenjavo in dejansko obstajajo tudi bučni rezanci. Ja. Preden naslednjič vtaknete nos v musako in ji očitate, ker se je nepričakovano znašla na nedeljski mizi, se spomnite, da je tudi ona krompir in meso. Da je tudi ona krvava pod zapečeno skorjo (posebej tista, ki jo je moja mama naredila je bila polna paradaaajza-#kečaploverka). In ker kave ne moremo zamenjati za čaj in ker so tudi družinska kosila pač neizogibna, predlagam, da pustimo musako na tisti mizi in se zahvalimo mami.

Pogled iz vrha sveta, kjer nisem imela stativa, da bi bila slika boljša. A važen je pogled. Pogled in to, da musaka iz vrha izgubi svoje napake.

Če je kdo slučajno razumel, kaj je "pisac htjeo da kaže", mu čestitam. Očitno imam neke čudne dneve...polne musake.